Electric Light Orchestra: On The Third Day

Po Bibliji naj bi bog na tretji dan oblikoval zemeljsko površje, v tretjem letu obstoja britanske art rockovske institucije Electric Light Orchestra pa je njihov "bog", se pravi pevec, kitarist in občasni klaviaturist Jeff Lynne, ustvaril tretji ELO album, pomenljivo imenovan "On The Third Day". To je bil prvi album skupine brez kakršnegakoli prispevka s strani ustanovnega člana Roya Wooda, ki je skupaj z Lynneom po razpadu The Move zasejal seme ELO.

Od vseh ELO albumov, razen njihovih prvih dveh izdelkov, je bil "On The Third Day" še najbližje, kolikor so se kdaj približali definiciji progresivnega rocka, čeprav bi zvok večine albuma še najboljše označil kot simfonični melodični rock s pritajenim posluhom za art rockovski eksperimentalizem. Na tem albumu ponovno ni manjkalo številnih veličastnih orkestralnih aranžmajev ter kompleksnih časovnih prehodov, ki so nadvse uspešno dopolnjevali Lynneovo vizijo združevanja melodičnega rocka iz pristne The Beatles šole in visoke simfonike izhajajoče iz klasične glasbe 19. stoletja. "On The Third Day" je obenem predstavljal poslednji trenutek njihove kariere, ko je Lynne v studiu prek tehnike večkratnega nasnemavanja godalnih aranžmajev violine in čela ustvarjal značilni ELO orkestralni zvok, katerega je prilagal melodično rockovskim osnovam. Za naslednji album bo že najel pravi orkester.

Večina skladb na "On The Third Day" je bila krajših, dostopnejših in posamezni aranžmaji so postali še bolj melodični kot prej. Dve deli na njem pa bi se že lahko štelo tudi kot pop rock. Splošno vzdušje albuma je prav tako postalo precej manj mračno in bolj romantično kot na njihovih prvih dveh albumih, kjer se je še čutil Woodov vpliv. ELO so tu opazno izgubili na ostrini, ampak so zato pridobili na večji uigranosti ter na boljšem pretoku posameznih aranžmajev. Lynne je v vlogi pevca še napredoval. Njegov vokal je opazno pridobil na širini ter na melodični prefinjenosti, čeprav so bila njegova besedila tokrat precej nezanimiva. Tudi njegovo igranje kitare se je tu še izboljšalo, čeprav si zanj nikoli v svoji karieri ni mogel prislužiti prve nagrade. Bevanovi bobni so bili na večini del na albumu nekoliko bolj subtilne narave kot poprej, kar pa še ne pomeni, da ni navduševal z značilno, duhovito in razvejano ritmiko in nepredvidljivimi prehodi. Klaviaturist Richard Tandy je tu dobro uporabil tudi klasično prog rockovsko klaviaturo, mini moog, ki pride na nekaterih skladbah do posebnega izraza ter dokazal, da nikakor ni bil od muh, čeprav se bo na njihovih kasnejših izdelkih zdel večkrat nekoliko zapostavljen. Tudi tokrat pa ni šlo brez menjav članov. Tako je novi violinist Mik Kaminski zamenjal Wilfa Gibsona medtem, ko je Colin Walker s svojim odhodom pustil Mikea Edwardsa osamljenega v vlogi edinega čelista. ELO so na tem izdelku ponovno vzeli v zakup tisto trditev, ki je bila obenem tako največji kompliment kot najhujša kritika njihovega zvoka – da pogostokrat zvenijo kot Beatli z orkestrom, čeprav so bili njihovi orkestralni aranžmaji in s tem glavnina zvoka vselej na daleč prepoznavni.

Prve štiri skladbe na albumu med seboj ne vsebujejo presledkov in tako tvorijo nekakšno mini suito, ki je obenem tvorila kvazi koncept o stvarjenju sveta (od tod tudi naslov albuma). Album odpre dramatični "Ocean Breakup/King Of The Universe", kjer v poslušalca udarijo mogočni orkestralni aranžmaji godal medtem, ko je v ozadju razločno slišati morseovo kodo, ki signalizira kratice ELO. Po prvem prehodu sledi romantični motiv na električnem klavirju in čelu, ki tvori osrednjo melodijo. Tedaj vpade Lynne s svojim prepoznavnim vokalom, ki v nekaterih legah brez problemov potegne tudi na Johna Lennona. Soliden uvod v album, katerega uspešno nadaljuje spokojni in prijetni "Bluebird Is Dead", kjer so The Beatles vplivi še bolj očitni. Gre namreč za nadvse solidno melodično rockovsko stvaritev z okusnimi simfoničnimi aranžmaji na čelu, zasanjanim vokalom in nadvse duhovito kitarsko solažo. "Oh No Not Susan", katere besedilo govori o apatični ženski, obdani s pretiranim razkošjem, vsebuje mogočen in kompleksen uvod ter odličen zaključek z okusno solažo na violini. Hkrati predstavlja prvi in zadnji trenutek v njihovi karieri, da je Lynne v besedilu uporabil znamenito štirivrstično besedo na "F". Štiridelna suita se zaključi s pozitivistično naravnanim "New World Rising/Ocean Breakup (reprise)". Ta odlična kompozicija vsebuje zanimiv, stopnjujoč motiv na električnem klavirju, ki se prek zvokov čela prelije v kompleksno sekcijo z izbornimi pasažami na mini moogu. Kompleksne inštrumentalne sekcije vmes odlično povezuje dramatični Lynneov vokal.

