Malo je tako dolgoživih bendov, kot so The Rolling Stones. Pa pustimo sedaj vprašanje, če so skupaj zaradi denarja ali ne. Album Blue And Lonesome je bil povratek h koreninam možakarjev, oziroma dedkov, uspeh plošče jih je presenetil, tako da se baje obeta celo njegovo nadaljevanje. Do takrat pa bo prišla prav prva kompilacija njihovih zgodnjih pojavljanj na britanskem nacionalnem radiu BBC. The Rolling Stones so prvič nastopili na Britanski televiziji 23. avgusta 1963 v oddaji Ready Steady Go s skladbo Come on. No, tudi na radio so jih povabili, in sicer v oddaje Saturday club, Yeah! Yeah!, Blues In Rhythm, The Joe Loss Pop Show in Top Gear, ki seveda ni imela nobene povezave s kasnejšo avtomobilistično.
Nabor posnetkov je impresiven in predstavlja mlad, na trenutke malce aroganten ansambel, na poti k slavi. BBC je vedno skrbel za striktno in zavzeto dokumentiranje trenutka v času. Seveda s precejšnjimi sredstvi, s katerimi je skozi desetletja razpolagala, to pravzaprav ni bilo težko. Težje je bilo izbrati, koga posneti. Stonese so pogosto vabili na radio in jih pridno snemali. Na On Air so posnetki od leta 1963 do 1965, poleg enojne verzije je na voljo tudi dvojni CD, ki bo fenom še bližji, saj prinaša kar dvaintrideset skladb.
Glasbeni napredek skupine se kaže predvsem v predstavljanju avtorskega dela, saj so na začetku zelo radi igrali priredbe ameriških rock in blues klasik. Tudi danes priznavajo, da je bilo to prepotrebna šola in da so se od teh avtorjev veliko naučili. Tak pristop je pomemben tudi danes, le da marsikdo kljub veliki želji po učenju potone v morju vsega, kar je na voljo. Osnovni material je bil posnet v mono in stereo tehniki, v studijih Abbey Road pa so z novim softwareom posnetke razstavili na posamezne kanale in jih na novo sestavili, očistili šumov ter naredili nov, uravnotežen miks.
Člane The Rolling Stones so na BBC vabili včasih tudi v zadnjem hipu ali pa sredi natrpanih urnikov, ki so bili za vzhajajočo mlado ekipo velik zalogaj. Tako so nekatere verzije skladb dokaj drugačne od studijskih, posnete so bile v enem zamahu, saj je veljala deviza, da je snemanje namenjeno enemu ali največ dvema predvajanjema na radiu. Zato so tudi nekatere skladbe izrazito živahnejše kot njihove studijske inačice. Feni so to takrat slišali morda bežno ali pa z enim ušesom, danes seveda tudi radijska oddaja ni problem, če jo interesent zamudi. Vse je na internetu, saj nam tehnologija to zlahka omogoča. The Rolling Stones, pa tudi druge skupine tistega časa so seveda z velikim veseljem zagrabile vsako priložnost, da so lahko igrale pred velikanskim občinstvom, ki je bilo na drugi strani radijskih valov. Še zlasti bo On Air navdušila vse fene pokojnega Briana Jonesa, ki je s Keithom Richardsom na teh posnetkih zares blestel. Kot se sliši, je zlasti užival v predelavah klasik, kot sta Come On in High Heel Sneakers. Mick Jagger se je dokazal kot vešč interpret bluzovskega izročila, že se ga da razumeti tudi kot mladega, nebrzdanega osvajalca ženskih src. Nekajkrat se je predstavil kot navdahnjen orgličar, oplemenitil, oziroma dodal je nekaj linij originalom ali pa je bil malce pobalinsi ravno z ljubiteljsko predanim pihanjem v ta prelepi inštrument.
Morda leti rahla zamera le na to, da skladbe niso razvrščene kronološko, kar bi bilo po mojem smisel take zbirke. Marsikdo skozi celotno glasbeno pot težko najde povezavo z Mickom Jaggerjem oziroma z njegovim načinom petja, saj mnogi pravijo, da se v interpretaciji precej spakuje. Tega na On Air ne boste našli, takrat je kot nadebuden mladenič namreč še iskal svoj izraz, tako da je njegovo petje čisto kot jutranja rosa.
na vrh