Sinner že lep čas niso več Matova prioriteta, saj mu gre precej bolje s Primal Fear. Tudi sicer je Mat vseskozi zaposlen z delovanjem v drugih projektih. Eden takšnih je bil tretji Alen/Lande album "Showdown", potem istoimenski album moško ženske vokalne naveze Kiske/Summerville, pa novi Voodoo Circle album "Broken Heart Sindrome" in za povrhu še obilna pomoč Primal Fear kolegi Ralfu Scheppersu, pri nastajanju pevčevega prvega samostojnega albuma. Ob tem je treba omeniti, da je v času izdaje novega Sinner albuma "One Biullet Left" v polnem teku snemanje novega Primal Fear albuma, ki naj bi izšel v začetku leta 2012.
Ni predaha torej! Kar se tiče "One Bullet Left" ne gre za novo zgodbo. A ne v vseh postavkah. Preletimo torej tiste, ki so nam že poznane s preteklih dejanj skupine. Album je strogo zvest tipični Sinner špuri starošolske orientacije okostenelih prvin melodičnega metala/heavy rocka. Da, lahko rečemo kar ko-iniciatorja kasnejšega power metala, h kateremu lahko danes prištevamo do neke mere tudi Sinner. "One Bullet Left" ostaja torej obveza za ljubitelje skupine Sinner, saj jim bo znova več, kot le pisan na kožo.
Vseeno pa "One Bullet Left" prinaša nekatere odklone, ki so zelo jasni. Mat Sinner je radikalno posegel v značaj postave. Tako je okrog sebe zamenjal skorajda celo ekipo glasbenikov za novi studijski album z izjemo kitarista Cristopha Leima. V skupini je pet članov. Nič čudnega boste rekli, saj to ni nič novega. Nak. Klaviaturista ni več. Klaviature album sicer vsebuje v odtenkih, a za to poskrbita kar Mat Sinner sam, kot tudi povratnik v postavi Sinner, sicer kitarist, Alex Beyrodt Je pa Mat integriral v ekipo kar tri kitariste. Poleg Leima se je pridružil kitarist Tarje Turunen Alex Schlopp (tudi v Farmer Boys) in omenjeni Alex Beyrodt - "nemški Malmsteen", ki pa zna brzdati to kvaliteto, kadar je potrebno, zato lahko Mat z njim normalno sodeluje. Alex je eden najboljših nemških kitaristov v metalu. Pri Sinner je igral v devetdesetih, med drugim na najboljšem albumu SInner kariere "Nature Of Evil". Ob tem je poznan po vlogah v Silent Force, svoje "Malmsteeneske" pa rad intenzivneje razkaže v svojem novem projektu Voodoo Circle. Obenem je pomagal na zadnji turneji Beyrodt pravzaprav vseskozi Primal Fear, kot zamenjava za Magnusa Karlssona. Ob tem naj omenimo, da leži glavna pridobitev nove Sinner postave nekje drugje. Na bobnih. Novi bobnar je Andre Hilgers (Rage,Silent Force, ex-Axxis). Vsi ti glasbeniki se že vrsto let med seboj poznajo, kot bi poznali svoj lastni žep. Skrivalnic med njimi torej ni.
Ta prenova je glavni nosilec novega zvoka skupine. Tako živahno, s prebitkom dinamike in raznoliko bobnanje ni zvenelo od časov članstva Fritza Randowa in Ulija Kuscha pri Sinner, kot zveni na "One Bullet Left". Vrzel, ki je Sinner nikakor ni mogel zapolniti po odhodu Toma Naumanna iz skupine je všečno sanirana z Beyrodtom, ki je vdahnil novim Sinner tudi prešerno dozo melodije in jedrnatosti solaž, kot tud kitarskih pasaž. "One Bullet Left" je namreč znova izdatneje prepreden in prežet od glave do pete s harmonijami kitar v tercah. Ob vešči produkciji mojstra Mata Sinnerja dosega zapolnjeni zvočni spekter, poudarjeno izraznih kontrastov posameznih gradnikov, želeno udarnost in živahnost. Zvok ni tako popadljivo metalsko naježen, kot na "Nature Of Evil", gre pa gotovo za najtrši album Sinnerja po "There Will Be Execution". To pa velja tudi za samo navdahnjenost nove tovarišije.
Sinner seveda ne bi bil Sinner, če se vsaj enkrat (na posamično izdanem albumu) ne bi obregnili ob zapuščino Thin Lizzy pri svojem navdihu. Tokratna žrtev je skladba Back On Trail, ki je izšla v avgustu 2011 tudi kot predstavitveni single novega albuma, ki pa ravno zaradi podobnosti tipa "Boys Are Back In Town" fraz, ne opravlja najbolje svoje funkcije pre-promocije albuma.
