Spock's Beard: Octane

"Octane" potrjuje trend, ki so ga fantje po odhodu karizmatičnega veleuma Neala Morsea iz skupine po plošči "Snow" (2002) nakazali z "Feel Euphoria" (2003). Vse manj je solaž, solističnih duelov med klaviaturami in kitarami, psihadeličnih vključkov, skratka prog rockerskega "teženja". Spock's Beard zgubljajo na nepredvidljivosti, pridobivajo pa na kompaktnosti in udarnosti ekspresije posameznih pesmi. Zlasti komadi kot so I Wouldn't Let It Go (s country feelom), There Was A Time, Climbing Up That Hill ali zaključna As Long As We Ride, nosijo lepo mero kompaktne rockerske groovy sproščenosti. Da postaja Nick D'Virgilio (glavni vokal/bobni) mali leader skupine, kot je to pred njim bil Neal Morse, ni več nobenega dvoma. Pesmi so maksimalno prilagojene njegovemu vokalu Seveda so prehodi solistzično podkreplejni, a okusno v mejah normale, nobene pretencioznosti ni več najti na novi plošči.

Plošča ni "V" (2000) in ni ne "Snow", a je v isti sapi znova odlična. Žanrsko raznobarvna, pravi neo progressive rock, ki ga pričarajo le američani Spock's Beard. Prvih sedem komadov se imenuje z eno besedo A Flesh Before My Eyes in so žanrsko resnično vsaka izmed njih zgodba zase. Prvi komad te suite The Ballet Of The Impact se odpre z pravo jurišnico ali bolje rečeno zveni kot "mjuzikl", vzet iz kakšnega Rockyja (velikega zmagovalca), ko se vključijo na sredi otvoritvenega motiva pravi Memphis Bells in pospremijo osnovni motiv celo pihala. Ni treba posebej omenjati, da je sedmi komad repriza prvega, s skrajno dramatičnim zaključkom. Zakaj pa to? A Flesh Before My Eyes namreč govori o človeku , ki je doživel prometno nesrečo (to pot žal s smrtnim izidom) in se mu pred očmi (predno premine, ha kako ohrabrujoče, mar ne?) odvrti cel film njegovega življenja. Scenarij je edino malo puščoben, saj ne ponuja česa novega. Nekaj podobnega so fantje uporabili že v komadu A Guy Named Sid ("Feel Euphoria"). O otroku, ki zraste v nagajivega fanta, se zaljubi ipd…Nivo, ki ga premore pač ZDA (na Home Alone vižo), tudi Dream Theater se pri tem znajdejo v istem kotlu.

Surfing Down The Avalanche je uporniška, zmetaliziran riff, ki preide na sredi v pravo doom izkušnjo z izjemnim petjem Nicvka D'Virgilia, ki spreminja barvo petja kot kameleon barvo svoje kožo je bravuriozna pesem, ki skrbi zlasti za visoko dinamiko vzdušja plošče. Za njo preidejo fantje na atmosferično She Is Everything, kjer pusti še poseben pečat vživeto kitarsko soliranje Al Morsea, ki je zložil svojo solažo genialno izpiljeno skupaj, ko lahko rečeš, da pravzaprav bolje ne moreš zložiti solažo za neko pesem. Seveda se Al "Sustaniac" znova poslužuje svojega "sustain" efekta kot dojenček dude in v kombinaciji z Ryovim melotronom to mestoma resnično zažiga na celi črti v ustvarjanju široke zvočne globine. Riff in melotron zažigata še posebej v komadu NWC, ki premore precej norčavih preobratov, ki so jih bile pretekle Spock's Beard plošče sicer vse polne. Na novi plošči bodo vsi pravi "progressive freaki" najbolj pogrešali daljše solistične odklope Ryo-a Okumoto-a na klaviaturah, ki jih je to pot resnično malo. Najbolj duhovita pesem kar se tiče raziskovalne plati skupine je The Planet's Hum z domiselnim pletežem med kitaro in orglami ter "alienskim" pevskim zborom in refrenom speljanim v slogu kakšnih Ayreon.

Torej skupina nosi še vedno strašen potencial v progresivnem smislu, vendar pa ji trenutno paše plesti svojo zgodbo na bolj sofisticiran način. V novi vlogi se fantje znajdejo fenomenalno. Še vedno ostaja njihova glasba edinstvena, unikatna in prepoznavna, torej prepričljivo ponovljiva in možna nadgradnje le s strani Spock's Beard samih. Fuzija ni tako intenzivna, plošča ni razvlečena kot tiste z Nealom Morseom, a Spock's Beard niso izgubili niti kančka svojega običajnega žara. Ostajajo duhoviti navihani pobje, ki znajo narediti dobesedno "iz nič" divji žur. Kot vselej! V srcu venomer pravi "The Beatles freaks", progresivno spotencirani.