Barclay James Harvest: Octoberon

"Octoberon" predstavlja enega izmed najbolj veličastnih trenutkov v povesti legendarnih britanskih progresivnih rockerjev Barclay James Harvest. Naslov albuma je plod duhovite besedne igre sestavljene iz imena Oberon (vilinski kralj iz Shakespearove literarne klasike Sen kresne noči, ki je na slikovit način upodobljen na naslovnici tega albuma) ter meseca oktobra (čas izida albuma). Obenem pa se simbolično nanaša na dejstvo, da je šlo za njihov osmi album (s koncertnim albumom "Live" vred). Na "Octoberon" so člani skupine resnično dosegli enega izmed vrhuncev kar se tiče tkanja svojske BJH magije, ki je v njihovih zlatih časih izhajala predvsem iz prepletanja domiselnih rifov, akustično usmerjenih pastoralnih motivov, veličastnih simfoničnih aranžmajev ter melodičnih in variabilnih vokalnih harmonij. Svoje pa je k dinamičnosti albuma prispevala tudi uporaba pevskega zbora.

Čeprav je klaviaturski mojster Woolly Wolstenholme na njem ustvaril samo eno lastno kompozicijo (odlični "Ra") gre za enega izmed tistih BJH albumov, kjer so orkestralni aranžmaji še posebno izstopajoči in zlahka navdušijo večino ljubiteljev kvalitetnega simfoničnega progresivnega rocka, kateremu je bila skupina v svojem unikatnem glasbenem izrazu ponavadi še najbližje. Morda gre celo za njihov najbolj simfonično usmerjen album, kljub temu, da ni vseboval orkestra, tako kot v zgodnjih letih skupine. Woolly, osrednji prog rockovski motor skupine, je na njem dosegel novo raven prek uporabe veličastnih zaves melotrona, ki ustvarjajo dramatični efekt orkestra. Medtem sta basist/pevec Les Holroyd in kitarist/pevec John Lees na tem albumu pustila nekaj izmed svojih najboljših del, ki so prestopala običajne meje folk rockovskih balad ali energičnih hard rockerjev.

Album odpre BJH klasika "The World Goes On", ki je ena izmed tistih Lesovih pastoralnih, optimistično naravnanih pol-balad, ki s svojo dvigujočo naravo na poslušalca vselej ustvarijo globok pečat. Preprosto melodijo na akustični kitari spremljajo veličastna orkestralna valovanja melotrona in Lesov "angelski" falseto vokal. V drugem delu vpade tudi nekaj melanholičnih Johnovih pasaž na električni kitari. V skladbi se mešata melanholika in optimizem, ki ga izraža besedilo z Lesovo priljubljeno tematiko o letenju kot načinu pobega pred tegobam. Sledi s kontrasti ovenčani "May Day", ki vsebuje še eno izmed Johnovih številnih družbeno-političnih kritik (tokrat predvsem zatiralskih režimov; SZ je na 1. maj vselej organizirala pompozne vojaške parade). Tudi ta skladba vsebuje zelo dobre pastoralne aranžmaje ter številne simfonične finese na melotronu in hammond orglah kot tudi številne nabrušene pasaže na kitari. Osrednji pastoralni motiv, ki ga tvorijo preprosti akordi na akustični kitari deluje skorajda hipnotično. K pompoznosti pa največ prispeva pevski zbor v zaključku kompozicije, ki ob spremljavi veličastnih orkestralnih aranžmajev na melotronu, poje različne izseke tradicionalnih angleških patriotističnih del.

Veličastni simfonični ep "Ra", ki se nanaša na staroegipčanskega boga sonca, je edina Woollyeva kompozicija na tem albumu, a je zato brez dvoma najboljše delo na njem, če že ne ena najboljših stvaritev v povesti skupine. Je eden izmed tistih redkih primerov, ko so se BJH popolnoma približali pojmu klasičnega simfoničnega prog rocka in na čudovit način vanj vtkali nekatere prvine klasične glasbe. Kompozicija ves čas vrvi od melanholično-dramatičnih simfoničnih aranžmajev, ki jih spretno ustvarja valovanje melotrona. K dvigujočemu, skorajda keltskemu vzdušju pa svoje prispevajo tudi energične pasaže na hammondkah in Woollyev melanholični vokal. Poleg tega John tukaj na nadvse lep način potencira svoje kitarske spretnosti prek ponudbe nekaterih odličnih "jokajočih" slide pasaž. "Rock 'N' Roll Star" je še ena izmed BJH klasik in morda celo najbolj priljubljena Lesova BJH stvaritev, katero slednji še danes izvaja v svoji različici skupine. Po naslovu in besedilu, ki se nanaša na neolepšano resnico o življenju rock zvezdnika, se več kot očitno nanaša na The Byrds klasiko "So You Wanna Be a Rock 'N' Roll Star", čeprav z njo nima nobenih glasbenih povezav. Po skrivnostnem simfoničnem uvodu na klaviaturah vpade mogočen rif in poskakujoč ritem na Melovih bobnih. K dramatični noti najbolj prispeva melodični refren z odlično Lesovo vokalno predstavo, podkrepljeno z dodatnimi vokalnimi harmonijami. Osrednji motiv, kjer se prepletajo zvoki obeh kitar in valovanja na klaviaturah je skorajda antemičen medtem, ko veličastni simfonični aranžmaji pomembno razširijo globino te odlične kompozicije, ki bi sicer zvenela kot energičen, a preprost rocker.

