"Phoenix" je postregel s precej mešanimi občutki, občutkoma neizvirnosti in samorepeticije, skrivanja za slavo preteklih uspešnic iz osemdesetih in v artističnem oziru ni polno prepričal Če ostajam še naprej zloben, se je celo postavilo vprašanje, čemu je potreben sploh novi album. "Omega" popravlja ta grenak priokus. Zasedba je prvič v karieri povabila v studio tudi producenta. Do "Phoenix" je vselej sama producirala svoje albume. Tako se je našel za producentskim krmilom Mike Paxman, ki je odgovoren npr. za zvok novega studijskega izdelka Uriah Heep "Wake The Sleeper" (2008).
Paxman je poudaril v skladbah topel in živ zvok, kakršen je novost za vselej produkcijsko namerno napihnjen (arenski) zvok zasedbe. Tako je uspel iztisniti iz skladb še večjo kompaktnost, povezanost med gradniki, sicer edinstvenega Asia zvoka ter poudariti vezi med štirimi glasbeniki, lahko rečemo poudariti neke vrste studijsko kemijo. Zvok novega albuma deluje precej bolj organsko in realno. To pomaga k dvigu dinamike in intenzitete zlasti srednje hitrim skladbam, ki znova prednjačijo na albumu. Predvsem godi ta produkcija tipu skladbe Still The Same ali Don't Wanna Loose You Now. Obe nosita v gravuri dovršene melodičnost podedovani ščepec The Beatles šarma.
Tudi drugi komad albuma Through My Veins, razvija ob takšni produkciji fenomenalno teater vzdušje. Skladba bazira na dramatičnem kitarskem motivu, ki se naslanja na srednje hitri tempo. Kitarski motiv se skladno preliva z zaveso klaviatur ozadja, ki poglabljajo drama ambient skladbi. Skladba je ena najbolj dramatičnih na albumu, da ne rečem temačnih in v melanholiji, ki smo jo od Asia-e vajeni, kapitalizirana optimalno. Ne občutiš kančka patetike. To velja tudi za balado There Was A Time. Ta skladba, s pišem keltskega melosa, graduirano pridobiva v rasti vzdušja iz kroga v krog. Tu Asia pokažejo, da so mojstri "krivljenja" motivov n samega motivskega napletanja, ko iz kroga v krog dodajajo v jedro vodilnih motivov nove instrumentalne okraske. Prepoznavna Wettonova barva glasu se v takih trenutkih, kot je There Was A Time tudi najbolj intenzivno izraža. Z emocijami seveda. Ti dve skladbi sta optimalno oblečeni in vlečeta najboljše iz kvarteta na novem albumu. Žal je takšnih trenutkov, ki bi b polnem prepričali, na albuma "Omega" manj.
Finger On The Trigger je predelava skladbe iz albuma "Rubicon" projekta Icon. Predvidljivo lovi način, na kakršen se odpirajo preostali Asia albumi, ki jih je posnela ta zasedba. V sosledju refrenskih verzov, kot so: "You have your finger on the trigger,...", pa naprej "You know this thing is getting bigger..." opozarja na to, da krvožilje in živčni sistem kvarteta tudi v letu 2010 ohranja mladostniško potenco, kadar si ta zaželi položaj erekcije. Skladba poseduje vse. Velik in zahtevan refrenski napev opremljen z multivokalnimi harmonijami, speljanimi delno preko Downesovega vokoderja, prepoznaven Wettonov slog petja, ki dokazuje suverenost in ohranjenost in seveda v majhnem, a potrebnem odmerku Howeovo "vozljanje" po kitarskem vratu. Glavna sprememba. ki jo je doživela skladba, so seveda kitarski aranžmaji. Ti neposredno dokazujejo, da Howe ni tip rocker kitarista, pač pa jazzer. A, če želite skladbo Finger On The Trigger na Asia albumu, potem jo mora (!) igrati Howe!
