Dobro leto se je obrnilo, že se vrača Nana Milčinski z novim studijskim dosežkom. Ganljivi prvenec »Pozna pomlad« je očitno vzbudil v širši slovenski glasbeni javnosti veliko zanimanja. Po svoji glasbeno izrazni substanci, je s svojo pozitivno učinkujočo vznemirljivostjo, odprl vrata Nani na stežaj, da lahko ta še naprej neguje, raziskuje in nadgrajuje glasbeno obrt svojega izrazno izpovednega dometa. Biti vnukinja neminljivega lika in dela genialnega Frana Milčinskega Ježka, je lahko istočasno prednost, pa tudi vrste prekletstvo. Neredko kdo bo mnenja, da si v prednosti, ko se ti ni treba ukvarjati z iskanjem lastnih verzov, ki bi jih uglasbil, saj so le ti že v naprej pripravljeni. Po drugi plati pa je jasno, da moraš biti strašansko pogumen, da se »poigravaš« z umetnostjo Frana Milčinskega Ježka. Če ne drugega, ga moraš že v sami iztočnici zelo dobro poznati, o čemer pa ne gre dvomiti, ko nanese beseda na njegovo vnukinjo.
»Od tod do vesolja« dostavlja na prizorišče dokument, ki dosega glede na prvenec večjo žanrsko razgibanost, raje recimo večje stapljanje žanrov, ob tem pa ostaja vizija prvenca »Še ena pomlad« osnovna platforma na kateri je Nana gradila vsebino novega albuma. Občutek kabareta je glede na prvenec bolj zastrt, občutek intime je ohranjen, vseeno pa ne izstopa tako občutno, kot na prvencu. »Od tod do vesolja« je zasnovan v glasbenem smislu širše. Na albumu sodeluje Simfonični orkester RTV SLO, prav tako Big Band RTV SLO, kot tudi sodeluje z Nano na tem albumu praktično povsem druga ekipa glasbenikov, ki tvorijo osnovni format njene spremljevalne skupine, glede na prvenec. Povem raje naravnost. Novi album ni boljši od prvenca, je pa znatno drugačen. Prav tako pa k tej razgibanosti prispeva večji nabor piscev glasbe, ki poleg (iz Naninega prvenca dodobra preverjenih imen) Anžeta Langusa Petroviča in Martina Štibernika vključuje tudi Dominika Bagolo ter Matijo Vrhovnika Smrekarja.
Element, ki prinaša dobrodošlo osvežitev v smislu razgibavanja zvočne in slogovne podobe novega albuma je Femi Temowo. Femi je izbrušeni glasbenik. To potrjuje njegova pretekla kariera in sodelovanja z Amy Winehouse ter Courtney Pine. Jazzovsko šolan kitarist, producent, aranžer. Na albumu »Od tod do vesolja« je prvi in glavni kitarist, do »barvanja« njegove vsebine pa je pristopil drzno in čutno. Njegova pol-akustična Yamahe (stesana po vzoru znamenitega Gibson modela ES-335), toplega organskega odzvena, je občutno prisotna na celotnem izdelku. Ob tem je Femi prispeval glavnino aranžmajev za skladbe albuma in na tak način obogatil in nadgradil izvorni zvok studijskega prvenca »Še ena pomlad«. Kitara vnaša prvine jazz-a, večkrat je zazrta v glasbeno krajino bluesa, pri narekovanju ritmov koketira lahko med drugim tudi z reggae glasbo (hudomušna »Party kot za sodni dan«). Svojo pretanjenost in finomehaniko minimalnih, a jedrnatih trikov na kitari izkazuje Femi zlasti z jazzovskimi variacijami v ubiranju akordov, kar je še posebej dobrodošlo v skladbah, ki so dinamično razgibane z latino ritmom (Mala marioneta). Harmonije zborovskega petja izdatno barvajo kuliso ozadja. V melosu so zapeljane seveda v sozvočju s slovensko filozofijo dojemanja glasbe, vsekakor pa je v načinu izkoriščanja le teh pri oblikovanju aranžmajev moč iskati iztočnice v gospelu. Takšna je uvodna Bo pomlad še kdaj povej, ki oplemenitena z godalnimi aranžmaji hipoma spomni na zlate čase slovenske popevke (sedemdeseta). Nikakor ne gre spregledati elementov svetovne glasbe, ki so so mestom prikradli na album »Od tod do vesolja«. Če ne prej, je ta dotik intenzificiran na skladbi E Lon Lar Ler, kjer v aranžmajih odigra odločilno vlogo pevski zbor. Iztočnica okusno pripetih »afri-cizmov« v vodilnih melodijah skladbe, je že uvodna kitarska fraza Femija Temowo-e, le to pa nadgradi v refrenu gospelovsko zazrt zborovski napev gostujočega prej omenjenega pevskega zbora Bee Geesus,
