Angra, znameniti in v zadnjih letih krivično prezrti progresivnometalski veljaki iz Brazilije, so sredi letošnjega februarja torej povili svoj, skupno že eveti studijski album, ki so mu nadeli naslov "Ømni".
Legendarna skupina, ki bo vsak čas napolnila že 27. let svojega neumornega delovanja, je skozi kariero doživljala vzpone, njeno kariero pa so zabeležili tudi pretresi, zavoljo nenehnih rokad članstva skupine. Navkljub temu pa Angra, ki jo vodi kitarist Rafael Bittencourt (glavni komponist), ne kaže znakov utrujenosti in ostaja tako še naprej napolnjena s kipečim žarom in strastmi, da udejanji nove in nove glasbene ideje. Tri leta so pretekla od izdaje predhodnika »Secret Garden« in "Ømni" zadržuje kreativno svežino. Status članstva kitarista Kika Loureira, ki se je leta 2015 pridružil Megadeth, ostaja »mirovanje«. Torej mož ni uradno zapustil skupine, so pa Angra zaradi njegovih časovnih obligacij do strička Mustainea, pač začasno zamrznili njegov članski status. Tako nadomešča njegove aktivnosti od leta 2015 dalje pri Angra kitarist Marcelo Barbosa. Vseeno je Kiko na albumu »Ømni« »pritaknil« gostujoče kitarske vrline v skladbi War Horns.
"Ømni" je konceptualiziran album, na njem se nahaja serija znanstveno fantastičnih zgodb, ki se odvijajo na različnih lokacijah v času povsem simultano. Ozadje vsega je napoved, da bo umetna inteligenca leta 2046 povsem nadomestila človeško percepcijo in kognitivnost. Vzpostavljen bo nov sistem, ki bo omogočal zavestno komunikacijo med svetom sedanjosti in prihodnosti. V konceptu se pojavljajo "časovni popotniki", "jamski ljudje", "bojevniki" in mnogi drugi "pripovedovalci" koncepta.
Album "Ømni", kar pomeni v latinskem jeziku "vse", združuje koncepte predhodnikov »Holy Land«, »Rebirth«, »Temple of Shadows« v en izpovedni konglomerat in teži k medsebojni povezanosti sistema ter bitij, s težnjo sledenju univerzalni resnici. Z novim albumom so Angra tako na nek način izpovedali tudi zgodbo o skupiini sami. O njeni prehojeni poti, o prihodnjih glasbenih podvigih in usodno povezanostjo njene preteklosti s prihodnosti. Vse to povzema album "Ømni".
In? Da. Angra dejansko vlečejo na plano nekatere glasbene aranžmaje, ki odstrelijo poslušalca naravnost v srednja devetdeseta, ko je bila skupina na sceni dejansko silno vroča. Takrat sta power metal in progresivni metal zajela polni veter v orjaška jadra in postala v »svetovni metalski komuni« za nekaj let silno popularna in iskana žanra. Komur so šli npr na živce Dream Theater, je v iskanju komponistične izpiljenosti in kompaktnosti, bombastiki ter muzikalični nalezljivosti in pravšnji meri »zbadljive« kompleksnosti, uteho v zasedbi Angra. »Fireworks« ostaja v tem oziru njihova brezčasna umetnina.
»Ømni«je med vsemi Angra izdelki usmerjen najbolj neo-klasicistično. Ne le zavoljo glasbenega vizionarstva Rafaela Bittencourta, pač pa zlasti po zaslugi nove izjemne vokalne predstave operetnega slavčka Fabia Lionea. Mož ostaja v vsem vrhunski in njegove vokalne moči ostajajo neomadeževane. Otvoritvena Light Of Transcendence še ne prinaša tiste značilne glasbene plastovitosti skupine. Razvija se po vzoru pompoznih riffov, ki so jih v devetdesetih pisali Italijani Rhapsody. Torej povsem neo-klasicistično powermetalsko. No v nadaljevanju albuma pa postaja »Ømni« vse bolj in bolj zanimiv. Predvsem je moč na albumu najti vse polno kombiniranja tradicionalnih plemenskih (tribalnih) ritmov, ki so umetelno križani z metalskim riffi. To, kar je ponudil že prvenec »Angels Cry«. Bend znova osupne z izjemno tehnično briljanco, ki pa je znova všečno podrejena izjemni komponistični kompaktnosti. To pomeni, da je album naphan s pompom in bombastiko ter muzikalično invazivnostjo. Torej tipski Angra album, ki je glede na »Secret Garden« znova bolj razgiban in razrahljan in leze v ušesa nekoliko počasneje, kot omenjeni predhodnik. . Album v katerem lahko vsak pravi privrženec skupne prosto uživa vse od njegovega začetka , pa do konca. Seveda je tudi »Ømni« tisti album, ki bo prej všeč ljubiteljem klasičnih prvin metala in manj tistim, ki iščete v metalu žanrski ekstrem. Vodilnemu vokalu se priključuejo tudi drugi vokali, tako se v to vlogo postavi tudi Bittencoiurt. Skupina je na tak način skušala kar se da učinkovito, oživiti izbrani koncept albuma. Zadnja skladba Ømni - Infinite Nothing znova potrjuje veliko ljbuezen Bittencourta do klasične glasbe. Deluje kot glasbena podlaga za film. Teatralno. Nemara poteza preveč na albumu. A skupini se je zdela njena integracija k izbranemu konceptu pač nujna.
Angra ostajajo torej pojem kvalitete in v svojih dejanjih ne popuščajo. Z "Ømni" se je tako sklenila vrste era za skupino. Album je dejansko »vse« kar so Angra bili, so in bodo ostali tudi v prihodnje. Pojem velike perfekcije in glasbene edinstvenosti.
na vrh