Gillan, Ian: One Eye To Morocco

Ian Gillan je v svojem prostem času, torej ko ni služil interesom dinozavrov hard rocka Deep Purple, v preteklosti že večkrat skrenil iz ustaljenih glasbenih smernic, ki so mu v spremstvu vročice večnega spopadanja gospodove neusahljive domišljije in jedkega smisla za humor, že davno tega zagotovile posebno mesto v ikonografiji trdega rocka. Od izida Ianovega zadnjega albuma je minilo že dobrih 10 let. Debelo desetletje glasbene hibernacije je bilo očitno dovolj, da so se gospodove starikave kosti dodobra uležale v svoje izvorne položaje iz leta 1853, kjer se zdaj neobremenjeno nastavljajo sončnim žarkom. Verjetno je tudi zato One Eye To Morocco eden Ianovih najbolj ležernih, a dajmo raje reči razpoloženjskih albumom celotne kariere.

Gillan si pri "predajanju omotičnim čarom okušanja kavic in ratlukov" jemlje čas, ter kot se za stare prdce spodobi, brez kančka neučakanosti mirno razkriva plast za plastjo barvitega žanrskega kolaža, s katerim One Eye To Morocco razpolaga. Kot se za gospoda v zrelih letih spodobi, Ian neguje širok pogled na svet, ki se vsakodnevno vrti okoli njega, njegovo nemirno umetniško dušo pa napaja z vedno novimi viri inspiracije. Izkoriščanje razlik neenakega dojemanjem sveta je v smislu barvitosti glasbenega izražanja seveda vselej dobrodošlo, če se pri igračkanju s slednjim le ne pretirava. Gillan v tem pogledu z nestanovitnostjo svoje najnovejše stvaritve mestoma resda izgubi tla pod nogami, a situacija še zdaleč ni kritična. Ian je v dobri formi, njegov glas deluje suvereno, gospod kot običajno navdušuje tudi s spontanostjo prepoznavnih izpadov cinizma in sarkastičnih opažanj.  

Kot rečeno, One Eye To Morocco deluje kot razburljivo potopisno predavanje, ki ne skopari s čustveno razpoloženjskimi obrati, vzhodnjaškimi aromami in ostalimi okraski orientalskega izvora. Zapeljivosti občutkov živahnega glasbenega popotovanja boste tule le stežka ubežali. Album poslušalca ne obremenjuje, njegovi domišljiji prej pušča prosto pot. Spontanost njegovega odzivanja izvira iz osupljive mnogovrstnosti Gillanove spremljevalne četice, ki tekoče, lahkotno, brez naprezanja na krilih lahkotne produkcije, mehča pomenskost samoumevno zacementiranih ločnic žanrskih krajin. Gillan nas zadovoljno sprehaja od motivike ostro začinjenega arabskega predznaka naslovne skladbe, do opojnega glasbenega koktajla grajenega po osnovnih principih orgličarskega bluesa v režiji Change My Ways, medtem ko se z Don't Stop za trenutek zazibljemo celo v objemu skokovitih latino ritmov. Dobrodošla je prisotnost starih rokerskih prijemov, enostavno ograjenih in ritmično trše podkovanih zamislic v režiji Texas State Of Mind in najkonkretnejše No Lotion For That. Sestrska Better Days bolj kot ne zavezanih oči išče srečo z vohljanjem po dišavnicah sentimentalnega bluesa. Škoda, da na tej točki visoke ambientalnosti vajeti Ianu nenadoma spolzijo iz rok. Manjko kontrole kvalitete je evidenten na Ultimate Groove, še kako bizarno pa izzveni neokusna implantacija ritem mašine na Deal With It. V neprijetnih občutkih splošne neorientiranosti nas potrdi Girl Goes To Show, ki narekuje alternativne rokovske smernice, medtem ko The Sky Is Falling Down, bogato polnjena z okoljevarstveno ozaveščenostjo, sploh pa simpatična pesnitev pomenljivega naslova Always The Traveller, dobrodošlo prosperirata na račun organskosti lastnega izraza.

One Eye To Morocco je redkim spodrsljajem navkljub hvale vredna čorbica vseh bistvenih sestavin Gillanove glasbene kuhinje, hkrati pa dokaz, da leta Iana niso oropala prepoznavnega šarma in karizme. Ian Gillan še vedno ostaja atrakcija posebne sorte, brez izjeme, tudi v umirjenem stanju duhovnega raziskovanja, ki ga One Eye To Morocco prikazuje. Starejši Ianovi častilci se bodo z albumom hitro spoprijateljili, ležernost njegovega pristopanja in brezskrbna energija, s katero le-ta shaja, pa bi lahko z veliko uspeha nagovorila tudi z likom in delom legendarnega glasbenika površno seznanjene posameznike.