V tovrstnem stilu pa je "Polk Street Rag", ki je eden izmed tistih BJH zabavnih Johnovih heavy rockerjev, ki skorajda predstavlja anomalijo, kar se tiče liričnih vsebin njihovih skladb, saj se nanaša na kontroverzni film "Globoko grlo". Slednji je bil menda mehki pornič o ženski, ki naj bi imela seksualne organe v svojem grlu (!) in je pošteno razburkal medijsko sceno tistega časa. Za BJH precej nenavadna tematika, ki bi zlahka izpadla vulgarno, če že ne izjemno neokusno, a jo je skupina uspela na izjemen način pretvoriti v šegavo in nevsiljivo stvaritev s poskočnim ritmom, energičnimi kitarskimi pasažami in dobrimi vokalnimi harmonijami. Lesova ljubezensko-pastoralna akustična balada "Believe In Me", ki ima kar nekaj Beatlovskega patosa, ne bi mogla predstavljati večjega kontrasta. Kljub uvodni, navidezni preprostosti gre za izjemno razgibano stvaritev s številnimi odličnimi simfoničnimi aranžmaji in slikovitimi inštrumentalnimi motivi. Prehodi med akustično kitaro, basom in klaviaturami so za vse prste polizat medtem, ko vokalne harmonije ustvarjajo izjemno eterično vzdušje (te med posameznimi prehodi zvenijo izjemno Yes-ovsko za kar je "kriva" Lesova vokalna sorodnost z Jonom Andersonom).

Za zaključek albuma pa poskrbi izvrstni simfonični ep "Suicide?" s katerim BJH še enkrat dosežejo enega izmed svojih simfo prog vrhuncev. Ta imenitna skladba je s svojim naslovom in besedilom ob izidu poskrbela za kar nekaj kontroverznosti, saj se vrti okrog samomora oziroma umora prek skoka s stolpnice. Njeni kritiki pogosto pozabljajo na vprašaj v njenem naslovu, ki se nanaša na skrivnost ali je sam skočil ali ga je nekdo drug porinil čez rob. Njena glavna režiserja sta bila Woolly, ki je s svojimi dramatičnimi aranžmaji na klaviaturah (predvsem melotronu) poskrbel za izjemno eterično vzdušje ter John, ki ga je spremljal z odličnimi pasažami na akustični in električni kitari, poskrbel pa je tudi za eno najboljših solaž v svoji karieri. Sanjave zborovske vokalne harmonije se odlično prelivajo z orkestralnimi valovanji in osrednjo melodijo na akustični kitari ter polagoma ustvarjajo izjemno dramatiko, ki jo zabelijo tudi številni obskurni zvočni efekti. Med njimi so zaključno korakanje glavnega akterja, ki se najprej prebije skozi promet, nato gre skozi bar in dvigalo in na koncu z vrha stolpnice na dramatičen način prekine svojo življenjsko nit (ali pa mu jo je kdo drug prekinil) z besedami "just in time". Težko bi si bilo izmisliti kakšen bolj dramatičen zaključek.

Z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji ovenčani "Octoberon" je skupino (ponovno) za kratek čas približal eliti simfoničnega progresivnega rocka, čeprav tja nikoli niso zares sodili, saj jim je bila od nekdaj bližja specifična šola art rocka, ki so jo poosebljale kompozicijske in slogovne razlike med posameznimi člani skupine. Album ves čas odlikuje karakteristična BJH pastoralna mistika, ki ustvarja ezoterično, večinoma jesensko vzdušje ter čas kresne noči, ko oživijo starodavne keltske legende. BJH bodo v naslednjih letih ustvarili še nekaj imenitnih in komercialno uspešnejših albumov, ki jim bodo prinesli izjemen uspeh na tleh Nemčije in srednje Evrope, a "Octoberon" predstavlja njihovo zadnjo mojstrovino, saj gre za enega izmed tistih albumov, ki sodi na glasbeno polico slehernega glasbenega gurmana.