Redko je mogoče naleteti na prvenec kakšnega metal benda, ki bi imel že od prvega akorda dalje razdelano zvočno podobo. Redkeje je mogoče naleteti že na polno izdelano vsebinsko podlago, ki bi zmogla premoči idejno večplastnost, politično angažiranost ter obenem toliko seksipila kot ga premore montrealski izvozni produkt The Agonist, skupina, ki se je še nedavno imenovala Tempest. In kaj je bistvena ločnica od kopice ostalih skupin? Verjetno tudi to, da je za uničenje glasilk tokrat določena mlada deklica z zelo ostro in jasno lucidno držo – Alissa White- Gluz. Da ne bo pomote: ne gre še za en klon skupin, kot sta, denimo, Evanescence ali pa Whitin Temptation, temveč so The Agonist po zvočni plati bližje nekoliko omehčani različici Arch Enemy ter njihovi angelski divi Angeli. The Agonist so navkljub relativni svežini (formirali so se šele v prvi polovici leta 2007) sposobni predstaviti kleno predstavo moči in glasbene vizije. Nemara tudi zato, ker se je dela z mladci in mladenko lotil tudi producent Chris Donaldson, drugače kitarist skupine Cryptopsy, končno zvočno podobo albuma pa je izklesal Alan Douches, izpod čigar prsti so nastali albumi skupin Unearth, Mastodon, Nile in Dillinger Escape Plan.
Pravzaprav bi lahko ploščo Once Only Imagined zelo hitro označili za politični traktat, ki je posledica dosledne veganske drže frontmanke Alisse, ki iz skladbe v skladbo stopnjuje bes ter vse glasneje zahteva zaščito planeta. Nekako v maniri vsesplošnega upoštevanja načela svetosti življenja, kompleksno združenje melodičnih in ostrih ženskih bipolarnih vokalov, notranjega gneva ter glasbene podlage instrumentalija Marino – Kells – McKay pa tvori visokooktansko mešanico melodije, norosti in provokativnost lepote obenem. Komplementarno druženje nasprotij poslušljivosti in masivnosti zvoka, sladkobe in brutalne glasnosti, jeze in melanholije, ženskega in moškega načela, upanja in smrti … Celota je neločljivo Eno. Album razpre polminutna uvertura 'Synopsis', ki zveni kot približevanje prikrite grožnje čez oblak nasičenih motenj. Zato, da bi bila poanta pesmi 'Rise And Fall' jasnejša ter ostrejša. The Agonist v začetku zazvenijo kot mešanica In Flamesov, k katerim bi po žensko pritegnila pevksa, ki bi pela v System Of. A Down. Osebno menim, da je globina notranjega sporočila, s katerim The Agonist pozivajo k presekanju stanja apatije in k prebujanju v svet, ki je prišel tehnološko do vrhunca, vrhunec pa lahko pomeni zlom in uničenje že ničmalokrat, a vseeno očitno premalokrat oznanjana parola. 'Born Dead; Buried Alive' je metalcore pribijanje žebljev v veke, ki vam jih skušajo iz tesno priprtih oči pribiti na čelo. Klišejsko? Toliko kot je dejansko vsesplošna zavest o kriznih razmerah utišana z melanholično držo, da je zdaj že vse prepozno in da se pač nič ne more več storiti. Furiozne kitarske pasaže postanejo nekaj, na kar se zlahka navadite. 'Take A Bow', 'Trophy Kill' nadaljujeta isto mešanje vsega tistega, zaradi česar gredo nekaterim skupine, kot so Shadows Fall, Walls Of Jericho in Arch Enemy ali pa Sontata Arctica v slast – hitrost ter virtuozno glasbenost – s stereotipno uporabo ženstvenega seksapila kot glavnega orožja tokratnega poslušanja novitet s kanadskega konca. Prvi hit s plošče, pesem 'Business Suits And Combat Boots' je protivojni manifest in triumf volje življenja nad smrtjo. Bitka ženskega principa s smernicami, ki so bile zakoličene z mačistično moško roko (metal je bil do nedavno povsem ali pa vsaj povsem v rokah moških predstavnikov, mar ne?) je obrodila sadove, ki so užitni marsikateremo mesojedemu "head bangerju". Alissa zna trgati glasilke. Zmore se dreti. Zmore obenem lepo peti. Zmore pisati besedila, ki imajo jajca in vsebino. Vseeno zmoti dejstvo, da so si skladbe preveč medsebojno podobne. Če je metalcore in če je deathcore žanrsko nasičen s kloni, ki so prvorojenemu entuziazmu sčasoma vzeli živost – vraga: kar samo življenje – in spominja žanr marsikdaj na parado zombijev in anemičnih pacientov, potem so Agonist šli v kopiranju lastnega izraza ter vseh drugih tako daleč, da so izgubili ločnico, večdimenzionalnost. The Agonist so ljubiteljem žanra balzam za dušo. Nekomu drugemu ponujajo pač to, kar ponuja ime – agonijo in trpinčenje ter marsikdo lahko na tej točki v razvodeneli atmosferi odneha na pol poti. K rešitvi iz situacije ne pripomorejo niti 'Memento Mori', spomin na smrt, umiranje, ali pa 'Serendipity'. The Agonist se previjajo iz ene glasbene figure v drugo vešče in tekoče, a preden pridemo do veličastnega zaključka 'Forget The Tomorrow', ki napoveduje apokalipso in poziva k uporu danes, je edini balzam za ušesa na tej poti norosti le 'Void Of Sympathy', akustični medverz kitarskega tavanja. Tavanje je kratko in nato sledi poskus epskega zaključevanja cikla s sklepnim dejanjem.
The Agonist že na prvo žogo zvenijo kot polurni komad, ki se začne in konča, vmes pa so plasti ločitve izginile. Membrane med posameznimi celicami so izginile. So vešči glasbenega ustvarjanja, a obrtniška veščina ne more izbrisati obžalovanja nad tem, da jih obenem zelo zlahka odmislite. Angažiranost besedil ter groovy kitare in kriki sladkobe in trpljenja so tokrat netili iskre, na plamen pa še čakamo. Za prvenec povezana celota, ki veliko obeta, vsekakor pa ne sodi v jakostno skupino glasbenega presežka. Lahko jim zaželimo le več sreče prihodnjič.
na vrh