Britanski progresivnorockovski revitalisti Porcupine Tree, ki so pod vodstvom velikega 'mecena' sodobnega prog gibanja, vsestranskega kitarista, pevca in producenta, Stevena Wilsona, z leti postali vodilna sila na svojem eksperimentalno zastavljenem glasbenem področju, slovijo kot ena izmed tistih skupin, ki v živo po navadi zvenijo še celo boljše kot v studiu. »Octane Twisted« je dvojni koncertni dokument v seriji bolj ali manj zanimivih koncertnih albumov, ki jih je ta imenitna skupina v svoji karieri nanizala že kar lepo število. Njegova glavna posebnost je to, da vsebuje posnetek celotne koncertne izvedbe z Grammyem nominiranega ambicioznega konceptualnega albuma »The Incident« (2009), po katerem je Porcupine Tree za nekaj let 'zmanjkalo sape' in so se zato rajši odločili za daljši premor. Vse izvedbe z izjemo zadnjih treh, ki so bile posnete v londonski dvorani Royal Albert Hall, so bile posnete 30. aprila 2010 v čikaški dvorani Riviera Theater.
Tako kot je to že skorajda običaj v zadnjih nekaj letih je band na »The Incident« turneji spremljal dodatni kitarist in spremljevalni pevec John Wesley in njegova prisotnost je ključna, da je razlika med studijsko in koncertno verzijo »The Incident« očitna kot tudi zaznavno dejstvo, da Wilson tokrat ubere nekoliko bolj 'surov' vokalni pristop kot ga je večina vajena v studiu. Morda je nekoliko nenavadno da band prej omenjeni studijski dosežek s skorajda doktorsko preciznostjo in vnemo izvede 'v nulo', skorajda do sekunde zvesto studijskim izvirnikom z res minimalnimi improvizacijskimi odstopanji.
Nekatere bi to relativno hladno pomanjkanje improvizacijske duhovitosti in popolno posnemanje studijskih verzij ob poslušanju prvega diska »Octane Twisted« gotovo znalo zmotiti, vendar Porcupine Tree skozi celotno izvedbo »The Incident« občutno razganja od neukročene energije, sploh kar se tiče medsebojne inštrumentalne magije, tako na bolj progmetalsko usmerjenih dosežkih kot sta denimo uvodni »Occam's Razor« in »The Blind House« kot na bolj subtilnih trenutkih v stilu »The Great Expectations« in »Kneel and Disconnect«.
Na izvedbah kot je »Drawing the Line«, kjer ti mojstri večplastnih nians tudi v živo pričarajo čaroben ambient, se lahko najboljše sliši znamenita dvojna narava Porcupine Tree, kjer se med seboj izmenjujejo nežna sintetizatorska valovanja v režiji Richarda Barbierija in brutalne kitarske fraze, za spoznanje še bolj agresivne kot na studijski različici, čemur se izjemno uspešno pridružuje tudi Wilsonov zaznavno bolj 'robati' pevski pristop. Porcupine Tree so ena redkih sodobnih progresivnorockovskih skupin, ki se ponašajo s povsem reprezentativnim zvokom in čeprav je večina njihove glasbe, kar se tiče samega ambienta, precej mračna in melanholično usmerjena s pogostokrat pikrimi družbenokritičnimi sporočili, se občasno vseeno čuti, da niso povsem izgubili zaupanja v 'boljši jutri', za razliko od kakšnih King Crimson ali Van Der Graaf Generator.
Na naslovni skladbi, nosilni stvaritvi »The Incident«, se lahko najboljše sliši Wilsonova skladateljska, produkcijska in filozofska etika, ko uspešno združuje določene povsem moderno obarvane variacijske trike in izbrane ideje iz zlatih let progresivnega rocka, združene s specifičnim zvočnim perfekcionizmom. Wilson v besedilu sporoča občinstvu, da želi 'biti ljubljen', čeprav se besedilo te skladbe še zdaleč ne nanaša nanj, saj ta glasbeni mojster svojo zasebnost zelo skrbno čuva in skorajda deluje kot aseksualna osebnost, kateremu je spolnost in medsebojni odnos res neka 'deveta briga'. No, kljub nekaterim svojim neobičajnim filozofskim prepričanjem in zunanjemu izgledu vzornika vseh računalniških moljev, pa je Wilson, kadar v roke prime inštrument, kitaro ali klaviaturo ter odpre svoja usta, popolnoma druga oseba kot morda deluje ob prvem vtisu. Samo genij se lahko namreč spomni nekaj tako čudovitega in navdihujočega kot je epsko popotovanje po nostalgičnih meandrih človeške zavesti z naslovom »Time Flies«, kjer Porcupine Tree na odlični koncertni različici očarajo z izjemno medsebojno muzikalnostjo, smislom za improviziranje in predvsem gnetenjem čarobnih ambientalnih nians.
