Smashing Punpkins so umrli: bog živi Smashing Pumpkins! To je misel, ki je odmevala v mislih, ko je bilo sporočeno na prelomu mileniuma, da so legende čikaškega alternativnega zvoka naznanile razpad v imenu nezdružljivih razlik. Odločitev, ki je bila logična posledica prekomernega konzumiranja prepovedanih substanc, trka egov in izčrpavajoče igre za prevlado v peskovniku glasbenega užitka, končno odločitev pa je nazadnje izrekel plešasti mastermind Billy Corgan, ki se je odrekel D'Arcy Wretzky, kitaristu Jamesu Ihi, zarotniško pa ohranil ohlapne vezi s svojim bobnarskim genijem na heroinu, izjemnim, a problematičnim Jimmyjem Chamberlainom.
Po razpadu je sledil skok v brezvezje z resnično obskurnimi akustičnimi nakladanji v solo karierne vode, ko pa je očitno zmanjkalo keša, je Billy po frankensteinovsko obudil kadavra dolgo postane glasbene lepotice in zagrešil tri neodpustljive glasbene grehe. Prvi je bil brezvezni in brezvestni izlet v digitalno nakladanje na plošči Zeitgeist, nato megalomansko glasbeno natego, ki še traja in se ji reče opus megalomania z imenom Teargarden By Kaleidoscope, nato pa bi omenil, da je neodpustljivo, da se pod imenom Smashing Pumpkins od originalne zasedbe bohoti le ogromni ego človeka, ki je zase samozavestno izjavil, da se povsem logično všteva v skupino glasbenih genijev, ki v sedanjem svetu nekaj pomenijo in za kogar so Radiohead prenapihnjeni brezveznjaki, sam pa svoje konkurence niti ne jemlje resno. Pa vseeno – Billy Corgan ali samooklicana eminenca William Patrick Corgan si po tem, ko naznani, da so albumi preživeti in nekaj, česar se ne bo več loteval, odloči pljuniti v oči fanov, ki so bili pripravljeni odkupiti malo morje MP3-jev na spletu, nato doziranih odmerkov resnično prenapihnjenega artizma v obliki pregrešno dragih boksov glasbenih kompilacij, nato pa izserje nekaj, kar bi, roko na srce, lahko označil le kot bledi približek nekdaj glamurozne preteklosti.
Recite mi purist, a zame so Smashingi umrli že po Mellon Collie And The Infinite Sadness, saj je z odpovedjo distorziranega srca v prsih bilo bore malo duše. Adore je bil soliden, a puhel obliž na grungersko dušo, po visokoletečem Aeroplane Flies High pa je ostal le trpek priokus v ustih, ki je spomnil na nekrofilno občevanje z že davno preminulo ljubico. Oceania je, roko na srce, vsaj bližje vonju po organskem, že po prvem poslušanju pa postane jasno, da je žmohta, ki smo ga bili obilno deležni na Gishu in briljantnem Siamese Dreamu le za vzorec. Logično, saj je vse le parada dokazovanja, da Billy še vedno zmore in zna. Ni razlike od Axla Rosa, je pa res, da je Billy le malce bolj muzikalično ploden od svojega rdečelasega cock rockerskega antipoda, pa vendar – Oceania je album, ki vas za eno uro popelje na neko povsem zgrešeno potanjo, po kateri boste zbegani in v megli, oceno pa bi podajali previdno in brez glasne kritike, ki si jo dejanje glasbenega svetoskrunstva nedvomno zasluži. Quasar je na prvi posluh kretenski trip na Cherub Rock, a brez jasne smernice. Mastne in groteskno distorzirane kitare se bohotijo kot zvočni zid, Billy pa serje z na novo odkrito politeistično božanskostjo. Svetobolje je zamenjala navdihnjenost, ki vstopi v srce verjetno takrat, ko človek dopolni 45 let, sam pa se nad kokofonijo obešenjaštva ne morem navdušiti, saj manjka faktor, ki bi lepil vse v užitno celoto – iskrenost. Melanholija je postala prelita s sladkorjem, novo modno smernico pa kaže nadaljevanje s skladbo Panopticon. Simpatična skladbica ima vse elemente Siamese sveta. Melodika je ustrezna, ritmika tudi, avtorefleksija ubogega Billyja, ki se zaveda ostre kritike sveta okoli pa vleče na osladnost.
