Barclay James Harvest: Once Again

Barclay James Harvest tudi na svojem drugem albumu niso skoparili z odličnimi glasbenimi idejami, ki so odlikovale njihov solidni debut. Še več, z "Once Again" so še dodatno zacementirali in poglobili svoj prepoznavni zvok ter šli morda celo najdlje v raziskovanju progresivnih aspektov svoje glasbe. BJH imajo tudi tokrat svoj lasten orkester, ki z orkestralni aranžmaji ponovno lepo bogati posamezne kompozicije in jima daje dodaten mističen pridih. Te orkestralne palete, ki so zajemale kar lep delež njihovega prvenca pa so tokrat v dominantni vlogi uporabljene le na njihovi najbolj prepoznavni klasiki "Mockingbird", ki je verjetno eden glavnih razlogov zakaj je to album, katerega bi povprečni ljubitelj skupine označil za svojega najljubšega. "Once Again" z vsakim vnovičnim poslušanjem potrjuje, da so se BJH tedaj v kratkem času prebili med tisto peščico progresivnih skupin, katere je vselej odlikoval popolnoma lasten in prepoznaven zvok. Posamezni člani skupine, zlasti oba glavna pevca, kitarist John Lees in basist Les Holroyd, tokrat prideta do večjega izraza in lepo pokažeta svoj napredek glede na prvenec. Bobnar Mel Pritchard lepo opravičuje svoj status enega najbolj raznovrstnih bobnarjev svojega časa medtem, ko je glavni motor skupine ponovno klaviaturist Woolly Wolstenholme, ki niti malo ne skopari s svojimi mojstrovinami, predvsem na melotronu in hammond orglah. Glavna odlika albuma pa tudi tokrat ne leži v tehničnih spretnosti članov skupine temveč v izjemnem vzdušju in srčnosti, ki jo seva večina kompozicij. In kljub dejstvu, da nikoli niso bili mojstri kakšne zelo poglobljene poezije, sploh v primerjavi z njihovimi mnogo bolj znanimi vrstniki iz sveta progresive, je malokatera skupina znala v pastoralno vzdušje tako dobro združiti svoja, danes navidezno preprosta in naivna, toda brezčasno univerzalna sporočila.

Izjemno dramatičen in melanholičen ep "She Said" je ena izmed njihovih klasik, ki govori o neizpolnjeni ljubezni. Debela plast melotrona, ki nas vpelje v kompozicijo se začne odlično prelivati z Lesovim vokalom, polnim patosa, ki izraža neizmerno bolečino in pride do vrhunca v dramatičnem refrenu. Energične pasaže na kitari, mogočni prehodi tolkal in ves čas aktivni bas stopnjujejo napeto vzdušje. To se v srednjem delu za nekaj časa popolnoma umiri, kajti tedaj za nekaj časa nastopi izjemno lepa, keltsko obarvana sekcija na flavti in z orkestralnimi aranžmaji v ozadju. Te melanholične pastoralne harmonije je konec do ponovnega izbruha melotrona in ponovitve glavnega motiva, kjer John vključi še emocionalno kitarsko solažo. Njegove jokajoče pasaže v prepletu s tolkali in basom ustvarjajo izjemno tragiko. Prava epska poslastica za vse ljubitelje melotrona in zagotovo eden najboljših simfonično progresivnih epov v njihovi bogati glasbeni karieri.

"Happy Old World" je melanholičen hard rocker, poln dobrih orkestralnih aranžmajev in inteligentne uporabe klaviatur. Odlikuje ga skrivnosten uvod, kjer ponovno blesti Les s svojo mogočno linijo bas kitare in prepoznavnim angelskim vokalom ter dobri prehodi na hamondkah medtem, ko je refren kljub melodičnosti po vzdušju dokaj permisiven. Ekološko obarvano delo ustvarja velik kontrast med pesimizmom glasbe in optimizmom poezije. V zaključku pa nam postreže Wooly z odličnima solažama na klavirju in hammond orglah. Čeprrav ne ponuja nikakršnih presežkov vseeno zelo solidna kompozicija.

Na "Song For Dying" BJH ponovno lepo pokažejo svoj smisel za ustvarjanje globoko izpovednih del skupaj z izjemnim občutkom za dramatiko in keltski melos, ko iz navidezno preproste stvaritve ob inteligentni uporabi aranžmajev in posameznih instrumentalnih sekcij ustvarijo še enkrat boljše delo kot bi ga ustvarila kakšna druga skupina. Vzdušje se prek epskega in melanholičnega Johnovega vokala ves čas menja od žalostnega do osupljivo lepega. Debele plasti klaviatur med katerimi ponovno izstopa melotron se lepo prepletajo z odličnimi kitarskimi pasažami s katerimi John potrjuje, da je od prvenca nehal varčevati s svojimi poslej prepoznavnimi kitarskimi delnicami. V zaključku pa smo priča tudi duhoviti uporabi bas kitare, ki jasno pokažejo tudi Lesov napredek.

