»Octave« je bil deveti studijski album prog rockovskih pionirjev The Moody Blues in hkrati njihov prvi po vnovični združitvi leta 1977. Po izjemnem uspehu predhodnika »The Seventh Sojourn« (1972) so se namreč posamezni člani te legendarne skupine za več let posvetili samostojnim karieram. Klasična The Moody Blues postava (Hayward, Lodge, Pinder, Thomas in Edge) se je odločila za obuditev kultnega imena ravno v času, ko sta punk in disko dominirala po tedanjih radijskih valovih. Temu primerno je bilo tudi manjše zanimanje tedanjega poslušalstva za nove dosežke 'dinozavrov' progresivnega rocka, čeprav je »Octave« še vedno uspel doseči relativno lep komercialni uspeh in to celo na ameriških tleh. Kljub temu je predstavljal pomembno prelomnico in začetek konca njihovih največjih artističnih in komercialnih triumfov.
Razen tega, da je »Octave« predstavljal zaznavno zvokovno spremembo v tradicionalnem simfo prog rockovskem Moody zvoku, sploh kar se tiče kreiranja njihovih značilnih orkestralnih aranžmajev, saj sta melotron in chamberlin izginila iz Pinderjevega nabora klaviatur ter prepustila mesto modernejšim sintetizatorjem, je bil to poslednji The Moody Blues album na katerem je sodeloval ta legendarni klaviaturist/pevec. Mike Pinder, kateri si je medtem ustvaril novo družino v Kaliforniji, je ugotovil, da se nenadoma ne razume več tako dobro z ostalimi člani banda kot nekoč, zato se je odločil posloviti že med snemanjem albuma ter zavrnil možnost, da bi z nekdanjimi sotrpini sodeloval na turneji.
Kitarist/pevec Justin Hayward in basist/pevec John Lodge sta bila tako primorana odigrati manjkajoče sintetizatorske delnice, na kar je leta 1979 Pinderja zamenjal švicarski klaviaturski maestro Patrick Moraz (ex-Yes) s katerim so uspešno izvedli »Octave« turnejo s čimer se je začelo povsem novo obdobje za to legendarno skupino. V skladu z njihovo dolgoletno tradicijo je vsakemu članu banda pripadlo avtorstvo nad vsaj eno kompozicijo na albumu.
Otvoritveni energetski katalizator »Steppin' in the Slide Zone«, kjer Lodgeov vokal prevzame glavno taktirko, je bil glavni hit single z albuma, kateri je doživel lep uspeh tudi na drugi strani Atlantika. Na njem se že lahko razločno sliši spremenjen zvokovni pristop prek sintetizatorjev, ki so nadomestili melotron in chamberlin ter tako Moodyem prinesli precej bolj elektronsko obarvan zvok v primerjavi s preteklim, simfonično naravnanim pristopom. Hkrati se tu že lahko sliši prve sledovi postopne zvokovne levitve med simfo prog rockom in melodičnim rockom/AOR-om, ki bo zaznamovala njihove dosežke skozi celotna osemdeseta. Pastoralno-simfonična Thomasova balada »Under Moonshine« je precej bolj tradicionalistična Moody stvaritev z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji ter eterično obarvano vokalno predstavo brkatega multi-inštrumentalista, katero zaznamuje spremljava hipnotičnih večglasij. To je eno od tistih del na albumu, ki sporočajo, da so 'stari dobri' The Moody Blues, kljub določenim zvokovnim spremembam, vnovič med nami.
