"One Size Fits All" je bil poslednji Frankov album na katerem je njegova spremljevalna zasedba delovala pod legendarnim imenom The Mothers Of Invention. To ime je nosila večina izmed njegovih spremljevalnih zasedb vse od začetka njegove kariere, čeprav se večina izmed Frankovih ljubiteljev strinja, da so bili edini pravi The Mothers Of Invetnion tisti ta prvi, se pravi iz druge polovice 60-ih. Glasbeniki, ki so sodelovali na tem albumu so imeli tako čast, da so odšli v zgodovino kot zadnji, katere je še smatral za verodostojne naslednike njegovega izvirnega banda.
V poslednji verziji Mothersov so se skupaj zbrali številni odličniki s katerimi je imel Frank opravka že v preteklosti, tako v studiu kot na odru. Med njimi so izstopali klaviaturist George Duke, do tedaj nedvomno najbolj cenjen član te zasedbe, basist Tom Fowler, saksofonist, flavtist in pevec Napoleon Murphy Brock ter tolkalistka Ruth Underwood. Tudi tokrat pa ni šlo brez menjave bobnarja. "One Size Fits All" je pomenil studijski prvenec za legendarnega bobnarja Chesterja Thompsona. Slednji je kasneje zaslovel tudi pri jazz fusion legendah Weather Report, kot koncertni bobnar prog rockovskih legend Genesis in tudi kot koncertni bobnar Phila Collinsa.
Od tokratnih gostov velja posebej omeniti Frankovega starega prijatelja, ekscentričnega Captaina Beefhearta, ki na eni izmed skladb sodeluje z igranjem orglic ter legendarnega blues kitarista in pevca Johnnya "Guitar" Watsona, ki svoje vokalne spretnosti demonstrira na dveh stvaritvah. Čeprav je na Frankovo glasbeno pot, predvsem kar se tiče njegove vloge komponista, najbolj vplivala klasična glasba oziroma lik in delo avantgardnih komponistov kot so Edgar Varèse, Igor Stravinsky ter Anton Webern, je kot kitarist večkrat navajal Watsona kot enega izmed tistih kitaristov, ki so najbolj vplivali na njegov slog igranja kitare.
"One Size Fits All" je zadnji del Frankove avantgardno-hard rockovske (sicer zelo posplošena oznaka) trilogije, ki jo je začel z izvrstnima albumoma "Over-Nite Sensation" (1973) ter "Apostrophe(')" (1974). "One Size Fits All" vsebuje nekatere izmed najboljših besedil v njegovi karieri. Te segajo vse od zajedljive socialne satire, ki se tokrat bolj kot na politiko osredotoča na apatijo in neumnost človeških mas pa do običajnega straniščnega humorja na zaključnem delu skladbe "Sofa".
Album se odpre z odličnim "Inca Roads", enim izmed najbolj kompleksnih, a tudi najbolj znanih Frankovih del. Ta čudovita stvaritev se ponaša z izjemno nenavadno ritmično strukturo in nevsakdanjo uporabo falseto vokala s strani Napoleona Murphya Brocka. Pri tem mu v ozadju dela družbo Frank s svojimi avantgardnimi vokalnimi improvizacijami. Po začetnih funky ritmih sledi prehod v jazz fusion orientirano sekcijo, kjer vpade odlična Frankova kitarska solaža. Sčasoma nastopi nadvse prijeten motiv z večglasnimi vokalnim harmonijami ter številni komični vložki na vibrafonu. Slednji so za Frankove glasbene burleske že od nekdaj nepogrešljivi in jih tudi na tem albumu ni moč pogrešati. Kot se spodobi ne manjkajo tudi številnimi vesoljski efekti na klaviaturah ter prek efektov popačene vokalne improvizacije. Besedilo skladbe govori o vesoljcih, ki pred tisočletji pristanejo nekje v Peruju in tam ustanovijo prve civilizacije. Gre za satiro na tedaj popularne knjige švicarskega znanstveno-fantastičnega teoretika in pisatelja Ericha Von Danikena z njegovimi znamenitimi hipotezami o vesoljskih obiskih v pradavni zgodovini in njihovem vplivu na pojav prvih človeških civilizacij.
Tragikomedija "Can't Afford No Shoes", nagruvani hibrid med hard rockom in bluesom, je precej bolj neposredna stvaritev. Tudi tu ne manjkajo šaljive vokalne harmonije s to razliko, da je več poudarka na sočnih, bluesovsko začinjenih kitarskih in klavirskih pasažah. Ritmično gre za eno trših stvaritev Frankove kariere z ostrim rifom čez dvojno bas linijo. Njeno besedilo je v teh časih spet postalo sila aktualno, saj gre za satiro o socialni recesiji in depresiji ter govori o ljudeh, ki si ne morejo privoščiti niti čevljev.
"Sofa No. 1" je romantično-šaljivi jazz rock fusion inštrumental z obširno uporabo ksilofona in klavirja, ki bi se lahko zlahka nahajal tudi na katerem koli izmed Frakovih jazz rock fusion albumov. Tudi tu gre za svojevrstno demonstracijo inštrumentalne perfekcije in izjemnega posluha za ustvarjanje hudomušnih melodij.
"Po-Jama People" je socialna satira družbene brezbrižnosti in ljudske apatije, katero najbolj zaznamuje Frankova fenomenalna, bluesovsko začinjena solaža ter sočne Dukeove klavirske pasaže. Frank znotraj vpelje tudi svoj karakteristični sarkastično-spakljivi vokalni pristop, katerega osrednji namen je bil ponavadi pokanje norcev na račun takšnih ali drugačnih primerkov človeške bedastoče. Brez dvoma gre za enega večjih biserov izmed njegovih manj znanih del.
