Legendarni angleški prvaki melodičnega art rocka Magnum so se vrnili z novim, svojim šestnajstim studijskim albumom po vrsti, katerega so naslovili »On The 13th Day«. Fantazijska naslovnica v režiji dolgoletnega sodelavca, kultnega grafičnega oblikovalca Rodneya Matthewsa in vrnitev klasičnega Magnum logotipa iz njihove najuspešnejšega obdobja dajeta že pred poslušanjem glasbene vsebine slutiti, da kultni kolektiv tudi na najnovejšem dosežku poskuša po glasbeni plati obnoviti zmagovito zvočno formulo, katera jim je v osemdesetih prinesla svetovni sloves. Ta trend združevanja retro Magnum elementov z moderno produkcijo se nekako, bolj ali manj uspešno, nadaljuje že od albuma »Princess Alice And The Broken Arrow« (2007) dalje.
»On The 13th Day« torej sledi uveljavljeni, dobro preizkušeni Magnum skladateljski formuli s tem, da vsebuje kar nekaj izstopajočih stvaritev, katere nazorno dokažejo, da je bil band med kreativnim procesom tokrat izjemno navdahnjen. Glavna nosilca njihovega zvoka sta že od druge polovice sedemdesetih ista, zato ni presenečenje, da karizmatični pevec Bob Catley, kateri je tudi tokrat v izvrstni vokalni formi in unikatni kitarist/pisec besedil/glavni skladatelj Tony Clarkin svoje tradicionalne naloge vnovič opravita z odliko. Clarkinova besedila se vnovič oklepajo dolgoletne tradicije inteligentnega družbeno-kritičnega pridiganja skozi fantazijske »Dungeons & Dragons« metafore. Po precej udarnem in relativno kompleksnem predhodniku »The Visitation« (2011) je melodična komponenta v njihovem zvočnem kolažu na večini »On The 13th Day« stvaritev, ki so večinoma speljane v pospešen tempo, spet nekoliko bolj poudarjena, medtem ko so simfonični aranžmaji v režiji Marka Stanwaya tokrat še za malenkost subtilnejše obarvani.
Zanimivo, da je »All The Dreamers«, kateri nadaljuje dolgoletni Magnum trend temperametnih in udarnih uvodnih skladb, z več kot sedmimi minutami najdaljše delo na albumu. Počasno grajenje dramatične atmosfere s polaganjem orkestralnih zaves je vnovič skorajda neizbežno do trenutka, ko useka Clarkinov rušilni kitarski rif in Magnum prvič na albumu odkrito napnejo mišice. Masivni bobnarski prehodi v režiji Harrya Jamesa so po pričakovanju vnovič glavni porok trdo rockerskih elementov v Magnum zvokovnem kolažu. Umirjeni in udarni trenutki se večkrat skladno izmenjujejo med seboj, medtem ko vrhunec te izjemno solidne skladbe predstavlja epski refren v katerega Catley skozi petje položi zvrhano galono silnih čustev. »Blood Red Laughter« je melodramatičen energetski katalizator s katerim posrečeno ohranjajo energično uvodno atmosfero. Utemeljen je na slikovitem klavirskem aranžmaju in polnomastnem kitarskem rifu, medtem ko Bobovo do kraja dramatizirano petje vse skupaj uspešno pomaga pripeljati do borbeno razpoloženega refrena.
»Didn't Like You Anyway« je za običajne Magnum standarde razmeroma povprečna stvaritev, katera pa polagoma narašča v ritmični intenzivnosti, medtem ko se Clarkinov klasicistični kitarski rif odlično prepleta z osrednjim klaviaturskim aranžmajem. Naslovna skladba je že zdaj lahko razglašena za čisto Magnum klasiko, saj je popolnoma retro osemdeseta stvaritev in glavni kandidat za najboljše delo na njem. Za to je najbolj odgovorno izjemno intenzivno, epsko vzdušje na čelu z mogočnim refrenom. Magnum tu počasi prek gnetenja nabrušenih kitarskih pasaž, subtilnega grajenja dinamičnih sintetizatorskih tekstur in Catleyeve briljantne pevske predstave izgrajujejo dramo, katera doseže vrhunec v hiper-melodičnem refrenu. Na zadnjih studijskih dosežkih Magnum niso bili ravno kdo ve kako posebno radodarni v pogostosti grajenja tovrstnih melodičnih napevov, zato je vsakič, ko se jim posreči v refrenu ustvariti hipnotični antem, užitek ob poslušanju toliko večji.