Sledi prelepa mistična balada "Galadriel", ki jo odlikujejo izjemno lepe pasaže na klavirju in melotronu, akustični kitari, čudoviti orkestralni aranžmaji in predvsem izjemno vživeto Johnovo petje. Gre za nekakšno odo lepoti in nesmrtnosti matere narave prek uporabe lika iz Tolkienove mitologije. Morda se bo to komu zdelo rahlo naivno vendar tudi tisti, ki ne sodi med ljubitelje Tolkienovih zgodb, ne bo mogel zanikati izjemne lepote in magije te odlične balade, ki je celo najlepša in najbolj iskrena izmed vseh njihovih balad (in teh v njihovi glasbeni karieri res ni malo!).

Epska mojstrovina "Mocking Bird", verjetno njihovo najbolj znano delo sploh, je ena izmed klasik simfoničnega prog rocka pa tudi eden najlepših pa tudi najbolj žalostnih epov v zgodovini rock glasbe. Johnov vokal je ponovno poln melanholije. Odlični refreni so izjemno dobro podloženi na čudovite orkestralne aranžmaje, ki nosijo osrednjo melodijo ter ustvarjajo nepozabno magično vzdušje. Melove tolkala nalašč ponekod ustvarjajo zvoke ptičjega rožljanja medtem, ko čudovite spremljevalne vokalne harmonije še poglabljajo vzdušje. Johnove jokajoče delnice na kitari dvigujejo vse lase pokonci medtem, ko orkester privede napetost do kataklizmičnega vrhunca, ko kar naenkrat nastopi popoln preobrat,, ki kot žarek svetlobe prebije deževno nebo in z vso močjo zasije čez še ne dolgo prej popolnoma sivo in mrtvo pokrajino. Vrhunec albuma in ena izmed tistih klasik, katere bodo za večno ostale zapisane v analih progresivnega rocka.

Preprosta akustična balada "Vanessa Simmons" nastopi ravno ob pravem času. Kljub svoji lirični naivnosti pa seva izjemno lepoto, ki je lastna tem simfoničnim mojstrom angleške pastorale. Tudi tokrat je John Lees osrednji glasbenik, ki prek vokala in akustične kitare prispeva levji delež k lepoti tega dela. To je klasičen primer balade, katero bi v nekih drugačnih, preteklih časih, ko so imele nekatere stvari precej večji pomen na socialne vzorce sodobne družbe, na akustični kitari zaigrali svoji izbranki.

"Ball And Chain" je soliden hard rockerski poskus merjenja mišic z njihovimi tršimi vrstniki, ki je vendarle izpadel dokaj posrečeno, čeprav je nekoliko izven konteksta glede na celoten utrip albuma. BJH se tu prelevijo v popolnoma drugačeno tip skupine ter pokažejo kako se streže z odličnimi kitarskimi solažami, energičnim rifingom in bluesovsko obarvanimi vokalnimi delnicami zabeljenim s protestniškim besedilom.

"Lady Loves" pa je še ena lepa in rahlo naivna balada na klavirju in lepimi dualnimi kitarskimi harmonijami ter emocionalnim vokalom. V ozadju pa lahko slišimo tudi kratek, a pomemben prispevek, tedaj še praktično neznanega zvočnega tehnika, Alana Parsonsa na židovski harfi. Kljub preprosti strukturi ter odsotnosti vsakršnih simfoničnih aranžmajev je to dober zaključek albuma.

Bonus skladbe s ponovne izdaje so večinoma alternativne zvočne verzije skladb, ki se že nahajajo na originalni izdaji kot so "Happy Old World", "Vanessa Simmons" ter "Ball And Chain". "Introduction – White Sails" je kratka orkestralna kompozicija v Woollyevi režiji. Najboljše delo med temi bonusi pa je nedvomno duhoviti progresivni hard rocker "Too Much On Your Plate", ki v tem pogledu celo ponuja primerjavo z nekaterim stvaritvam Uriah Heep in Wishbone Ash. Mogočna ritem linija, energičen in emocionalen vokal ter odlične pasaže na kitari in hamondkah. Prava art rockovska poslastica in kar se tiče hard rockovskih elementov celo boljša kot "Ball And Chain".

"Once Again" je njihov najbolj progresiven album sploh ter trenutek, ko so šli najdlje s svojim raziskovanjem kompatibilnosti simfoničnih aranžmajev orkestra in pastoralnega pristopa k melodičnemu rocku ter tako razvili svoj prepoznavni zvok. V tem pogledu je to celo njihov najbolj pomemben album. V njegovem drugem delu, ko bi si nekateri morda želeli še kakšen progresivni ep več, se sicer nenadoma spravijo v hard rockerske in baladeskne vode vendar je pač jasno, da BJH niti niso nikoli nameravali postati simfonični progresivci v pravem pomenu besede. Na albumu navdušuje predvsem izjemna magija med člani skupine ter čudovito pastoralno vzdušje, ki ga je tokrat še za spoznanje več kot na večini njihovih najboljših albumov. Ravno to pa je glavni razlog, da je "Once Again" najbolj žareč vzorec na krilih pisanega metulja, ki preletava polja medtem, ko se Galadriel s svilenim korakom sprehaja po gozdnih livadah in opazuje kukavico med njenim letom po neomadeževanem nebu.