Očarljivo hudomušni "Florentine Pogen" je prežet s temperamentnimi hard rockerski kitarskimi rifi, odločnimi bas linijami ter duhovito igro tolkal na čelu z vibrafonom. Lirično gre tokrat za satirični portret razvajene, bogate in amoralne mestne dekline, kateri se v nadaljevanju pridruži Chesterjeva gorila. Tudi tu ne manjkajo namerno zelo visoko odpeta večglasja in številne avantgardne vokalne improvizacije. Tu je v ospredju predvsem Frank s svojimi pasjimi "arf-arfi".
Zelo kratka satira "Evelyn, a Modified Dog" nadaljuje Frankovo serijo skladb v katerih se čuti njegov poseben satirični fetiš do psov, katere je pogostokrat uporabljal za metaforo represivnih organov in vsesplošne ljudske otopelosti ter masovne zaplankanosti.
"San Ber'dino", kjer na orglicah gostuje tudi razvpiti Captain Beefheart, je še ena poslastica za vse zaljubljence nepredvidljivih ritmičnih eksperimentov ter Frankovih kitarskih umetnin. Namerno okajeno zveneče vokalne harmonije in po kavbojsko poskočen ritem se odlično prilegajo v zgodbo o patetični zvezi dveh kmetavzov z ameriškega juga, ki se spoznata na lokalnem rodeu. Njeno celotno glasbeno podobo bi bilo še najlažje opisati kot burleskno mešanico hard rocka, bluesa, countrya in funka.
Sledi fenomenalni "Andy", ki je poleg "Inca Roads" gotovo eno izmed dveh osrednjih del na "One Size Fits All". V sebi namreč vsebuje paleto najboljših elementov jazz fusiona, klasike, progresivnega rocka, avantgarde in hard rocka, kakršno je znal zamesiti samo edinstveni tip Frankovega genija. Po glasbeni strukturi je to prav gotovo najbolj "resna" stvaritev na albumu. Po zaspanih začetnih bluesovskih vložkih sledi prehod v temperamentno jazz-funk sekcijo, kjer vpadejo odlične pasaže na kitari in klavirju ter izjemno zabavne igrice na vibrafonu. Najboljši del skladbe pa nastopi prek ritmičnega stopnjevanja in zatem vpada melanholičnega kitarskega rifa napeljanega čez vesoljsko spremljavo na klaviaturah. Pohvaliti gre tudi izjemno vokalno predstavo Napoleona Murphya Brocka. Lirično gre za odlično parodijo na filmskega igralca Andya Devinea, ki je zaslovel po vlogah v črno-belih kavbojkah v katerih je ponavadi igral "jeklene" može.
Zaključna "Sofa No. 2" je redek primerek straniščnega humorja, kakršnih je ponavadi na Frankovih (sploh kasnejših) albumih precej več, a se je tu zadovoljil zgolj s tem zajedljivim primerkom klasične Zappa satire. Polovica besedila, ki govori o seksualno-rekreativnih dejavnostih na starem kavču, je na grotesken način, z namerno popačenim operetnim pristopom, odpeto v Nemščini. Slednje je bilo nedvomno storjeno v kontekstu satire malomeščanstva in lažne morale pod masko urejenosti in discipline (tako značilne za večino germansko govorečih deželic). Torej tematika, ki je po tragičnih dogodkih v naši severni soseščini postala znova izjemno aktualna. Le kdo drug kot Frank bi se lahko domislil verza "Ich bin der Dreck unter deinen Welzen"? Po glasbeni strukturi sama skladba ni nič posebnega, saj se samo večkrat ponovi osrednja tema z "Sofa No. 1" le, da tokrat z nekoliko drugačnimi aranžmaji na klavirju in kitari. Frank bo svoj nevsakdanji pristop do nemščine v prihodnosti ponovil še na legendarnemu albumu "Joe's Garage" (1979).
"One Size Fits All" se zlahka uvršča v elitni krog Frankovih najboljših del. Verjetno bi težko našli Zappa privrženca, ki ga ne bi uvrščal med deset najljubših albumov Frankove kariere. To je bilo obdobje, ko je mojster z vsakim novim albumom dosegal nove višave ter marljivo skrbel za nenehen evolucijski napredek na področju eksperimentalne glasbe ter vestno nadaljeval svojo vlogo pionirja in zvezde vodnice na nepredvidljivem teritoriju avantgardnega rocka. Obenem je bilo to obdobje, ko je praktično nenehno menjaval člane svojega banda, saj je le malokdo od njih lahko vzdrževal korak z mojstrovimi nenehnimi in izjemno zahtevnimi eksperimentalnimi potrebami. Zato ni nobeno presenečenje, da sta od te odlične zasedbe do naslednjega studijskega albuma ostala zgolj Napoleon Murphy Brock ter Frankova dolgoletna ljubljenka Ruth Underwood. "One Size Fits All" je čudovito bleščeč dragulj unikatnega Frankovega glasbenega genija na katerega bodo vsi, ki so na njem sodelovali lahko še dolgo ponosni. Kdor bi se rad seznanil še s koncertnim perfekcionizmom te inkarnacije Frankovega banda (73-75) pa mu toplo priporočam za poslušanje dvojni koncertni albumom "You Can't Do That On Stage Anymore, Vol. 2" (1988), kateremu se resnično posreči ujeti dušo te zasedbe.
na vrh