Težko verjeti, a nekako smo le izdržali pet let abstinence odkar je po slušnih kanalih pa vse do cerebralnega jedra možganskega korteksa prispela prva pošiljka salv težkokatergornih in izjemnih novincev - skupine Father. Za sleherno zrelo ter polno stvar je potreben čas, One Eon, nova plošča dinamičnega in prenovljenega, recimo temu revitaliziranega ter še izboljšanega orožja reške scene, pa je več kot le časten naslednik visokooktanske Inspirite. Father so se vrnili v maniri zmagovalcev in ustvarjalcev, ne pa sledilcev glasbenih trendov!
Rijeka je bila od nekdaj valilnica visoko potentnih in predvsem idej ter glasbe polnih glasbenikov, tej tradiciji severne kvarnerske prestolnice pa se ne izneveri niti leta 2000 formirana peterka mladih entuziastov. Sprva kaljeni v številnih lokalnih zasedbah, se zberejo, preštejejo svoje moči ter kreativni naboj prelijejo v novo čašo čarobnega eliksirja. Od takrat so si drznili od sanj o osvajanju sveta preiti na dejanja, oblegati britanski otok, ga uspešno prepričati v svojo moč ter uročiti, poleg tega pa uročiti tudi vse srečne izbrance, ki smo bili izpostavljeni njihovi glasbi. Iz Easyman se je rodila zgodba o uspehu, ki sliši na ime Father. Čista forma popolne toksične lepote preveva tudi drugi album One Eon, ki je, kot rečeno, bil postavljen v težko nalogo kosati se z izjemno toplo ter dobro sprejetim prvencem. Father so glasbeno jedro polnih akordov, sočnih distorzij ter predvsem temačnih, a vseeno niti malo depresivnih aranžmajev, dvignili na še višjo evolucijsko raven. Pet očetov - od tega so štirje stari znanci iz stare postave (karizmatičnega pevca Mihaela Prosena, kitarskega konglomerata izjemnih kitaristov Daria Pazanina ter legendarnega zvočnega maga skupine - Pinkyja in vedno pozitivno nastrojenega in brezhibno natančnega basista Franja Jardasa), za bobni pa briljira tokrat nov bobnar Marko Jurić - je porodilo srčkano pošast! Prej omenjena menjava bobnarjev je bila ključna za prehod na še boljši plato za lansiranje v vsesvetno medzvezdje. Marko Jurić je kot osrednja ritmična os skupine sicer "kriv" za ritmiko v skupinah Belfast Food ter Beatles Revival bendu, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil član alternativne zasedbe Gipps & Gaston, komplementarno sovpadel z jedrom bistva tega, kar Father so. Skupina je prevetrila vse ventile in iz kreativnih vrelcev povlekla vplive svoje mladostne inspiracije (ta, dragi moji, je od nekdaj črpala pri Tool, A Perfect Circle, Panteri ter vsem tistem, zaradi česar se po sleherni noti njihovega ustvarjanja z veseljem pocedijo tudi moje sline) ter kreirali nekaj povsem samosvojega. Pa preidimo kar konkretno k plošči!
