Camel: On The Road 1982

Ta posnetek izvira iz koncertnega nastopa v Den Haagu, kjer so Camel praznovali svojo deseto obletnico obstoja, katero res ne bi mogli praznovati z bolj neprimernim izborom skladb in šibkejšo interpretacijo. Kdor ve v kakšnem stanju je bila njihova tedanja zvočna podoba, zlasti po izidu njihovega najslabšega albuma, sintetičnega in takratnim glasbenim trendom nadvse prijaznega "The Single Factor" (1982) se od tega posnetka nikakor ne more nadejati veliko dobrega. Camel so bili tedaj kot inovatorji in vizionarji simfoničnega prog rocka že preteklost. Na njihovo mesto je stopila ta čudna, sintetična in AORu zapisana inkarnacija skupine, ki je veliko bolj spominjala na The Alan Parsons Project (kar ni prav nič presenetljivega saj so tedaj vsebovali kar dva člana te skupine) kot pa na Camel, ki so nas ponavadi vedno razvajali in veselili z visoko stopnjo artističnih inovacij in inteligentnih melodij. Glasba, ki so jo tedaj predstavljali pa je bila vse prej kot to in namenjena izključno hitremu zaslužku in tedanjim trendom. Camel so s takim pristopom tako v studiu kot v živo popolnoma pogoreli in so se morali kasneje pošteno potruditi, da so ponovno osvojili srca vseh ljubiteljev progresivnega rocka. O popolni komercialni razprodaji zvoka in artistični dezintegraciji lepo priča tudi katastrofalen izbor skladb, ki so po večini izbrane samo z albumov "I Can See Your House From Here" (1979), "Nude" (1981) in "The Single Factor" ter razen "Never Let Go" (Camel, 1973) ne vsebujejo niti ene klasike ali dela iz 70-ih. Pa tudi kadar izvajajo dela iz prej omenjenih albumov se krčevito oklepajo predvsem z AOR-om prežetih del (večinoma pol balad), kar je resnično v popoln posmeh praznovanju okrogle obletnice. Da pa bi bila mera artistična negacije še popolnejša v nasprotju s svojim slovesom izjemnih tehničnih mojstrov vse skupaj odigrajo samo s polovico srca saj pogosto zvenijo znaveličano. To se najbolj kaže v bledi vokalni predstavi vseh treh pevcev (Andya Latimerja, Chrisa Rainbowa in Davida Patona). Še celo Latimer, kateremu ponavadi nikoli ni bilo moč očitati nezavzetosti je tokrat pred mikrofonom pogosto popolnoma neuglašen. Edina svetla točka tega posnetka so njegove kot vedno magične kitarske mojstrovine, ki morajo večkrat biti boj s pretirano sintetičnim zvokom klaviatur. Nekoliko presenetljivo mu tokrat na kitari dela družbo Andy Delby, edini dodatni (koncertni) kitarist v njihovi zgodovini, ki odigra solaži na dveh skladbah medtem, ko se Latimer mudi na 12-strunski kitari in vokalu.

Sleherna izvedba zaostaja za originalom s tem, da so nekatere resnično šibke. Posnetek sicer odprejo dokaj spodbudno z veselim inštrumentalom "Sasquatch", najboljšim možnim izborom iz "The Single Factor", kjer Andy uspešno dvigne vzdušje z duhovitimi pasažami na kitari. V ušesa pa začne bosti za malenkost preveč visok in razglašen zvok klaviatur sicer ponavadi odličnega Kita Watkinsa (ex-Happy The Man). Ko nastopijo dela, ki vsebujejo vokal Camel tokrat resnično pogorijo na celi črti. Obupna in popolnoma neprimerna vokalna interpretacija Chrisa Rainbowa na "Highways Of The Sun" (Rain Dances, 1977) je prva, ki demonstrira glavno šibkost tega posnetka. Tudi v inštrumentalnem pogledu ta izvedba tega komercialno obarvanega singla z "Rain Dances" hudo šepa za solidnim izvirnikom, ki je bil sicer njihov prvi korak h komercializaciji zvoka. V ušesa pa bode tudi sintetični zvok sinthov, katerega uporabljajo zlasti v vseh nesojenih hitih. Sledita dve šibki izvedbi radiu prijaznih del v pol baladi "Hymn To Her", katero ponovno vleče navzdol Rainbowov vokal in "Neon Magic" (obe z "I Can See Your House From Here"), ki sicer vsebuje nekaj dobrih kitarskih rifov, vendar je vokalno zopet strel v prazno. "You Are The One" (The Single Factor) je še ena obupna AOR power balada, katerih je na posnetku v izobilju. Vzdušje nekoliko popravijo tri izvedbe skladb ("Drafted", "Lies" in "Captured") s konceptualne mojstrovine "Nude" (1981), ki so tokrat nadvse dobrodošle. Žal jih razen "Captured" skazi slaba interpretacija. Še posebno sem bil razočaran nad Andyevo vokalno interpretacijo "Lies", ki je sicer v izvirniku zelo dobra. Sledi še nekaj bolj ali manj zanimivih del iz "The Single Factor" in "I Can See Your House From Here", ki so izvedene nadvse polovičarsko. Ob nedoživeti interpretaciji balade "A Hearts Desire/End Peace" se skoraj zaspi medtem, ko je "Heroes" obupen poskus med popom in pomp rockom in še dokument več popolne negacije njihovega glasbenega izraza. "Who We Are" za katero celo izjavijo, da se bodo zaradi snemanja zanjo še posebno potrudili in to tudi za spremembo uresničijo, je ena redkih dobrih izvedb na posnetku, čeprav jo spet kazi Rainbowov vokal. Vse pa zopet podrejo s katastrofalno izvedbo "Manic", ki je že v izvirniku popolna AOR/pomp grozljivka tokrat pa jo še dodatno razsuje popolnoma razglašen Latimerjev vokal. Niso pa pozabili niti na "Wait", prvega in verjetno najboljšega izmed njihovih zgodnjih AOR poskusov, katerega tokrat dostojno odigrajo in dualne vokalne harmonije tokrat za spremembo uspejo. Ironično je, da se najboljše delo na posnetku, "Never Let Go", nahaja čisto na koncu medtem, ko Latimer prej še po "pilatovsko" ugotovi, da to ne bi bila prava obletnica, če ne bi odigrali enega izmed zgodnjih del. Tokrat se resnično potrudijo in kljub odsotnosti originalnih klaviatur odigrajo izvrstno verzijo te klasike, ki vsaj malo ublaži trpek priokus, ki ga za seboj pusti ta bledi koncertni posnetek.

Vedno, ko poslušam "On The Road 1982", ki je brez dvoma njihov najslabši uradni koncertni posnetek (ki je sicer izšel v samozaložbi in ga je zato precej težko dobiti), pridem do spoznanja, da bi bilo morda boljše, da ga ne bi nikoli izdali, čeprav je zgovoren dokument nekega, manj privlačnega, obdobja njihove zgodovine. Zato razen največjim fanom vsem ostalim toplo priporočam, da se mu v širokem loku izognejo, kajti na voljo je še dosti veliko boljših koncertnih dokumentov, ki zgovorno pričajo o izjemnih artističnih sposobnostih teh legend progresivnega rocka. Ta posnetek naj torej služi predvsem kot dokument tega, kako globoko so Camel v nekem trenutku zabredli s svojim lovom za radijskimi hiti, ki jih je na koncu skoraj pokopal.