Eric Clapton, britanski kitarski velikan, je po dobrih dveh letih in pol izdal dvajseto studijsko ploščo z naslovom Old Sock. Za razliko od prejšnje z naslovom Clapton, na katero je uvrstil bluesovske priredbe, je na novi obdelal kopico melodij iz različnih slogov, ki so mu krojile glasbeni okus in uho, ko je odraščal in stopal na pota slave. Clapton je na njej ležerno domač, glasbeno zakladnico pa bo marsikomu približal povsem potihoma in nalahko. Na Old Sock sta tudi dve avtorski noviteti (Gotta Get Over in Every Little Thing), kopica znanih gostov pa albumu daje dodatno imenitnost. Njegova glasbena pot je dolga skoraj pet desetletij. Kot otrok bluesa in poslušen učenec Johna Mayalla, je srkal moč te glasbene zvrsti in njeno preprostost zaznamoval s svojstvenimi dotiki. Predvsem njegov način igranja kitare je bil vedno zelo zanimiv, saj je kljub počasnemu in ležernemu stilu (Slowhand) vedno serviral domiselne melodije.
Eric Clapton je tokrat posegel malo širše in na ploščo Old Sock uvrstil tudi skladbe iz drugih slogov. Kot vedno skladbe oživlja z akustično in električno kitaro. Če se loti predelave, jo s ciljem zanimive drugačnosti vedno postavlja v povsem drugačno glasbeno okolje. Eric Clapton je mojster prefinjenih, občutenih in razneženih kitarskih občutij. Stari prijatelj Paul McCartney je gost v klasiki All Of Me, bluesovski mojster Taj Mahal pa je na Old Sock zastopan s skladbo Further on Down The Road, kateri je Clapton nadel reggae preobleko. Sploh reggae Claptonu s svojim repetitivnim bivanjem vedno predstavlja udobno okolje, spomnimo se Marleyeve I Shot The Sherriff, ki je Claptonovo kariero v sedemdesetih zagnala po izdatnem zasvojenskem blodenju, ko je za las ušel pogubi.
Kljub letom pa dobri stari Eric še vedno dokazuje, da je sposoben ustvariti pravo intimno vzdušje ob podpori akustičnih inštrumentov. Zasvojenost z bluesom od mladih let dalje je dajala pečat njegovi celotni glasbeni karieri. Od šestdesetih let si je nabral velikansko množico oboževalcev, ki konzumirajo vse, kar posname. Da je na stara leta tudi nostalgično pogledal v svojo mladost in takratne počasnejše in bolj nedolžne čase, pa je tudi na dlani. Obilica različnih glasbenih svetov bo na plošči Old Sock razveselila ljubitelje tega velikega umetnika. Poklon velikemu Garyju Mooreu je Claptonu v veliko čast, saj je Still Got The Blues tako prefinjeno umirjena, da bi je bil gotovo vesel tudi sam Moore.
Seveda na Old Sock izvedbeno ni prostora za polovičarstvo ali tretjinarstvo. Priredbe so izredno občutene, tenkočutne, slogovno presenetljive in nenadležne. Ker gre za gospoda, ki bi lahko že davno užival pokojnino, je pohvalno, da nam sploh še kaj da, oziroma posname. Dokler bo B.B. King pri 85 – ih nastopal, je prav, da vztrajajo tudi malo mlajši, če jim le zdravje dopušča. Clapton je do sebe zagotovo zelo strog, saj ravno zato na plošče ne uvršča svojih skladb, tudi pri novitetah mu pomagajo mojstri tega posla, sam se raje poglobi v doživeto poustvarjanje in ponotranjanje idej drugih. Ne vem, kdaj in če bo izdal nov avtorski material, pri toliko delih kot jih ima za sabo, najbrž ni potrebno pritiskati. Je pa res, da je v novem tisočletju solistično delo precej bledo, če izvzamemo sodelovanja z J.J Caleom in B.B. Kingom.. Old Sock je torej pravšnja za v fotelj ob kaminu ali poleti v senco na teraso. Prijetna, nezahtevna, vendar ne podpovprečna plošča.
na vrh