Ne glede na to, da ima Mat okrog sebe glasbenike, ki dihajo heavy metal, pa so ti obsojeni na ples po pravilih, kot jih določa Mat Sinner. Le temu se pozna pajdašenje s predstavniki melodic rock šole v zadnjem času. K temu je treba prišteti, da je Mat odraščal ob vzornikih heavy rock kulture kot so U.F.O., omenjeni Thin Lizzy itd,... Tako deluje One Bullet Left najbolj melodičen album Sinnerjeve kariere. To ne bo čisto po všeči zakrknjenim ljubiteljem power metal stasa skupinine "Nature Of Evil" ere.
Po omenjeni Back On Trail, preseneti npr. naslovna skladba, ki si sposoja korakajočo ritmično podlago Gottthard skladbe Lift U' Up, nad njo je seveda položen melos "Sinner percepcije", refren pa je šablonski in poziva k dvoranskemu dvigovanju rok na koncertih. Drugi tak preblisk, kjer je občutno poudarjeno spogledovanje z melodic rockom, povzema tudi zaključna Rolling Away, kar ne skrivca zlasti oblikovanost večdelnih vokalih napevov v refrenu.
V nasprotju pa na albumu zažiga izjemen občutek za pol udarno (resnično učinkujočo) dramatično baladno naravnanost, kar je Sinnerju že od vekomaj godilo. Takšna je Haunted, z drama teatrom klasike Judgement Day in grabežljivim refrenom, kjer v vokalnih harmonijah ne gre preslišati doprinosa Primal Fear vriskača Ralfa Scheppersa. Wake Me When I'm Sober je sledeči trenutek, ki se v energiji pridno zbliža z energijo Haunted.
Za rigorozne metalce to pot znova ni najti mnogo otipljivih trenutkov za lomljenje vratnih vretenc. Zmetalizirane popadljivosti album sicer ne skriva z otvoritvijo The One You Left Behind, Give & Take, pa Suicide Mission, kot je tudi ne "eksperiment" Mind Over Matter, ki jemlje v glavnem riffu od Accept/U.D.O. zapuščine, ka rni nič novega, če se kdo spomni skladbe Deathwalker iz Sinner albuma "Judgement Day". Mat pe se ujame v refrenu v zanko, ko se spusti v višave z vokalom in kjer na površje pride njegova šibka vokalna plat. Celo harmoniziranje večdelnih vokalnih palet vleče na tisto kar počnejo mnogo bolje Accept ali U.D.O. , vendar to ne uspe skriti ranljivosti Sinnerjevega vokala v višjih legah.
10 2 Death, Atomic Playboys, Mend To Be Broken - slednja znova bežno spomni na koketiranje s Thin Lizzy, so zastopnice heavy rocka, a preoblečene v moderno navito produkcijo, ki je sicer v rabi domene nemškega power metala. Pričakovana Mat Sinner špura.
"One Bullet Left" dosega motivsko jasno poudarjeno raznolikost, razgibanost in tako zahtevan dinamičen razvoj dogodkov. Deluje všečno osveženo., a "Sinnerjevsko". Glavni akter prepoznavnosti in zaščitni atribut Sinner zgodbe je seveda Matov specifični nosljavi, mestoma jedko grleni, srednje intonirani, možato mačistični vokalni pristop. Izmed zadnjih treh albumov je "One Bullet Left" tisto, kar si je Mat potihoma vseskozi želel. Doseči razgibano navdahnjen izdelek, utripajoče polne produkcije in večjega izkoristka melodične popadljivosti. V zvezi z doseganjem slednjega, je opremil izdatneje znova vse skladbe s kitarskimi harmonijami v tercah, ki ležijo nad riffi ter okrepil refrene z harmoniziranim večdelnim petjem. Izdatneje kot kdajkoli.
Tako smo dobili zanimiv album, ki bo všečen pravovernim ljubiteljem Sinner diskografije, obenem bo preusmeril pozornost kakšnega ljubitelja melodičnega rocka in hard rocka več na skupino ter hkrati s tem odvrnil od skupine vse tiste, ki se kurijo le na Sinnerjevo ero večjega spogledovanja s power metalom, slednjo pa je Mat Sinner očitno trajno pustil za seboj pred desetimi leti z "End Of Sanctuary" (2001). Kakorkoli obračamo gre v končnem seštevku za mnogo boljši izdelek, kot sta "Mask Of Sanity" ter "Crash And Burn". Zahvaljujoč precej večji navdahnjenosti nove postave, kot tudi obče nadgradnje zlasti v fazi snemanja in produkcije vsega, kar Mat Sinner ni uspel polno dostaviti s prejšnjima izdelkoma. Drugačen, lep in svež, v vsem Sinner album, ki pa zna še naprej držati ljubitelje trdno izpovedne rock/metal erotike na dveh polih. Kot omenjeno. Postava, v kateri se nahajajo Sinner na novem albumu, lahko brez težav zaigra prvovrstni, čistokrvno oblikovani heavy metal tevtonsko nemškega pedigreja in tukaj je skrit tisti poker asov za Sinner, katerega izkoristek je odvisen od volje in navdiha Mata Sinnerja! Morda nekoč. Ali pač nikoli (več).
na vrh