John Elefante je ameriški multi-instumentalist, komponist in producent, ki je najbolj znan po tem, da je med letoma 1981 in 1984 opravljal vokalne dolžnosti pri ameriški progrockovski zasedbi Kansas. Dobiti službo pri Kansas ni mala reč. Tja sprejemajo le najboljše. Elefante se je skozi kariero uveljavljal tudi kot samostojni glasbenik, skupaj z bratom Dinom, sta zagnala odlični projekt Mastedon, ki je do tega dne izdal tri albume, poleg tega sta spravila k življenju studio Sound Kitchen, kjer so snemali med drugim tudi takšni velikani, kot Bruce Springsteen, Buddy Guy, Faith Hill in Tim McGraw, nadalje je produciral številne albume različnih izvajalcev, pri čemer je vknjižil tudi zavidljive uspehe ob sodelovanju s krščanskimi rockerji Petra.
John Elefante je torej možakar, ki ima v lasti par najbolj čuječnih ušes v galaksiji. Njegov prvinski čut za melodično korektnost je namreč izjemen. Kompozicija, ki jo postavi, vžiga s prve in se kar šibi od karakterne otipljivosti.
To pot se je John Elefante odločil, da bo svoje zadnje delo vknjižil pod samostojne studijske izdelke. Torej pod ime John Elefante. Čeprav je šlo potihoma pričakovati novi Mastedon album, nasploh zavoljo dejstva odličnost izdelka z naslovom »3.«, ki je izšel v letu 2009 za založbo Frontiers Records, je mož ocenil, da je njegova pridiga to pot dala absolutno prednost intimnim vrednostim glasbenikove osebne izpovedi.
Elefante je do neke mere podoben »falot«, kot njegov rojak Neal Morse. Oba rada pridigata o lepem, »belem svetu«, kjer vladajo modrosti in zakonitosti Biblije. Kljub tej »pomanjkljivosti«, pa sta sicer izredna komponista, vokalna interpreta, zvočna mojstra. Njuna iztočnica v navdihovanju izhaja iz zapuščine The Beatles, k temu pa dodajata svoj lastni karakter. To tudi izrazno oddaljuje njune izdelke. Tako potegne Neal Morse na stare Spock's Beard, John Elefante pa na Kansas iz osemdesetih. In tudi »On My Way To The Sun« ne skriva Elefantejeve »afere« osemdesetih s Kansas. Kar pa ni nič novega. Od tod je črpal Elefante za Mastedon albume. Tako bi lahko »On My Way To The Sun« izšel z lahkoto pod etiketo Mastedon. In vendar je tu pretehtala v odločitvah umetnikova končna ocena, da je novi album v prvi vrsti osebno izpovedni album.
Kar daje izjemno moč temu izdelku so po pričakovanju vokal Johna Elefantea in vokalni zborovski napevi, ki dostavljajo s svojo pozicijo v refrenih razpoloženjski krešendo v skladbo. To pa ni ena skladba, pač pa jih je na tem album cel ducat. Uvodna This Is How The Story Goes nosi karakterne vzporednice s progresivnim rokom sedemdesetih. In to so seveda smiselne primerjave s Kansas. Na tej skladbi sodelujeta tudi Kansas člana kitarist Rich Williams in violinist David Ragsdale, zato je pošteno, da se dopusti veteranom rocka, naj raztegnejo malo svoje prste! Skladba je vrhunski 11. minutni mini ep, stkan iz več vodilnih motivov, jedro razvoja dogodkov, pa navkljub motivski plastovitosti, že v uvodni skladbi diktirajo vodilni melodični napevi zborovsko harmoniziranih vokalov.
Organski zven albuma izjemen, produkcija je topla, učinkovanje njenih gradnikov živahno utriplje, kontrasti so poudarjeno barviti. »On My Way To the Sun« je zaznamovan deloma tudi z elementi pop glasbe, kar gre pričakovati glede na sam opus Johna Elefantea, izvorne karakteristike njegovega velikega glasbenega talent, izkušnje in multi-facetni razgled, ki ga pooseblja doktrina njegove glasbene šole. »On My Way To The Sun« je namreč odlična glasbena mešanica od Kansas, do Mastedon in seveda treh samostojnih studijskih albumov. Asociacije z Kansas in Mastedon se med poslušanjem albuma porajajo nenehno.
Album je odlično obtežen tudi z akustiko. Eden prelepih trenutkov albuma, je skladba We All Fall Short, kjer diktirajo gola tolkala cel ritem akustične skladbe. Skladba dostavlja še en izjemno močan trenutek albuma. Elefante komponira navadno po principu kitica, pred-refren, refren. In prav ta skladba, izstopa po optimalnem izkoristku rabe tega kalupa! Kontrasti so izjemni med skladbami. Tako idejni, kot aranžerski. Na albumu ne izostanejo niti točke, kjer se vrinjajo elementi bluesa (Where Have the Old Times Gone). Jasno je, da je na takšnih albumih kandidatov, ki so radijskim frekvencam prijazno cel ducat. Skladba, ki bi jo osebno poslal takoj urednikom radijskih valov je All I Have To Do, ki je izjemna zmes glisiranja po»Beatles-izmih«, sofisticiranega dodajanja art rockovskih prijemov, kakršnega so od Elefanteja vselej izkoriščali Kansas. The Awakening gre še dlje! Refren poseduje že kar pravi AOR značaj! Album nosi preko minutaže jasno konturo pompa (bombastike)!
»On My Way To The Sun« je album izjemne komponistične perfekcije. Vsaka skladba je zaključena entiteta z izpostavljenimi motivi, ki se odlično vežejo drug na drugega. Zato je vsaka skladba mini vrhunec albuma. "On My Way To the Sun" je lahko osvojljiv album, obenem pa je na njem jasno poudarjena goriščna točka artizma, ki razodeva pretanjenost združevanja aranžerskih figur. Je v prvi vrsti art rock album, kar pomeni, da ga spremlja edinstvena in unikatna kvaliteta! Dejansko pravi pravcati John Elefante album, kakršnega ne dobiš nikjer drugje. In kar je glavno. Album je naravnost odličen.
na vrh