Oboževalci kanadske zasedbe Kataklysm so lahko le veseli, ko jih vsake dve leti preseneti novi album. Kataklysm so namreč v zadnjih 20 letih posneli že kar 12 albumov in tu delujejo vsekakor neustavljivi. Oboževalci skupine, ki so pričeli skupino spremljati že v devetdesetih, pa verjetno nad trenutnimi albumi ne morejo biti navdušeni. Skupina je namreč že dolgo nazaj opustila pristni death metal, ki je poudarjala drugačnost kanadske scene. Kataklysm so postali bolj komercialno naravnani; več je melodičnosti, izstopajočih refrenov ter neštetih sing-a-long predelov. Kataklysm na podlagi tega tudi bolj polnijo dvorane in preprosto uživajo v svojem slovesu.
Z Of Ghost and Gods se je ponovno pričakoval najboljši album. Tokrat zares. Brez heca. Skupina je namreč napovedala, da so vse skladbe enako dobre, zatorej je za vsako skladbo posnela videospot. Torej, po napovedih si lahko obetamo novi Master of Puppets ali Reign in Blood.
A žal resnica je precej drugačna. Že s prvo skladbo Breaching the Asylum smo deležni zlajnanega melodičnega uvodnika ter klišejskega verz-riffa, ki bi ga verjetno uporabili le še Amon Amarth. V The Black Sheep se zgodi podobna zgodba, le da skupina vključi še kratek breakdown, s čimer Kataklysm še bolj zgubijo na originalnosti. Bolj ameriško bi že težko zveneli. Stvari se sicer do konca albuma malce popravijo, a kakšnega hudega preobrata tu ni. Poleg melodičnosti ga skupina tudi malce zagroova, kar da samim skladbam malce več dinamike. Kakšna skladba se lahko tudi pohvali z bolj death metalskim šusom. V Marching Through Graveyards in Hate Spirit se lahko potrdi, da je kitarist Jean-François Dagenais še zmožen spisati death metal riff. Verjetno je k temu pripomogel tudi bobnar Olivier Beaudoin, ki se je že na prejšnjem albumu Waiting for the End to Come izkazal kot odlična zamenjava za oslabljenega Maxa Duhamela, ki ni znal držati tempa. A na čase deluje, da je bobnar skupine še najbolj zanimiv član Kataklysm, ko se sliši njegov smisel za hitrost in groove.
Še ena precej šibka točka so postala besedila. Vokalist Maurizio Iacono je nedvomno razumljiv, a njegovi čustveni teksti so vse prej kot originalni, takšna besedila so namreč značilna za metalcore skupine. Na čase je že nenavadno, da niso prisotni še spevni vokali.
Zaključek s skladbo The World Is A Dying Insect deluje obetavno. Kataklysm so od nekdaj znali narediti skladbe, ki so bolj melanholične narave. Tokrat jim je treba priznati, da jim je uspelo z zanimivo strukturo ter otožnimi melodijami. Žal dober zaključek ne opraviči preostalih skladb, ki so polne klišejev, generičnosti in predvidljivosti. Kataklysm imajo sicer dober recept za privabljanje publike, a s pretiranim poudarjanjem ene melodije se njihova inovativnost preprosto razblini.
Veliko pove tudi sama zvočna slika. Kataklysm na zadnjih albumih sodelujejo s priznanimi producenti, ki so sodelovali pri mnogih današnjih pomembnih albumih. Za zvočno perfekcijo je tokrat poskrbel Andy Sneap, za katerega skupina leta nazaj preprosto ni imela dovolj denarja, da bi si ga lahko privoščila.
»Štancanje« albumov se redko dobro obrestuje. Pri Kataklysm se to več kot očitno občuti s pomanjkanjem pravih idej ter pretiranim sledenjem trendom. Kataklysm se verjetno ne bodo kar tako ustavili in pristopili k pisanju skladb bolj premišljeno. Trenutno uživajo največjo popularnost v njihovi karieri, kar lahko obdržijo s povprečnimi albumi.
na vrh