The Celestials ali Disarm novega mileniuma je dejansko še najboljši del prvega dela plošče, saj Billy očitno najbolje funkcionira v baladnih spevih izgubljene ljubezni in sveta, v katerega le malokdo stoprocentno paše. Eskapizem nežne distopije je sladek in surrealističen. Upanje potešitve torej ostaja? Violet Rays je vesoljska različica tega, kar daje nasmeh na ustnice, genialnost pa se zrcali v majhnih podrobnostih, kot je lirični briljant: »Spells fall frail / Webs catching sail / In eternal eternities / Divine purpose catching free / And I'll leave with anyone this night / And I'll kiss anyone tonight / Am I the only one you see?« Žal, a odgovor je pritrdilen, saj ostalih členov soldateske ne morem priznati kot del svojih dušnih vodij astralne pomiritve. Smashingi premorejo po novem kopije starih članov. Za basom se trudi nežna, krhka in po krivem kritizirana Nicole Florentino, na kitari se v Billyjevi senci poti japonoidno poševnooki anglosaški polnokrvnež Jeff Schroeder, za bobni pa pometa sicer dobri, a ne izjemni Mike Byrne. My Love Is Winter je dokaz, da je celota trdna kot njen najšibkejši člen, ki pa tokrat ni glasbeni, ampak vsebinski, One Diamond, One Heart pa dokaže, da se v obupu tudi Smashingi vržejo celo v disko vode. V tem niso nič manj krvavi pod kožo kot Linkin Park, ki vsako jutro strašijo z radijskih valov, le da so Smashingi premalo komercialni za Radio 1.
Mislim, da je tu očitno potrebno poudariti, da v tem svetu očitno nekaj ni tako, kot bi moralo biti! Pinwheel je odmev, ki to potruje, Billy pa z razliko od Queenov in Bruca Springsteena v skupni glasbeni kopeli ne premore odločnosti, zaradi katere bi padel na kolena in prosil za odpuščanje, ker mu enostavno ne morem verjeti, da bije strohnjeno srce tako jasno in razločno kot pred 20 leti. Že se odločim za preskok v kvantni tunel obupa, ko preseneti, tokrat pozitivno, naslovna skladba Oceania, ki je ravno prav melanholična in temna, da pretrese in prikliče davno pozabljen priokus očaranosti. »No one can love you / 'Cause no one can free you / Lovers can't touch you / 'Cause lovers might reach you, yeah / I'm so alone, so alone / But better than a wretched world / Better than a broken pearl / I'm so alone, so alone / But better than I ever was / Better than a just laid cause«. Oceania je prog rock briljant na Smashing Pumpkins osnovi, že zaradi tega osamelca v pustinji razočaranja pa je album vreden poslušanja. Na arhipelagu užitka pa se peni pozitivna klima nadaljevanja, ki ga na svoj zadržani, zreli in drugačni način dodaja skladba Pale Horse, ker pa se Billy skuša prežarčiti v čase Gisha, pa je The Chimera še najbližje starim dobrim časom, a brez prave konceptualne trdnosti, odločnosti in trpke jeze, ki jo je zlata doba premogla, sedaj pa se recepture izkažejo bolj kot demo posnetki ter onanija na že slišano, videno, okušeno in čuteno. Problem je, da je vmes preteklo že debelih 20 let, ušesa pa žal ne nasedajo žongliranju na prvo žogo, čeprav si akrobati tokrat zaslužijo malce posluha in aplavza, ki ga Zeitgeist (upravičeno) ni bil deležen. Tudi Glissandra in prebavljivi Inkless temu le pritrdita, moje precej otrplo in zaledenelo srce pa se je začelo proti koncu počasi tudi tajati. Verjetno je temu pripomogla tudi poletna neznosna vročina, morda pa tudi dejstvo, da nekdaj glavnih ikon z mojega oltarja mladosti ne morem kar tako naenkrat odpisati, pahniti v temo noči in nikoli več povohati.
Oceania je, roko na srce, soliden izdelek, ki si zasluži vsemu gnevu navkljub vsaj drugo in tretjo priložnost, po desetem poslušanju pa se v konture krasnega novega sveta, pa čeprav oropanega blišča nekdanje božanskosti in avre neskončne nedotakljivosti, tudi stari nergači počasi vnovič zaljubljajo. Srce se razpre dolgo pozabljeni in izgubljeni ljubezni, pa čeprav je starikava, bolj sladko nasmejana in manj solzava. Morda pa je tu razlog za to, da se je povrnil vsaj ščepec upanja za to, da se čudeži na vsake toliko le lahko pripetijo in da po smrti le obstaja žarek življenja tudi v pumpkinovskem univerzumu? To bo dokazal le čas in naslednji glas iz obskurne teme Corganove jame spoznanja ...
na vrh