V času albuma OK Computer Radiohead niso dosegli le glasbenega vrhunca, temveč so dokazali, da se MTV generacijo še vedno da presenetiti, in sicer z vrhunskimi spoti, ki ti dajo misliti. Ob tem času smo slišali tudi veliko pozitivnih besed od drugih glasbenikov (med njimi tudi Peter Gabriel) in drugih vplivnih osebnosti (spomnim se, da se je nad njimi in nad tem albumom navduševal tudi Slavoj Žižek).
Prva zgoščenka te ponovne izdaje vsebuje glasbo, ki je pokazala, da vendarle vse kar je komercialno ni slabo. Že sami hiti tipa Paranoid Android, No Surprises in Karma Police dovolj zgovorno govorijo o tem kakšen album je to. Če so že hiti na tako zavidljivi stopnji, je skoraj logično, da je preostal album še boljši. In res je! Radiohead vse bolj uporabljajo hipnotične klaviaturske dele, a še vedno niso pozabili na električne kitare. Dosti je tudi akustičnih kitar. Spet bi lahko rekli, da gre za kombinacijo post rocka z elementi psihadelije in alternativnega rocka. In ponovno so ustvarili izdelek, ki je hkrati dostopen in eksperimentalen.
Na ponovni izdajo imamo na drugi zgoščenki spet možnost slišati nekatere redke dobrote, ki so tokrat dosti slajše kot na prvih dveh albumih. Slišimo lahko nekaj redkosti iz EPjev Paranoid Android in No Surprises, ki se lahko kar dobro kosajo s tem, kar se sliši na samem uradnem albumu. Potem je tukaj še nekaj drugih redkih posnetkov (iz snemanj za BBC Radio), ki si prav tako zaslužijo biti vključeni na novo izdajo tega legendarnega albuma.
Že večkrat sem povedal, da Radiohead niso ne vem kako dobri glasbeniki, ali pa da se bolje izrazim, tega vsaj ne pokažejo. Veliko bolj od tehničnega dokazovanja jih zanima inovativnost in melodičnost in to je nekaj kar je težko spraviti skupaj. Radiohead je to odlično uspelo in tako tudi sami glasbeniki izpadejo mnogo bolj impresivno. Album je zvočno sila bogat in to je tisto v čemer se Radiohead še dandanes izboljšujejo, čeprav se je že v času OK Computer zdelo, da so dosegli v tem pogledu vse kar so lahko. A še vedno dodajajo nove sonične elemente in ne stagnirajo.
V instrumentalnem smislu je torej OK Computer vrhunski dosežek, a zame osebno je vokalni del spet tisti bolj šibek. Dobro, Thom Yorke je zelo specifičen pevec s sila specifičnim glasom, ki se marsikomu zdi nadležen, a v glasbo Radiohead dobro ustreza. Tudi besedila so vse bolj zahtevna in nudijo bister vpogled v filozofsko, psihološko in sociološko stanje naše družbe.
OK Computer je zame osebno njihov najbolj všečen album. Našli so pravo mero spevnih delov, hipnotičnih instrumentalnih trenutkov in eksperimentiranja. Definitivno gre za vrhunec njihovega vizualnega in soničnega ustvarjanja, kar se dobro vidi v kakovosti spotov, ki so jih posneli in glasbe, ki se nahaja na obeh CDjih. Tale ponovna izdaja OK Computer je vsekakor vredna svojega denarja in priporočam jo vsem ljubiteljem skupine, kot tudi tistim, ki skupine še ne poznate, saj gre, v mojem mnenju, za skupinin največji dosežek.
na vrh