Fuzija Nanine (večkrat jazovsko jasno zazrte) spremljevalne skupine in Big Banda RTV SLO funkcionira izvrstno, največjo kompaktnost pa dostavljata na albumu v tem energetskem stapljanju točki Malo pivo, kjer v družbi simfoničnih orkestracij deluje na moč okusno kombinacija visoko odzivna debela bas noga Roberta Jukiča, z našobljenimi vskoki improvizacijskih ornamentov kitare Femija Temowo-e ter malo kasneje Stol, kjer se še posebej intenzivno zaiskri resnicoljubje družbeno kritične satire Frana Milčinskega Ježka, zaradi katerega je bil tudi predmet kazenskih postopkov s strani nekdanjega režima. Prav ti verzi so danes, ko je svet postal skrajno nepošten, moralno popolnoma razvrednoten in je zagotavljanje socialnih pravic dobesedno »popljuvano« ter steptano, še kako vroči!
Dočakali smo tudi re-interpretacijo znamenite Ne čakaj na maj, kar je bilo roko na srce, le vprašanje časa. Že uglasbeni, v zavesti slovenstva dodobra usidrani standard, velja sicer za vodilno skladbo slovenskega črno-belega filma iz leta 1957, za katero je glasbo napisal Borut Lesjak. Ta pa ni osamljena! Tudi Ljubezen naj ge vedno v cvet (glasba Marjana Vodopivca) je dočakala predelavo in nosi zavoljo posrečenega dueta Nane in Klemena Slakonje že pravi pridih kabaretne šansone gledaliških teatrov.
Izreden pletež šansone ozaljšane z jazz elementi, objete v orkestracije, ki ga vodi nalezljivi, organsko milo zveneč Nanin vokal, učinkuje enkrat več polno! Od Nane vokalnih eskalacij z visokim C-jem nikakor ne gre pričakovati, kaj šele zahtevati. Vokal punce v iztočnicah ni naravnan tako, da bi pod močjo njegovih vibracij lahko pokala stekla. Osnovni vokalni ten pa je prelep in prav z njim priigra Nana zmagoviti poker asov polnokrvne čutnosti, ki se dotakne poslušalca in ga pravzaprav odpelje, če smo povsem natančni preko Nane, kot medija, do obujenega sveta Frana Milčinskega. Posebej intenzivno delujejo v magnificiranju občutij poezije skozi Nanino interpretacijo osrednje skladbe Sinji sneg, posebej za njo intimne Še to noč (edina na albumu, ki je dodatno utrjena s programskim ritmičnim loopom), Kaj tak žalosten je tvoj obraz ter naslovna skladba Od tod do vesolja. Te štiri skladbe tudi ohranjajo najbolj neposredne stik s skladbami prvenca »Še ena pomlad«. Dotik, mistike, fantazije, hrepenenja, na drugi strani pa tudi spoznanja bridkosti, »okrancljane« z nevsiljivim dotikom melanholije stkane izpod slovenskega neba, deluje v dometu podanih čustev na moč resnicoljubno in v svoji izrazni čarobnosti nezavedno zaziba poslušalca.
O potencialni artistični blamaži torej ni govora. Nana Milčinski je z ekipo vrhunskih glasbenikov in komponistov, tudi z novim albumom opravičila ves izrazni lesket prvenca ter znova mojstrsko osmislila poezijo lika in dela Ježka. Na tak način je enkrat več poudarila aktualnost bogate sporočilnosti, ki jo nosi Ježkova »zimzelena« poezija. V letu torej, ko bi Ježek napolnil okroglih 100 let, poklanja njegova vnukinja nov veličasten glasbeni dokument, na katerega je lahko upravičeno ponosna. Misija »številka 2«, ki je za Nano znova uspešno izpeljana in zaključena.
na vrh