Ommadawn je prišel eno leto po Hergest Ridgeu. Mike Oldfield se je iz izkušenj s prvih dveh albumov precej naučil. Na tem albumu se že čuti večja stopnja zrelosti. Vzel je raznolikost aranžmajev in skladanja iz Tubular Bells ter ju združil z lepoto in zasanjanostjo Hergest Ridgea. Po Tubular Bells bi lahko brez težav počival na lovorikah in ustvarjal podobno glasbo, a je Oldfieldova muza imela druge zamisli. Na vsakem albumu mu je ponujala drugačne ideje in tako je tudi Ommadawn izredno izviren izdelek. Je skupek vseh najboljših elementov tega skladatelja – večplastne skladbe, tekoči klasični aranžmaji, folklorna sentimentalnost, rockovska moč, predvsem pa izjemen smisel za estetsko predstavitev svojih mojstrskih stvaritev.
Prvi del se začne s čudovito harfo z ženskimi vokali v ozadju, potem se pridružijo še ostali inštrumenti. Oldfield na klasično kitaro še enkrat zaigra otvoritveno melodijo. Sledi del, kjer prevladujejo klaviature in mandoiline. Piščali in trobila pričarajo izredno vzdušje, ki se prevesi v evforijo, ko se vključi še kitara. Ta odsek je eden najbolj raznolikih, ker se melodije izredno hitro izmenjujejo. Sledi bolj folklorni del, kjer so v ospredju frulice in kitare ter v enem trenutku tudi klavir. To je nedvomno eden najbolj sentimentalnih delov na plošči in eden mojih najljubših. Harfa kasneje spet nekoliko vse skupaj umiri, a ko začnejo električne kitare, je ozračje zopet naelektreno. Potem se na električni kitari ponovi otvoritvena melodija. Zatem nastopi odsek, kjer se prvič sliši vpliv "world" glasbe na Oldfielda, saj se piščalim pridružijo še afriški bobni in vokali, ki so odpeti na podoben način kot pri marsikateri afriški etnični glasbi. Ko se priključi še vibrafon, vse skupaj zveni celo nekoliko podobno glasbi, ki se igra na Tahitiju. To je eden daljših odsekov in razni inštrumenti se izmenjujejo v glavni vlogi, a v glavnem je v ospredju električna kitara. Vseskozi se v ozadju slišijo nežni afriško-keltski vokali. Ko se električna kitara počasi utiša, afriški bobni postopoma skladbo pripeljejo do konca.
V drugem delu je dolg uvod, kjer klaviature in razne kitare ustvarijo megleno in zaspano vzdušje, ki nakazuje nekaj veličastnega. Oldfield vseskozi solira na klasični kitari. Počasi se klaviature in električne kitare utišajo in ostane le še zvok samotne akustične kitare. V ozadju je le še komaj slišna harfa. Čez nekaj časa se pridružijo še dude, ki pričarajo preprosto idilo. Sicer mi ta inštrument ni ne vem kako pri srcu, a ga Oldfield zna pravilno uporabiti. Piščali nas popeljejo v nov del, počasi se pridružijo še ostali inštrumenti, dokler nas vrhunsko soliranje na električni kitari ne pripelje do popolnega vrhunca.
Za konec je ostala le še prisrčna folk pesmica z naslovom On Horseback, kjer se je Oldfield prvič preizkusil pri bolj konvencionalnem pop skladanju. Zadeva je res luštna in posrečena (še posebej, ko se priključi otroški zbor), a se je zame album zaključil z drugim delom in to nekoliko pokvari učinek. Govorilo se je tudi, da so ga v to, da je On Horseback vključil na album, nekako prislile razne velike živine.
Na tem albumu Oldfield pokaže, da je virtuoz predvsem na kitari. Tudi ostali inštrumenti niso zanemarjeni, a na kitari se najbolj izkaže. Prav tako je značilen zvok električne kitare njegov prepoznaven znak. Nanjo namreč igra kot bi igral na akustično ali klasično. Na tem albumu je kitara nedvomno najpomembnejši člen, a lepota se skriva predvsem v pravi izbiri inštrumentov v pravem trenutku. Vibrafon, trobila, piščali, vokali, klaviature, dude, ali ostali inštrumenti vedno nastopijo takrat, ko je potrebno.
Album zame nedvomno spada med klasike. Lahko bi se reklo, da je Oldfield izumil nov žanr – simfonični folk rock. Melodije so včasih folk, včasih rock, včasih pa imajo bolj klasičen pridih, medtem ko so pa aranžmaji vseskozi kot pri klasični glasbi – zelo raznoliki in dokaj zapleteni, ni refrenov, melodije se včasih res ponavljajo, a so vselej predstavljene z različnimi inštrumenti. Ommadawn še bolj kot Hergest Ridge sodi med najbolj romantične in estetske albume na svetu. Je album, ki me vedno zbode v srce in me nikoli ne pusti ravnodušnega. Vedno ga moram poslušati popolnoma zbran, saj le tako lahko dosežek pravi učinek. Eden izmed mojih najljubših albumov in zame vrhunec Oldfieldove kariere.
na vrh