Camel: On The Road 1972

"On The Road 1972" je za vse ljubitelje Camel, še danes krepko spregledanih mojstrov britanskega simfoničnega proga, prava zgodovinska relikvija saj predstavlja enega izmed njihovih prvih nastopov, še pred izidom njihovega prvenca "Camel" (1973) in večer, ko so bili vsi člani v vrhunski formi. Na posnetku lahko namreč uživamo v odlični uigranosti originalne, klasične in najbolj priljubljena zasedbe Camel, katero so tvorili Andy Latimer na kitari, flavti in vokalu, Doug Ferguson na basu, Peter Bardens na klaviaturah in Andy Ward na bobnih. Latimer, ki je že vrsto let glavni nosilec plamena in od leta 1982 tudi edini originalni član, je ta posnetek izbral zato, ker po njegovih besedah, vsebuje tisti žar, ki jih je navdihnil, da so začeli z medsebojnim ustvarjanjem glasbe. Plodovi tega sodelovanja so bili prvi štirje, še danes njihovi najboljši, albumi na katerih klasike kot so "Slow Yourself Down", "Never Let Go", "Arubaluba", "Freefall", "White Rider", "Lady Fantasy", "Rhayader", "Rhayader Goes To Town", "Song Within a Song", "Another Night", "Lunar Sea", itd. še danes dražijo čutila vseh ljubiteljev inteligentno strukturiranih melodij in glasbe, ki še danes ne neha presenečati s svojo neverjetno izpovedno močjo.

Čeprav zvok na posnetku ni v briljantnem stanju, bi težko ugotovili, da gre za bootleg.
Nabor izvedb resda vključuje samo štiri skladbe, vendar so vse izmed njih epskih dolžin. Nastop začnejo, pričakovano, z nesmrtno "Lady Fantasy" (Mirage, 1974), verjetno najbolj znano Camel klasiko, kjer združijo inovativnost z neverjetno dinamičnostjo in spontanostjo. Prav neverjetno je, kako jim ob vseh časovnih preobratih uspeva ohranjati melodičnost in to je eden glavnih razlogov zakaj bodo Camel, kljub odsotnosti vsakršne komercialne razvpitosti, vedno imeli kulten status in vpliv na številne bodoče generacije progresivnih glasbenikov. Harmonija med posameznimi člani je na zavidljiv ravni, kar je razvidno tudi na odlični verziji inštrumentala "Six Ate" (Camel 1973), kjer lahko uživamo v njihovem spogledovanu z jazz rock fusionom, ki je bil pomemben gradnik njihovega izvornega zvoka. Andy Ward je celoten posnetek v odlični formi in potrjuje, da gre za enega izmed najbolj inovativnih bobnarjev v povesti progresivnega rocka. Camel postrežejo tudi z izvrstno izvedbo simfonične mojstrovine "White Rider", ki pooseblja njihov sloves knjižnih moljev in ljubiteljev Tolkienovih del, čeprav gre za eno izmed redkih del skupine, ki se neposredno nanaša na fantazijsko tematiko. Melotronska valovanja in zvoki VCS3 sinthesizerja so tako kot se spodobi tudi v tej izvedbi položeni neverjetno okusno in ko vpade še tenkočutna linija Latimerjeve kitare je Camel pravljica popolna. Čeprav so bili vokali ponavadi vedno vir glavnih kritik skupine je zame srčna ekspresija s pripovedovalno močjo veliko pomembnejša od tehnične superiornosti ali raznih petelinskih šopirjenj v stilu "ego-erotičnost mi preveč udarja na plan". Z jazz fusionom prepojeni epski inštrumental "God Of Light", izvorno Bardensova solo mojstrovina, ki žal ni našla pot na noben studijski izdelek, je prav gotovo vrhunec celotnega posnetka. Vendar še zdaleč ne zaradi dolžine, ki bi ji bila lahko tudi v precejšnjo napoto (včasih so jo raztegnili tudi do 20 minut) temveč po brezmejni energiji, ki jo izžareva neverjetna uigranost vseh članov, predvsem Bardensove solaže na Hammond B-3 orglah ter Wardovi neverjetni prehodi na bobnih. Tu Camel prvič zaživijo tudi kot mojstri improvizacij, čeprav jim to ponavadi na koncertih ni preveč dišalo.

"On The Road 1972" je izvrsten dokument tedaj še mlade in ambiciozne skupine, ki je z vsem srcem živela za svojo glasbo in jim ni bilo mar, kako visoko se bo na radiu uvrstila katera izmed njihovih skladb. Esenca skupine se je po Fergusonovem odhodu polagoma povsem spremenila in ni jih malo, ki so prepričani, da bi v nasprotnem primeru še vedno ostali stabilna zasedba z veliko bolj konstantnim zvokom, čeprav dvomim da bi to kaj zavrlo njihovo flirtanje z AORom v 80-ih. Medtem bomo Bardensa, ki je po odhodu iz skupine leta 1978, ustvaril tudi uspešno solo kariero (predvsem na področju t.i. "novo dobne" glasbe) in katerega je pred leti vzela zahrbtna bolezen, še dolgo pogrešali. Le malo kateri klaviaturist v svetu rock glasbe je igral hammond orgle s takim žarom kot je to počel on. Ward se je po svojem odhodu leta 1981 več let bojeval s hudo obliko depresije, se celo za nekaj tednov pridružil Marillion, ko so ti iskali novega bobnarja ter se v 90-ih pridružil Bardensu pri njegovem tedanjem "zvezdniškem" projektu Mirage v katerem so bili še nekateri člani Caravan. Ward naj bi Latimerju tudi svetoval, da je glasbo najboljše poslušati v mraku.

Odlično potezo Andyeve samozaložbe "Camel Productions", da kot prvo izmed serije uradnih bootlegov s katerimi so želeli zaščiti dobro ohranjene koncertne posnetke pred ilegalnim kopiranjem, izda enega izmed njihovih najstarejših posnetkov, ki predstavlja skupino v trenutku, ko je želja po artističnem dokazovanju in izzivih še gorela  z visokim plamenom, lahko samo navdušeno pozdravim. Vsak posnetek, ki vsebuje Bardensov prispevek je obenem spomenik legendarnemu glasbeniku, ki je še danes vir navdiha in spomin na tisti izvorni Camel zvok, kakršnega ne bo nikoli več.