»On Air« je bil drugi album v samostojni režiji legendarnega glasbenika in producenta Alana Parsonsa, ki je po koncu neverjetno uspešne zgodbe z naslovom The Alan Parsons Project tudi po preusmeritvi v solo kariero nadaljeval od tam kjer je konec osemdesetih nehal, kar pomeni, da je še naprej z velikim navdušenjem snoval bolj ali manj zanimive konceptualne stvaritve. »On Air«, naslednik albuma »Try Anything Once« (1993), katerega je prav tako krasila lična naslovnica legendarnega grafičnega oblikovalca Storma Thorgersona, je namreč nadaljeval Alanovo tradicijo konceptualnih albumov, saj se vsa besedila na skladbah dotikajo zgodovine aviacije; od starogrškega mita o Dedalu in Ikaru, vizionarskih letalskih izumov Leonarda da Vincija, pristanka ameriške astronavtske odprave Apollo na Luni do modernih vesoljskih poletov.
Tvorec »On Air« koncepta ter skoraj vseh skladateljskih idej sicer ni bil gospod Parsons, temveč njegov dolgoletni sodelavec, kitarist Ian Bairnson, poleg bobnarja Stuarta Elliotta edini nekdanji TAPP član, katerega je Alan povabil k nadaljnjemu sodelovanju tudi po začetku solo kariere. Določena besedila na posameznih »On Air« kompozicijah se posredno nanašajo tudi na Ianovega pokojnega bratranca, Erika Mounseya, pilota helikopterja, ki je bil leta 1994 zaradi 'napake' v 'prijateljskem ognju' (oh, ta politična korektnost) sestreljen nad Irakom. Ta tragedija zveni še huje ob podatku, da je bil Ianov bratranec neoborožen mirovnik.
Orkestralne aranžmaje je odigral Andrew Powell, medtem ko se je ob ustrezni, priložnostni asistenci z večino sintetizatorjev vnovič poigral legendarni producent osebno. Pevska imena tokrat niso bila tako prestižna kot je bilo to običajno, pa vendar je še vedno šlo za nekatere kultne pevce med katerimi so izstopali Eric Stewart (ex-10cc, Paul McCartneyev band), Steve Overland (ex-Wildlife, FM) in Američan Chistopher Cross (njegov znameniti hit »Ride Like the Wind« večina Evropejcev sicer bolj pozna v režiji angleških metal šampionov Saxon). Zvočna podoba »On Air« ne odstopa veliko od tega kar je Alan z druščino počel že na »Try Anything Once«, se pravi da gre za melodični art rock z moderno produkcijo in lepim številom simfoničnih aranžmajev, medtem ko se na peščici skladb lahko zazna tudi nekaj ambientalne TAPP magije.
Eric Stewart se predstavi na kratki (otvoritveni in zaključni) akustični baladi »Blue Blue Sky«, ki na začetku in koncu albuma služi kot nekakšno povezovalno tkivo celotnega koncepta. »Too Close To The Sun«, ki pripoveduje o pobegu Dedala in nesrečnega Ikara s Krete, je sofisticirani melodični rock z artrockovskimi kapricami, katere vnašajo predvsem saksofonski vložki in izrazito subtilne sintetizatorske zavese. Neil Lockwood se tu izvrstno izkaže v vlogi glavnega pevca, saj na krasen način posreduje Dedalove emocije, potem ko ta (zaman) svari svojega sina naj nikakor ne leti preblizu sonca. »Blown By the Wind« ponudi približen odgovor, kaj bi dobili, če bi križali The Alan Parsons Project ter 10cc, saj se Eric Stewart s svojim melanholičnim pevskim pristopom odlično prilagaja epskim aranžmajem, kar se še posebno dobro sliši v večglasnem refrenu.
»Cloudbreak«, prvi izmed dveh inštrumentalov na »On Air«, bo navdušil ne samo ljubitelje TAPP in Alanove solo kariere, temveč tudi častilce Pink Floyd in njihovega legendarnega kitarista Davida Gilmourja od katerega se je Bairnson naučil kar nekaj kitarskih trikov. Subtilne improvizacije prek uporabe drsne kitarske tehnike so izdatno podprte z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji, ki se pretakajo v ozadju, tako da je končni rezultat resnično eterična atmosfera. »I Can't Look Down« slogovno močno spominja na določene TAPP klasike, kar pomeni, da gre za eno izmed boljših stvaritev na »On Air«. Tu gre za skladbo, ki vsebuje prefinjen in melodičen prehod v art/pop sekcijo, ki bi zaradi ritmičnih nians in Locwoodovega pevskega pristopa znala biti všeč tudi vsem ljubiteljem kultnih The Police. »Brother Up in Heaven« je melanholična balada, ki je posvečena Bairnsonovemu prej omenjenemu, nesrečnemu bratrancu. Lockwood, podprt z ganljivimi klavirskimi aranžmaji, vse skupaj odpoje iz srca ter z izjemnim patosom, tako da se lahko govori o kar se da ustreznemu posvetilu pokojnemu sorodniku.
Na »Fall Free«, še eni skladbi, ki je grajena po okusu vseh ljubiteljev TAPP zapuščine, se še posebno izkaže pevec Steve Overland, katerega vokal je kot ustvarjen za AOR hite. To se še posebno sliši v imenitnem, dvigujočem refrenu, ki bi tej odlični kompoziciji, ki je obenem, na račun odločnih kitarskih pasaž in dinamične bobnarske obdelave, najbolj udarna na celotnem albumu, v nekem drugem obdobju morda prinesel celo hit status. Inštrumental »Apollo«, posvečen vesoljskim misijam Apollo, kjer se lahko sliši tudi glas nekdanjega ameriškega predsednika Kennedya, je edini bizaren trenutek na albumu, ki slogovno nikakor ne paše nanj, saj gre za Alanovo eksperimentiranje z elektronskimi teksturami oziroma sprogramiranimi trance ritmi, kar ga bo v naslednjih letih žal začelo vse bolj privlačiti.
Na melanholični baladi »So Far Away«, ki pripoveduje o poletu prvega človeka v vesolje, se pravi o sovjetskem kozmonavtu Juriju Gagarinu, vladajo izrazito nežni aranžmaji. To pot se na glavnem vokalu izkaže Američan Chistopher Cross. Besedilo »One Day To Fly«, pri katerem je sodeloval bobnar Elliott, se z besedilom nanaša na aviatične izume legendarnega vizionarja Leonarda da Vincija, natančneje na njegovo letalno napravo ornitofer, ki je nastala kot proizvod umetnikovega dolgoletnega preučevanja ptic med letom. Graham Dye (ex-Scarlet Party) s svojo barvo glasu, ki rahlo spominja na Johna Lennona, mogočni atmosferi, kjer vladajo razkošne orkestralne zavese, pridoda zaznaven 'Beatlovski' pečat.
»On Air« je bil nadvse prijeten in zanimiv dosežek, ustvarjen skorajda natanko po željah in merilih večine dolgoletnih pristašev Parsonsove veličastne glasbene ter producentske kariere. Razen elektronskega eksperimenta »Apollo«, ki zveni povsem izven konteksta, na njem ni najti nobene resne hibe, zato je šlo za na moč poslušljiv album, ki še danes navduši vse ljubitelje inteligentnega art rocka z melodično komponento, medtem ko določeni trenutki spominjajo na čase največjih TAPP uspehov.
na vrh