One Eon je skupek ducat izjemnih skladb, med katerimi ni polnil. Edini odklon v stran, če že hočete, je intermezzo skladba Dreams, ki povezuje celoto v še bolj kohezivni skupek. Otvoritvena salva užitka vas pelje iz ekstaze v ekstazo od otvoritvene skladbe in prvega aduta albuma - pesmi Venus & Mars dalje. Otvoritvena salva je kot korteks čiste esence Faith No Moreov, s tem pa Father ne postanejo sledilci nevarnim potem kopiranja, temveč svojo zgodbo povedo na sebi lasten način! Skupek erotike ter borbenosti obeh planetov definira neuklonljivo nrav reških glasbenih borcev. Father po svoji potanji, trajektoriji, liniji jasnih ciljev penetrirajo še globlje s skladbo The Downloader. Rifi si vrstijo z divjim tempom, poln zvok pa dopolnjujejo skoraj maidenovski ekskurzi v filmske semple ter toolovsko naracijo na videz ambientalnih sporočil. Prava revolucija, je revolucija zavesti! Dojemanje vsega se dvigne na višji plato, po katerm vas je potrebno nežno nositi še dlje in višje! In temu ustreže zelo prefinjena tekstura skladbe Part Of Me. Inštrumentarij soničnih prijemov, ki se jih ne bi branil niti Billy Howerdel s svojo peklensko alianso, riše popolne kroge na nebo prelepih barv, na usta pa se vam kmalu prikradejo povsem iskreni in čuteni znanilci multiplih glasbenih orgazmov. Balkanska ritmika, ki v sinkopiranju spominja na prijeme Vlatka Stefanovskega, alternativno osvežena ne namerava zanikati korenin, iz katerih rase ta čudoviti cvet ustvarjalnosti. Tej mantri sledi tudi Pyxis, povratek k orientalskemu suspenzu - fantje so ljubitelji tudi japonske ikonografije - pa po samurajsko zareže v SOAD melodiki skladbe Satango, ker pa so bili samuraji tudi poeti in filozofi, navdihnjeni z idejo iskanja popolnega češnjevega cveta, v nadaljevanje kar meditativno zaplavate v interludu majhnega bisera skladbe Dreams, ki logično in melodično preraste v kanonado skladbe Of Truth And Light. Ponovljene strukture ter linije vas polnijo in sitijo, nikakor pa ne začnejo presedati. Po umiritvi sledi čas za nov dvig na platoje kontroliranega besa ter brutalnosti. Zakaj so vam bili všeč Pantera? Zaradi rifov, izjemnih kitarskih pasaž, besa ali čiste prvinske naravne organske povezanosti vseh delov? Vsem tem predikatom ustreza Mangiafuoco Il Magnifico, na polno sočno podstat glasbe pa se tako lepo in mogočno pnejo epski vokali izjemnega vokalista ter vživetega interpreta Mihaela. Po Panteri se znajdete v domala metallicovsko obarvanem izstopu v glamurozni pompozni outro, da bi prešli na pankovsko našpičeni ples po konici Katane. Brighter Than Sun, pa sem rekel, da se ne bi spuščal v prekomerna primerjanja, zveni resnično, kot bi se hranil z nektarjem Alice In Chains, cantrelovski občutek za glasbeno kompoicijo pa variira od distorzije k čisti, zračni in čutni akustiki ter nazaj k temnim plastem gostih zvokov grmenja. Pred velikim finalom se v kolaž vtke občutek orienta, bližnjevzhodnih salv bojnih fanfar pesmi Home Away, sklepno dejanje pa predstavlja poklon liverpoolskim velikanom, skupini The Beatles. Ah te predelave! Svetoskrunsko nonšalantno ter domala preveč samozavestno se marsikateri glasbeniki lotevajo starih, že slišanih in ponarodelih motivov. Kako pa to zveni pri Father? Eleanor Rigby je vestna obdelava izvirnika, ki mu po borgovsko dajo celo kopico novih bioničnih izboljšav, ker pa sem bil predelav starih napevov po grotesknih posegih Kornov ter številnih drugih sit že od prej, se parabola užitka tu sicer nekoliko spusti, a radovednost žene dalje, a kaj, ko smo prišli do skrajnega roba tokratne res izjemne glasbene ponudbe!
Father so parabolo užitka vestno ter korektno pripeljali k koncu, sam pa bi v svoji razvajenosti želel še! Empirično so dokazali, da so dozoreli v še boljše glasbenike ter porodili novo in še izboljšano različico albuma, ki bi lahko osvojil svet. Moj par ušes je že nekaj let prepričan, na vas pa je, da plošči prisluhnete sami ter se prepričate ali gre za pretiravanje, za parado praznih besed ali pa so vse gola dejstva. Osebno bom raje ponovno sedel v naslanjač, pritisnil "play" ter s priprtimi očmi odletel v širna prostranstva vesolja. One Eon je super iztočnica, vredna številnih (zlo)rab ter neskončnih ur vašega tako dragocenega časa in poslušalske pozornosti. Genijalnost in izjemnost je namreč v detaljih, teh pa tu nikakor ne primanjkuje!
na vrh