Darkness, The: One Way Ticket To Hell...And Back

Predvsem z steklino okuženi "kritiki" so željno pričakovali drugi album glam rockerjev The Darkness. Seveda v upanju, da jih bodo veselo popljuvali.Tipi z severa Anglije, besnih kritikov tudi v drugo niso razočarali. Itak pa si deci iz benda mislijo "ko jebe kritike" in delajo kar jim paše. Tako je pa tudi edino pravilno! Bravo fantje! Kar so The Darkness ustvarili na temle albumu je vse hvale vredno.



Od začetnega snifanja koke (jebe se men za perje press), pa vse do zadnje, tipično queenovske balade je album neustavljiv. Album začnejo z tipičnim AC/DC-Def Leppard riffom v naslovni komad One Way Ticket To Hell...And Back. Bobni in celotna ritem sekcija suva k pr norcih, buta kot vprežena mula. Seveda jih po takem uvodnem komadu ne ustavi več nihče. Komad Dinner Lady Arms je z lahkoto naslednji, tretji single (drugi single Is It Just Me bo izdan 20.februarja 2006). Komad pravzaprav zelo in precej spominja, sploh pa v kitarskih delih, na kakšen komad iz repertoarja njihovih frendov Def Leppard, katerim so The Darkness pred tremi leti ogrevali občinstvo na britanski turneji.



Komad Seemed Like A Good Idea At The Time postane zaradi ponavljanja naslovne fraze, na koncu malce dolgočasen, za razliko od veseljaškega škotskega hribovskega melosa, ki je prisoten v Hazel Eyes. Izvrstno! Kako hudo se prepletajo dude in kitare, da je kar veselo. Kapo dol, fantje. Sledi bolj resna zadeva Bald, kjer se Justin v besedilu očitno ukvarja z problemom staranja. Po krajši pavzi prejšnjega komada, Girlfriend nadaljuje trend veselih riffov. Začetni riff bi lahko z lahkoto pripisali v Status Quo osnovno šolo riffov. Seveda se trend veseljačenja ne ustavi pri tem komadu, ampak ga fantje še bolj veselo in še bolj poskočno nadaljujejo v English Country Garden. Album, ki je dolg dobre pol ure in je v bistvu zasnovan kot vinilni LP, zaključijo z več kot očitnim poklonom svojim idolom, Queen.

Prepričan sem, da je večina kritikov tale album veselo popljuvala, pa glej ga zlomka, v prestižni britanski reviji Classic Rock, pa so ga razglasili kar za album leta. The Darkness so zares še enkrat rešili rock in mu tudi našpricali pošteno mero adrenalina.