Leta 1977 so se britanski trdo rockerski prvaki Rainbow, ki so pod patronatom legendarnega kitarskega heroja Ritchieja Blackmorea s studijsko mojstrovino »Rising« (1976) postavili nove težko rockovske standarde, nahajali na artističnem vrhuncu. Ustvarjalna magija med Blackmoreom in legendarnim ameriškim pevcem Ronniejem Jamesom Diom je bila na višku in za vse tiste, ki niso poznali njunih značajskih potez, se je zdelo, da bodo Rainbow še dolgo vladali na vrhu trdo rockerskega prestola. »On Stage«, ki je bil posnet na nemških in japonskih koncertnih prizoriščih tekom »Rising« turneje, je bil njihov prvi uradni koncertni album. Za produkcijo je poskrbel kultni producent Martin Birch (znan predvsem po sodelovanju z Deep Purple in kasneje Iron Maiden), ki, v nasprotju s pričakovanji, tokrat ni opravil ravno najboljšega dela, saj produkcija »On Stage« na več mestih izpade nekoliko 'plosko' in na več mestih ne ujame tiste izjemne koncertne energije, katero so sevali klasični Rainbow z Diom. Razen tega med naborom izvedb manjkajo nekateri priljubljeni favoriti na čelu s »Stargazer«, »Temple of the King« in »Tarot Woman«. To pomeni, da je moč pogrešati predvsem skladbe z albuma »Rising«, medtem ko je Rainbow prvenec iz leta 1975 na »On Stage« kar dobro zastopan.
Po drugi strani je na tem posnetku še vedno dovolj poslastic, da vsaj približno ujame koncertno esenco te legendarne skupine, ki je tedaj poleg Blackmorea in Dia v svojih vrstah vsebovala še legendarnega bobnarja Cozya Powella, basista Jimmya Baina in klaviaturista Tonya Careya. Slednja dva sta pri Blackmoreu zapadla v nemilost že sredi »Rising« turneje in v času izida »On Stage« že nista bila več člana Rainbow. Tovarišija muhastega 'moža v črnem' je tedaj svoje koncerte vedno odpirala z glasbeno temo »Over the Rainbow« in navdušenim vzklikom Dorothy iz kultnega filma Čarovnik iz Oza, na kar so na pretkan način prešli v proto-metalski energetski katalizator »Kill the King«. Slednji je publiko na jeklenih krilih Blackmorevih kitarskih fraz in Diovega pevskega gromovništva že takoj popeljal 'čez mavrico'. Posebno zanimivo je, da so to klasiko igrali še pred njenim uradnim studijskim izidom na albumu »Long Live Rock 'n' Roll« (1978).
Temu sledi prebrisani in dokaj domiseln venček skladb (medley), ki vsebuje klasiko »Man On the Silver Mountain«, blues improvizacijo s preprostim naslovom »Blues« ter »Rising« standard »Starstruck«. Diova vokalna karizma z neverjetno potentno močjo glasilk še danes pri ljubiteljih klasičnega rocka zbuja izjemno spoštovanje, medtem ko je bil veliki kitarski inovator Blackmore vedno posebna zgodba zase, še posebno na koncertnih odrih, kar je dokazal že v svojih časih z Deep Purple. Carey navdušuje s šelestečimi plastmi hammond orgel, medtem ko je bil Powell eden najbolj udarnih, če ne celo najbolj udarni bobnar tistega časa (konec sedemdesetih) in pomemben faktor pri tem, da so si Rainbow vzele za vzor številne težko metalske skupine. Kljub temu, da je Blackmore basista Baina, katerega igranje bas kitare se mu je zdelo nekako preslabo za nadaljnje studijske podvige, že januarja 1977 nagnal iz skupine, je ta na posnetkih, ki se nahajajo na »On Stage« povsem spodobno opravil svoje naloge in pomembno pripomogel k potentnim ritmičnim niansam, ki spremljajo zabelo večine izvedb. Eden izmed vrhuncev »On Stage« je nedvomno več kot 15 minutna verzija romantičnega epa »Catch the Rainbow«, ki se močno približa ambientalni magiji nepozabnega izvirnika od katerega se razlikuje predvsem po večjem številu kitarskih improvizacij.
Največje presenečenje celotnega albuma pa predstavlja izvedba Deep Purple Mark III klasike »Mistreated«, kjer se je Dio znašel sredi zahtevne naloge, ko je moral nadomestiti Davida Coverdalea (Whitesnake, ex-Deep Purple) originalnega pevce tega zimzelena. Dio je to zahtevno poslanstvo zelo solidno opravil, pa čeprav je »Mistreated« popoln Coverdaleov 'otrok' in tej interpretaciji manjka kar precej izvornega erotičnega šarma. Dio, eden najboljših rock glasov vseh časov, je lahko sicer pel karkoli, vendar je bil vedno veliko bolj prepričljiv, kadar je pel o epskih bitkah med dobrim in zlom, fantazijskih poljanah in zlu nenadzorovane napredne tehnologije, kot pa o bolečinah zlomljenega srca. To pomeni, da »Mistreated« resnično zaživi samo v Coverdaleovi režiji, ne glede na to, da je, poleg tako odličnega pevca kot je Dio, to nepozabno izpoved razparanega srca, na svoj lasten pevski način, poskušal obuditi tudi nič manj imenitni vokalist Glenn Hughes (ex-Deep Purple, Black Sabbath, Trapeze).
Na epskem težkem rockerju »Sixteenth Century Greensleeves«, kjer se v besedilu dvignejo zelene planjave s srednjeveškimi gradovi, vnovič zaživi klasična Rainbow romantika zlate Blackmore in Dio naveze, kar pomeni, da gre v vseh ozirih za enega izmed vrhuncev celotnega »On Stage«. Tudi 11-minutna verzija kultnega inštrumentala »Still I'm Sad«, kjer mož v črnem pričara polno malho sila okusnih kitarskih improvizacij, medtem ko si Dio privošči počitek, ponudi zelo dober uvid v to, kako mogočen težko rockovski stroj so bili Rainbow na vrhuncu svojih artističnih moči.
Prvi uradni koncertni dokument nepozabnih Rainbow ni povsem posrečeno ujel slovite koncertne magije, katero je izžarevala bržkone najbolj priljubljena inkarnacija te legendarne skupine, vendar pa je vseeno ponudil zelo dober približek, kako so težko rockovski mojstri zveneli na odrih v času 'zlate' Dio ere. Kljub temu, da »On Stage« ni najbolj reprezentativen koncertni dokument (po tej plati ga prekaša denimo »Live in Germany«, 1991), še danes ponuja obilico poslušalskih užitkov za vse častilce teh pionirjev težkega rocka, katerih po Diovem prezgodnjem slovesu od tosvetnih tegob, na koncertnih odrih nikoli več ne bo uzrlo človeško oko.
na vrh