Sledi veliki pop rock hit "Showdown", ki je originalno izšel samo na ameriški verziji albuma (tudi v obliki singla), kjer je postal edini ELO hit s tega albuma. Še danes, povsem upravičeno, velja za enega njihovih najbolj priljubljenih hitov. Za ELO je tedaj predstavljal prvi večji slogovni odklon. Predvsem na račun svojega funkovskega ritma na basu, ki na odličen način podpira dvojno harmonijo na čelih ter variabilni Lynneov vokal. Ključni za uspeh te skladbe pa so odlični osrednji refren, izborne vokalne harmonije, prekrasni godalni aranžmaji in okusna kitarska solaža v srednjem delu. Brez dvoma ena njihovih najboljših pop skladb, ki je pravzaprav postala nekakšen predhodnik, če že ne prototip vseh njihovih kasnejših pop rock hitov. Odlični inštrumental "Daybreaker" je po drugi strani eden večjih prog rockovskih eksperimentov na albumu. Tu je zablestel predvsem Richard Tandy s svojimi duhovitimi arpedžiji na mini moogu. V glavnem motivu prek tega inštrumenta je celo zaznati prototip zvoka, ki je v 80-ih postal značilen za večino kasnejših (neo) prog rockovskih zasedb. Tandy je tu nejevernim dokazal, da je odlično obvladal klaviature, kljub temu da kasneje ni nikoli več dobil prave priložnosti, da bi kot solist tako zasijal kot je na tej skladbi.

"Ma-Ma-Ma Belle", prav tako izdan tudi kot single, je druga pop rock skladba na albumu. Tu se je Lynneu kot poseben gost pridružil tudi glamerski "pobalin 20. stoletja" Marc Bolan (T. Rex). Njegov tipičen boogie-woogie rif je prepoznaven že na kilometre daleč. V bistvu gre za precej bazično, a solidno rock and roll stvaritev z neumnim besedilom, vendar nadvse okusnimi pasažami na čelu in z energičnim refrenom. Sledi visoko energetični "Dreaming Of 4000", kjer prav tako gostuje Bolan s svojo kitaro. To je ena izmed boljših stvaritev na albumu s številnimi spremembami vzdušja in nepredvidljivimi časovnimi prehodi. Lynne je tu spet na izjemno variabilen način uporabil svoj vokal medtem, ko so linije violine za vse prste obliznit. Besedilo je bilo tokrat, za spremembo, religiozno navdahnjeno, čeprav (kot je to ponavadi za Lynneovo poezijo) ne pove kaj dosti. Zaključna skladba, priredba Griegove klasike "In The Hall Of The Mountain King", predstavlja veličastno priredbo, ko je mojstrovina klasične glasbe uspešno zaživela v rockovski preobleki. Ognjevite in ostre pasaže godal, ki tvorijo osrednji mračni motiv so bile odigrane na izjemen način, svoje pa opravi tudi izvrstna solaža na violini. Sčasoma postaja potek kompozicije vse hitrejši ter se zaključi z veličastnim klasicističnim zaključkom. ELO so bili poleg ELP (v precej manjši meri sicer) ena izmed prvih in tedaj sila redkih rockovskih skupin, ki so se lotevali duhovitih obdelav klasičnih suit, kar jim je po večini tudi uspevalo, čeprav se je večina klasičnih puristov nad tem vselej zgražala. Osebno pa si ne predstavljam boljšega načina, da se pri mladih rockerskih upornikih brez razloga sproži zanimanje tudi za klasično glasbo, ki bo pač vedno ostajala glavni temelj sodobne glasbe in posameznikove splošne razgledanosti.

"On The Third Day" je bil eden izmed najboljših ELO albumov, čeprav ga ne bi mogli šteti za mojstrovino, saj na njem, kljub samim najmanj solidnim kompozicijam, ni bilo kakega presežka njihove kariere. Z njim so ELO začeli svojo postopno preobrazbo iz ambiciozne simfo prog rockovske zasedbe v simfonični pop rock band svetovnega kalibra. "On The Third Day" za razliko od večine njihovih kasnejših izdaj ni bil kod ve kako komercialno uspešen, saj se ni uspel uvrstiti na domače lestvice medtem, ko je določen uspeh (predvsem na račun "Showdown") dosegel samo v ZDA. Morda je temu, da kljub svoji dinamičnosti med melodično/pop rockovsko dostopnostjo ter prog eksperimentalizmom, danes ne spada med njihove najbolj prepoznavne albume, najbolj botrovalo to, da je bil premalo zahteven za večino prog rock gurmanov medtem, ko je bil za ljubitelje klasičnega rocka še vedno preveč avanturističen. Kdor se s tem ne obremenjuje in ga vzame kot odličen art rockovski album pa bo v njem brez problemov užival. O kvaliteti "On The Third Day" morda najboljše pove dejstvo, da je bil to eden najljubših albumov Johna Lennona. Menda mu je bil celo tako všeč, da je ELO razglasil za sinove Beatlov.