V nadaljevanju pa se zgodi sledeče. Melanholija ni vselej optimalno kapitalizirana in tako doživimo trenutke, ki delujejo lahko patetično za leto 2010, pa tudi otročje in že davno preživeto. V teh skladbah je najbolj zanimivo to, da ostajajo v njih najbolj prepričljivi deli bodisi instrumentalni srednji deli, uvodni, izhodni motivi, ali krajše instrumentalne pasaže. Lahko se zgodi da dobimo povsem vesel in otročji motiv kitice, pa potem zgledna dramatičnost refrena popravi občutek sladkornega izliva (Holy War, I Believe). Takšnega občutka se zlepa ne da znebiti tudi, ko se vrstijo Listen Children ali/in Emily (dodatna skladba, uvrščena na izdajo albuma za evropski trg), ki jo enkrat več reši instrumentalni trik, ko prime v njenem izhodnem delu Steve Howe v roke steel pedal kitaro.
Ever Yours je, kot prva balada albuma, "ukradena" stvar projekta Wetton/Downes Icon. Je brez izraznih posebnosti in bi jo brez večje škode z lahkoto preslišali. Namesto nje bi se že na poziciji št. 4. odlično prilegla baladna There Was A Time. Na tak način bi se znebili "filler" skladbe in tud album bi bil dobrodošlo skrajšan. Preko 61 minut glasbe na "Omega" albumu je odločno preveč za predvidljivo šablono Asia komponiranja.
End Of The World je trenutek tipičnega sodelovanja Wettona in Downesa, kjer zasedba iztisne skozi umirjenost skladbe še enkrat bistvo in melanholija v njej oživlja tipična občutja, ki se rodijo ob poslušanju Asia. Je pa to tip skladbe, ki bi lahko brez težav našel mesto na projektu Icon.
Šele Light The Way je skladba, kjer je Asia-i uspelo tisto kar je v veselih motivih, predvidljivega (že slišanega) aranžiranja novih skladb iskala. Od glave do repa. Brez tega, da bi trivialno zadišalo po projektu Icon. V tej skladbi prednjači za Asia-o atipični in doslej še neslišani vodilni motiv klaviatur. V celokupnem seštevku gre za drugačno Asia skladbo, čeprav ostajajo fantje še naprej zapriseženi sledenju linijam tipičnih vokalnih aranžmajev Johna Wettona.
Kako izvleči zaključek? Občutek ostaja sicer deljen. Nekaj skladb je odličnih, nekaj solidnih, nekaterim pa manjka več suverenosti. Vsekakor bi se prilegel še kakšen rocker. A od jazz purista Stevea Howea čudežev ne gre pričakovati. Celo Finger On The Trigger, ki je sicer skladba projekta Icon, sta mu morala servirati pred nos Wetton in Downes, da se je Dr. Sova spomnil, kaj je to "hrumeč" kitarski riff. "Omega" je boljši album od precej "sterilnega" "Phoenix". A ni nekaj ob čemer bi poskakovali do nebes od veselja (v kolikor ta obstajajo, v kar dvomim). Predvsem deluje album precej bolj konsistentno, kompaktno, dorečeno. Zlasti na račun odlične izbire producenta albuma. Predvsem se za okriljem odlične produkcijske kozmetike skrbno maskira trivialno predvidljiva zasnova nekaterih skladb, ki nosijo tisti "otročji - eighties" obraz komponiranja. Te skladbe dobivajo zahtevano živ in dinamično razgiban značaj, ki drži "Omega" vseskozi v sferi kvalitete. Vsekakor "Omega" ni najboljše kar je Asia sposobna iztisniti iz sebe, a dobili smo končno album, ki se lahko pohvali s pravo jedrnatostjo značilne Asia konsistence. Recimo tudi takole. Asia je z "Omega" zadovoljivo "revitalizirala" tiste točke svoj glasbe, ki jih ljubitelj te skupine nekako podkožno pričakuje. Da bi predznak "zadovoljivo" prerasel v pravi superlativ, pa bomo morali počakati na prihodnji album. Modreci znajo povedati, da gre v tretje rado.
na vrh