Camel: On The Road 1981

Nekega magičnega večera, sredi turneje z albuma "Nude", leta 1981, so se Camel ustavili v Londonu, natančneje v legendarnem Hammersmith Odeon-u, ter odigrali nepozaben koncert. V zasedbi so bili takrat poleg obeh originalnih članov, kitarista/pevca/flavtista Andrewa Latimerja in bobnarja Andya Warda, tudi Colin Bass (ex-Steve Hillage) na bas kitari ter Kit Watkins (ex-Happy The Man) in Jan Schelhaas (poleg Latimerja edini trenutni uradni član skupine) na klaviaturah. Njihova za tisti čas originalna ideja, dveh klaviaturistov hkrati, se na tem koncertnem posnetku izkaže za zadetek v polno. A to je le eden izmed mnogih odličnih elementov tega izgubljenega (a ponovno najdenega) koncertnega posnetka. Camel namreč na tem koncertnem albumu skoraj v celoti obudijo njihovo legendarno zgodbo o japonskem vojaku, ki je sredi vojne vihre ostal za desetletja pozabljen na samotnem otoku.

Koncert se odpre z nepozabno klasiko "Never Let Go" z njihovega prvega albuma "Camel" (1973), ki je bila v njihovih koncertnih repertoarjih odkar se je skupina prvič pojavila. Skladba ima v originalu vokal Petra Bardensa, nekdanjega klaviaturista skupine (v obdobju 1971-1978) zato je tu še posebej zanimiva v Latimerjevi vokalni izvedbi. Kot fenomenalni kitarist, s svojimi sapo jemajočimi solažami in ostalimi "začimbami" na kitari, Latimer vedno znova navdušuje. Sledi še ena klasika "Song Within A Song" (Moonmadness, 1976) z izjemnim uvodom na melotronu in klaviaturah izpod prstov obeh klaviaturistov. Pravo ezoterično vzdušje ustvarjata melotron in odlično Latimerjevo igranje flavte. Njegov vokal, ki je tu postavljen v nižji tonaliteti se odlično zliva v celotno atmosfero skladbe. Izjemno všečna je zlasti interakcija med obema klaviaturistoma in Latimerjovo kitaro. Nakar sledi eno najveličastnejših del skupine, epski inštrumental "Lunar Sea" (Moonmadness, 1976), ki ima eno izmed najboljših Latimerjevih solaž. Ward je na bobnih kot ponavadi eden najboljših v svojem "poslu" in tu se še posebno izkaže. Klaviature pa so tako ali tako poglavje zase. Skladba se odpre in zaključi z nasnetim introm astronavtskega pristanka na Luni. Ta verzija "Lunar Sea" je najboljša koncertna verzija kar sem jih do zdaj slišal, s katerega koli izmed njihovih koncertnih posnetkov. Ob poslušanju teh treh klasik iz 70-ih je, zaradi neverjetnega zvoka, kar težko verjeti, da gre za koncert z začetka 80-ih in ne iz klasične ere progresivnega rocka. Po uvodnem "ogrevanju" pa sledi prava poslastica za vse ljubitelje njihovega konceptualnega albuma "Nude" (1981), ene najboljših plošč progresivnega rocka z začetka 80-ih, kajti skupina se nenadoma odloči odigrati omenjeni album skoraj v celoti. Med manjkajočimi skladbami so samo "Pomp & Circumstance", "Please Come Home", "The Homecoming" ter "Lies". Od teh pogrešam le odlično "Lies", sicer pa so vse ostale skladbe odigrane fenomenalno in jim uspe obuditi duh originalnega albuma, ponekod pa ga celo preseči. AOR naravnana "City Life" nas za kratek čas opomni, da gre za koncert z začetka 80-ih in ne iz klasične dobe skupine, torej iz srede 70-ih. To je odlična AOR skladba, ki im celo prvine hita, a za Camel je to razmeroma netipična skladba. Vmes sledi kratek inštrumental "Nude", ki povezuje naslednjo skladbo. Balada "Drafted" je v podobnem stilu, ima AOR prvine, in umirja celotno vzdušje koncerta. Latimer ponovno jemlje dih s svojimi melanholičnimi solažami. Kot da bi kitare jokale. To je tudi zadnja skladba z vokalom na posnetku, kajti sledijo sami inštrumentali. Nakar sledi "Docks", ki spet dobro zdramatizira vzdušje z aranžmaji na klaviaturah ter prvovrstnimi solažami na kitari. Atmosfera je res kocine dvigajoča. Ta se še poveča z ultra dramatično "Beached", ko izredno hitra ritem linija in hitroprstne solaže ustvarjajo pravo bitko inštrumentov, ki tudi pripomorejo k delu koncepta, ko se začne bitka na obali. Sledi ezoterična "Landscapes", ki prijetno umirja vzdušje s sijajnimi aranžmaji na obeh klaviaturah in z zvokom resnično daje otoško-pacifiško vzdušje. To posebno vzdušje se še poglobi s "Changing Places", ki ima resničen etno pridih na Wardovih tolkalih ter nepozabno Latimerjevo flavto. "Reflections" je še en ezoteričen trenutek, kjer prevladujejo pomirjujoči "soundscapi". Vzdušje pa spet zavre s "Captured", ki ponudi celo paleto sapo jemajočih inštrumentalnih delnic na klaviaturah in kitari. Koncert zaključi zmagoslavna "The Last Farewell", poslednje dejanje z "Nude", ki hkrati pusti vse odprto.

Latimerjeve solaže ter inštrumentalni deli jemljejo sapo. Pa tudi interakcija med obema klaviaturistoma, ki se je izkazala za nadvse uspešno potezo. Skupini uspe obuditi skoraj celoten album "Nude" in ga na mnogih delih celo preseči. Hkrati pa jim uspe ohraniti tudi svoj prepoznavni zvok kar je eden redkih fenomenov progresivnega rocka 80-ih, ko je večina progresivnih skupin iz 70-ih prodala svoje bistvo komercialnemu uspehu. Camel so tisti čas, kljub opazni komercializaciji nekaterih segmentov njihove glasbe, uspešno dokazovali, da se je dalo kljub vsemu ignorirati trendovske smernice in pritiske požrešnih založb in še naprej igrali prvovrsten simfonični prog. Kajti komercialni uspeh pri tej skupini nikoli ni bil na prvem mestu. Ta koncertni album je živ dokaz za to, da klasični progresivni rock z začetkom 80-ih ter pojavom new wavea in punka ni nikoli umrl. Noben pravi ljubitelj skupine ter še posebno albuma "Nude" ne sme ostati brez tega odličnega posnetka z izjemno dobro produkcijo, ki ga je skupina leta 1997 v samozaložbi izdala kot uradni bootleg.