Na akustično obarvani pastoralni mojstrovini »Had To Fall In Love« se še posebno izkaže kitarist Hayward s svojim nostalgično obarvanim vokalnim pristopom, ki se odlično prilega njegovim nežnim akordom na akustični kitari, živahnemu zvoku Thomasovih orglic ter zasanjanim spremljevalnim vokalnim harmonijam. Precej bolj energično nastrojeni in v pospešeni tempo postavljeni »I'll Be Level With You«, katerega je napisal bobnar Graeme Edge, je zabeljen z večplastnimi vokalnimi harmonijami vseh štirih glavnih pevcev skupine in hudomušnimi kitarskimi pasažami, medtem ko elektronsko obarvan zvok sintetizatorjev prek katerega ustvarijo mogočne orkestralne aranžmaje izgradi uspešen most med klasično in novejšo zvokovno podobo te kultne britanske skupine. Upočasnjena ljubezenska balada »Driftwood«, katera je nastala v Haywardovi skladateljski in pevski režiji, je bila drugi hit single z albuma ter vsebuje številne prvine kitaristovih/pevčevih preteklih klasik na čelu z »Nights In White Satin« ter »Never Comes The Day«. Prelestna melodija, katero vodi Haywardov unikatni, melanholično-melodični vokal, je položena na pastoralnih akordih akustične kitare, medtem ko se v ozadju pretakajo eterični simfonični aranžmaji. Vse skupaj zabeli prešerna raba alto saksofona v domeni priložnostnega glasbenika R.A. Martina.
Minimalistično, rock'n'rollovsko tempirani »Top Rank Suite«, še en Haywardov skladateljski in pevski dosežek, kjer je vnovič prisoten saksofon, se s svojim poskočnim in prešernim vzdušjem ter šaljivim besedilom precej razlikuje od resne in melanholične narave preostalih kompozicij na albumu. Pastoralna ljubezenska balada »I'm Your Man«, kjer vokalno in skladateljsko poveljstvo vnovič prevzame Ray Thomas, kateri tokrat poleg vživetega petja navduši tudi z duhovitimi vložki na flavti, je eden izmed boljših trenutkov na »Octave«. Mogočni orkestralni aranžmaji uspešno stopnjujejo elegantno ritmiko in prefinjeno atmosfero, kakršna je bila od nekdaj značilna za večino Thomasovih stvaritev.
Na simfonično rockovski klasiki »Survival« s svojim skladateljskim, pevskim in bas kitarskim talentom navduši Lodge, kateri s petjem še posebno zablesti v hiper-melodičnem refrenu. Nostalgična atmosfera, ki spremlja veličastne orkestralne aranžmaje in presunljive kitarske pasaže, vnovič spomni na njihove najboljše čase simfonično prog rockovskega pionirstva. »One Step Into The Light« je edina kompozicija na albumu, katero je ustvaril in odpel poslavljajoči se klaviaturist Pinder. Tako kot je to pričakovati od takšnega klaviaturskega mojstra gre za izrazito simfonično stvaritev, katera je naphana z vrsto epskih orkestralnih aranžmajev, kateri bi izpadli še boljše, če se ne bi odrekli melotronu. Slednjega so po drugi strani na slikovit način omenili v besedilu. Nostalgični »The Day We Meet Again« izpade kot odličen zaključek z invoativnim sintetizatorskim motivom ter slojevitimi orkestralnimi zavesami, medtem ko Haywardov otožni vokal uspešno stopnjuje vsesplošno melodramatiko, katera ne pojenja vse do konca te imenitne skladbe.
Z »Octave« se je klasična The Moody Blues zasedba na prepričljiv način poslovila ter ustvarila kakovostno izjemno uravnovešen album, ki po kvaliteti ne zaostaja dosti za njihovimi največjimi mojstrovinami. Po Pinderjevem odhodu, kljub številnim zanimivim izdajam, ki so si v zaporedju sledile tudi v osemdesetih, The Moody Blues niso uspeli več doseči nekdanje, zavidljivo visoke artistične ravni. Prihod Patricka Moraza je pomenil začetek nove, komercialno še vedno dokaj uspešne, a precej bolj melodično rockovsko usmerjene ere in opustitev določenih prog rockovskih elementov brez katerih si ni bilo mogoče zamisliti tradicionalnega The Moody Blues zvoka.
na vrh