»So Let It Rain«, ki je izšla tudi v obliki singla, je v srednji tempo postavljena, izvrstna melodična power balada z imenitno razpoloženim Catleyevim vokalom, Clarkinovimi razgretimi kitarskimi frazami in okusnimi Stanwayovimi orkestralnimi okraski v ozadju. Tu vnovič navduši izrazito lep refren, ki je na posrečen način združen s slikovitim simfoničnim aranžmajem in spremljevalnimi vokali. Trdo rockersko obarvani »Dance Of The Black Tattoo« se šibi pod težo distorziranih kitarskih pasaž in rušilnih bobnarskih prehodov, medtem ko Catleyev razsrjeni vokal počasi plete napeto vzdušje. Clarkinova epska kitarska solaža poskrbi, da se atmosfera te zanimive in kar se da udarne stvaritve dvigne najmanj za en nivo navzgor. »Shadow Town« vsebuje zmagoslavno melodijo, katera je ustvarjena na prepletu prefinjenega simfoničnega aranžmaja in dinamične kitarske fraze, medtem ko je Catleyevo petje vnovič glavni porok hipnotične epike. Pravzaprav gre za eno najbolj melodičnih in veseljaško obarvanih stvaritev v zadnjih nekaj letih, kar si zasluži še posebno pohvalo.
Ljubezenska power balada »Putting Things In Place« vsebuje melodramatičen, orkestralno obarvan aranžma in čustveno razburkano Catleyevo pevsko predstavo, medtem ko znotraj skladbe ves čas vlada umirjen tempo s številnimi subtilnimi vložki na klavirju. »Broken Promises« vsebuje vse prepoznavne, klasične Magnum zvokovne elemente na čelu z udarnim kitarskim rifom, melodičnimi sintetizatorskimi teksturami, kreativnimi bobnarskimi prehodi in epsko naravnanim petjem, kar pomeni, da spada med tiste dosežke na albumu, ki bodo v trenutku osvojili srce dolgoletnih privržencev. »See How They Fall« je še en udaren standard, postavljen v pospešen tempo in obdan s celo plejado dramatičnih orkestralnih aranžmajev, ki bi lahko prav tako služil kot zelo dober in energičen uvod v album, če bi se drugače odločili. Tudi tokrat Magnum vse sile vložijo v zmagoslavno-epski refren. Zaključni dosežek, »From Within«, kjer je Catleyev vokal podprt s krepko kitarsko frazo in epskimi simfoničnimi aranžmaji, predstavlja izjemno spodoben zaključek morda celo najboljšega Magnum albuma v zadnjih desetih letih.
»On The 13th Day« je izvrsten album, ki bo zlahka osrečil večino dolgoletnih privržencev te legendarne skupine, saj vsebuje lepo število izrazito navdahnjenih stvaritev ter se obenem drži preverjene Magnum zvokovno-skladateljske formule s pomočjo katere so v osemdesetih ustvarili večino svojih najboljših del. Vsi tisti, ki od Magnum še vedno na vsakem albumu pričakujejo večjo količino veličastnih prog/arena rockovskih elementov ali morda pompoznih melodično rockovskih antemov bodo tokrat morda nekoliko razočarani, saj na »On the 13th Day« ni veliko trenutkov, kjer bi prevladala katera izmed obeh omenjenih slogovnih usmeritev, ampak se je kultni kvintet ob fenomenalni produkciji rajši odločil ubrati 'zlato sredino', brez kakšnih slogovnih ekstremov in na koncu ustvaril izjemno uravnotežen ter odličen dosežek s katerim Magnum nadaljujejo hvalevreden trend kvalitetnih studijskih izdaj, ki traja že vse od njihove vrnitve na glasbeno sceno leta 2002.
na vrh