Šesti studijski izdelek atlantskih sludge »nergačev« Mastodon potrjuje to, kar je nakazoval predhodnik »The Hunter« (2011). Postopno izločanje kompleksnih (progresivno zabeljenih) pasaž na rovaš doseganja večjega melodičnega iztržka.
Bend je tokrat za producentske naloge vpoklical na pomoč Nicka Raskulinecza, kar je zelo dobro. Ta je poskrbel za dinamičen, silno masten in »podrto hrumeč« zvočni zid, skozi katerega brezkompromisno in srdito para »zvočni beton« rožljava bas kitara, medtem ko ohranjajo efektirano-hibridni, to je »zadeto tuleči« vokali, še vedno tisti prepoznani elementarni znak hladnosti oziroma ekstraterestrične odtujenosti – ob slednjem občutje se je koža vselej učinkovito ježila »v pričakovanju neznanega«, na podlagi tega pa so zlasti prvi štirje albumi zasedbe prepričljivo nosili auro astralnega učinka.
Mastodon so veljali od nekdaj za bend, ki nikdar ni sklepal kompromisov s trendi. Vselej so ustvarjali povsem neodvisno. Svojim strastem in čustvom so vselej iskreno sledili. Avtentičnost njihovega opusa je zategadelj neomadeževana. Tokrat novi Mastodon ne ukrivljajo več tako brezskrbno strun proti »spuščenemu D tonu«, kar bi nemara še poglabljalo sludge element, niti ni več mogoče govoriti, da slučajno še naprej dražijo s pogumnim eksperimentiranjem, kar so mnogi kritiki radi označevali s prirojeno okužbo s King Crimson genijem, pač pa je album zastavljen v prvi vrsti premišljeno in koncizno. Torej je namig o melodično predvidljivi poštevanki dostopne nalezljivosti refrenov prej bliže minimalizmu kakšnih Foo Fighters ali Alice In Chains zadetosti, kot pa vampirsko porogljivi blaznosti, ki bi izrazno štrlela naproti dovtipom metalskega mračnjaštva.
Pred nami je najmanj zanimiv in najmehkejši Mastodon izdelek, ki pravzaprav (in to je že kar osupljiva ugotovitev) reže popkovino z metalom. Temu vsled se zaradi poenostavljanja aranžmajev lepše vežejo v nove Mastodon vzporednice stoner rocka, medtem ko je element sludgea še vedno jasno prisoten.
Sicer ostaja zajedljivo prepoznani ledeno hladni opaž srha in groze zaznaven, kar denimo pooseblja uvod v skladbo Chimes And Midnight, vendar pa postaja ta žlahtni element starejših izdelkov tokrat na novem albumu zavoljo izdatne melodične »sladkobe« zastrt. Prvi junak albuma ostaja bobnar Brann Dailor, ki pravzaprav med četverico edini skrbi za vzdrževanja stika z adventivno naravo eksperimentalno raziskovalne plati prvih štirih izdelkov. Zatorej obstaja tudi na novem albumu vzročna nevarnost, da si lahko kaj hitro polomite obe nogi v kolikor si vlijete preveč poguma ter se plesno zavrtite v vodilnih ritmih, kajti nekateri prehodne pasaže ostajajo še vedno »skrajno progresivno zvite«, kar vsaj deloma zadržuje stik s pogrešanim elementom eksperimentalne izzivalnosti.
Element lucidnosti spakljivo skrižan s shizofreno srhljivimi vražami, se odlično razkazuje v skladbi Aunt Lisa, kjer se Sandersov tipski vokal zasedbe odlično dopolnjuje z vreščavostjo vokala kitarista Brenta Hindtsa. To dopolnjevanje obeh vokalnih pristopov bi lahko Mastodon večkrat izkoristili na albumu.
To pot boste mikastili z glavami ob mehkejših zvokih »bejbi slončka«, zlasti pa boste kaj hitro osvojili večino refrenskih napevov skladb novega albuma. Težko je napovedovati kam neki zaboga plovejo Mastodon z novim albumom, vendar pa dela v razvojem smislu zavestna odločitev, da postrežejo »racionalen« album z nadaljnjim krčenjem aranžmajev v smislu doseganja večje kompaktnosti in melodične definiranosti, skupini prej medvedjo uslugo, kot pa da bi se lahko zavihtela na nov artistični nivo dobro znane drznosti njenega glasbenega vizionarstva! Slednje je od nekdaj navduševalo po svoji elementarni samoniklosti nenehne predrzne izrazne metamorfoze. Tega Once more 'Round The Sun« žal nima!
Seveda pa bo ta album skupini dodatno razširil bazo mlajših (to je navadno manj zahtevnih) oboževalcev. Še vedno ostaja dovolj hrupen, kar sliši vkup z uporniško naravo teenagerjev, a hkrati silno melodičen, da starši spregledajo svojim najstniškim hčerkicam navduševanje nad novo odkritim glasbenim »rogoviljenjem«, ki je za povrhu vsega skrbno kozmetično in domala že kar glamurozno zapakirano z živopisano naslovnico. Stari fani bodo ostali Mastodon fani še dalje. Bend bo zavoljo preteklega opusa ostal še naprej izjemno cenjen in spoštovan. In to si je zagotovo z žuljavim garanjem v preteklosti več kot zaslužil.
Metal? Ostal je le navito hrupni, alternativni sludge art rock album, ki ne dostavlja prav ničesar novega v smislu ustvarjalnosti. Izraža pa še vedno jasno in neizpodbitno izjemne glasbene kvalitete, ki jih poseduje ta kvartet. Aranžmaji in izvedba tega nikakor ne skrijeta! Zato je album »Once More 'Round the Sun« zelo kvaliteten izdelek. Le da ga to pot pooseblja prej »shujšan trobčar«, kot pa kolosalni slon iz terciarja, kar pomeni album z več preudarnosti, premišljenosti, jedrnatega skoparjenja z motivi, ki pa, kot že večkrat omenjeno, dostavljajo skladbam več predvidljive kompaktnosti.
na vrh