Tudi drugi disk, ki z izjemo »The Incident« skladbe »Bonnie the Cat«, vsebuje koncertne verzije nekaterih njihovih najbolj priljubljenih del, pa tudi nekatera ne ravno samoumevna presenečenja s preteklih albumov, 'ni od muh', čeprav je improvizacijska zadržanost ponekod rahlo moteča. S »Hatesong« se Porcupine Tree vrnejo na album »Lightbulb Sun«, enega svojih prvih bolj 'komercialno' dostopno usmerjenih dosežkov, ko se je nekako tudi začelo njihovo ime polagoma prebijati iz 'podzemne' obskurnosti do širšega občinstva in doživelo komercialni vrhunec prav z albumom »The Incident«, kar je bilo milo rečeno precej nenavadno, glede na kompleksnost njihove glasbe in dejstva, da niso nikoli imeli kakšnega 'uradnega' hita. Nobeno presenečenje ni bilo, da je Wilson po koncu »The Incident« turneje prekinil z vsemi dejavnostmi povezanimi s Porcupine Tree, saj je bil eden od vzrokov gotovo to, da ni maral vse večje pozornosti komercialnih medijev ob kateri se je počutil neugodno.
Še posebno dobro izpade epska fuzija »Lightbulb Sun« klasike »Russia On Ice« in skladbe »The Pills I'm Taking« z albuma »Fear of a Blank Planet« (2007), medtem ko sta najstarejši izvedbi tega večera »Dislocated Day« in »Stars Die«, ki je originalno izšel leta 1994 kot singel in nato še na ameriški verziji albuma »The Sky Moves Sideways« (1995), njihovega prvega dosežka, kjer se je zbral pravi band in ne samo Wilson v samostojni režiji. Imenitno odigrajo tudi celotno, več kot 14-minutno verzijo »Stupid Dream« (1999) klasike »Even Less«, ki je v boljši, daljši različici kasneje izšla na kompilaciji »Recordings« (2001).
Ta dvojni koncertni dokument se zaključi z »Deadwing« (2005) standardom »Arriving Somewhere But Not Here«, nedvomno vrhuncem celotnega posnetka za katerega dobijo tudi najbolj glasen odziv občinstva. Nekateri bodo na »Octane Twisted« gotovo pogrešali dolgoletne favorite kot so »Trains«, »Open Car«, »Blackest Eyes«, »Shesmovedon«, »Lazarus«, »Sound of Muzak«, »Fear of a Blank Planet«, »Piano Lessons«, »Radioactive Toy, »Mellotron Scratch« in »Shallow«, vendar je nekako prav, da so Porcupine Tree tokrat dali prednost novejšim delom v podobi celotne izvedbe »The Incident« zaradi katere se tudi najbolj splača nakup te dvojne koncertne mineštre.
Porcupine Tree z »Octane Twisted« vnovič dokažejo, da lahko v živo, tokrat z nekoliko bolj agresivnim pristopom, izpadejo vsaj enako prepričljivo kot v studiu, kar ni kakšno posebno presenečenje za vse, ki poznajo njihov odrski etos. Koncertna energija skozi celoten posnetek je ves čas neobičajno intenzivna, medtem ko prav vse izvedbe, kot že povedano, izpadejo zares 'tako kot se šika' z minimalnimi improvizacijskimi spremembami in maksimalno uigranostjo med posameznimi člani banda. To je koncertni posnetek, ki bo s svojo vsebino, ne glede na to, da band previdno varčuje z vsakršnimi improvizacijskimi 'odstopanji', navdušil predvsem večletne privržence ali tiste, ki so za Porcupine Tree prvič slišali prav zaradi »The Incident«, medtem ko po drugi strani za nekoga, ki band trenutno šele spoznava, ne ponuja ravno najboljšega uvida v njihov lik in delo, saj so starejši in bolj 'razvpiti' dosežki na tej sicer v vseh ostali pogledih več kot navdušujoči dvojni koncertni kolekciji vendarle premalo zastopani.
na vrh