Mount Eerie (aka Phil Elverum) je eden najbolj neodvisnih ustvarjalcev dandanašnje alternativne/indie scene. Multi-inštrumentalist, producent, zvočni inženir, fotograf, slikar, pisatelj… lista se samo nadaljuje. Preden je Phil prevzel (solo) psevdonim Mount Eerie, je celotno neodvisno sceno revitaliziral in ji vdihnil sapo novega življenja in kreativnosti s svojim bendom The Microphones, izredno svojevrstnim eksperimentalnim »fuzz folk« (kot ga je sam poimenoval) projektom, ki je leta 2001 izdal famozni album The Glow Pt. 2. Mount Eerie tradicijo The Microphones nadaljuje, a v nekoliko drugačni, bolj osebni luči. V solo projektu ohrani visoko mero eksperimentalnosti in folka, fuzz pa nadomešča z noisom in, zanimivo, elementi black metala in drone glasbe. Mount Eerie tako z albumom Wind's Poem iz 2009 utemelji potencialen novi (pod)žanr folka oz. black metala, nekakšno mešanico indie folka in black metala, drone folk metal ali kakorkoli pač hočete. Tradicijo te ustvarjalne eksperimentalnosti (ki je hkrati neverjetno pomirjujoča in melodična, sploh zaradi Philovega vokala) nadaljuje z dvojcem albumov iz 2012 – Clear Moon (RockLine recenzija TUKAJ), nekoliko bolj umirjeno plato, ter njegovim zlobnim dvojčkom Ocean Roar, kjer Mount Eerie močneje nadaljuje svojo vizijo mešanja indie folka in black metala, kot je to ekstenzivneje počel na albumu Wind's Poem.
Preprosto opisano je torej Ocean Roar prav to – zlobni dvojček albuma Clear Moon. Že naslova albuma kažeta na ta kontrast – Clear Moon opisuje čisto noč, morda nekoliko melanholično, saj Phil lirske objekte (celotno naravo) kar nekoliko romantizira, Ocean Roar pa je mogočen, strašen, tudi glasen; naravo predstavi v drugačni luči. Tudi žanrsko tako albuma izstopata – Clear Moon se na tehtnici prevaga na stran indie folka, Ocean Roar pa na stran drona, noisa in black metala. Seveda pa je to le oris plate v grobem – Ocean Roar je v vsakem primeru tudi popolnoma neodvisno od Clear Moon svojevrsten in samosvoj album.
Album pokaže svojo roko že z uvodno 10-minutno epopejo »Pale Lights«, ki ponudi prav se, kar predstavlja ta album – drone intro, kjer en, nekakšen tesnoben akord lebdi nekje v zraku, nato glasno eksplozijo bobnov, feedbacka in podobnih hrupnih elementov, disonantne in nerazločljive kitarske riffe, ki se skrivajo nekje v ozadju, vse zapakirano v nešteto plasti, vrženih eno na drugo, kar ustvari poln zvok, a hkrati zamegljen, nekoliko popačen, sproduciran v stilu Kevina Shieldsa. V kontrastu s tem se pojavi Philov vokal, čist, sanjav, umirjen, vedno pomirjajoč in meditativen. Ta kontrast med hrupom in njegovim glasom združi oboje v nekakšno siamsko zvočno gmoto, ki nato šele nato povzroči, kljub vsemu hrupu, tak neverjeten zen občutek. »Pale Lights« tako predstavlja album kot tak, saj vsebuje vse elemente, ki jih želi Elverum z Ocean Roar predstaviti in hkrati izpopolniti. Produkcija teh epopejskih delov skladb spominja na cerkveno okolje – kdorkoli dobi tak občutek, se zagotovo ne moti, saj je Philov snemalni prostor že dobri dve leti prav stara cerkev, kar nudi Philu ne le neverjeten snemalni prostor in posledično neverjetno akustiko, temveč tudi rabo orgel, kar vsekakor doda k njegovemu ogromnemu zvoku dronerskih akordov. Mogočnost oceana je neverjetno dobro zajeta v tem odprtem cerkvenem prostoru, njegova sila pa zajeta v gromozanski zvok orgelske strašne viskoznosti.
Mogoče neko folk preprostost Clear Moon na Ocean Roar zamenja tudi želja po bolj kompleksnem zvoku, po neki večji zvočni gmoti, po masovni orkestraciji. Tako tudi takrat, ko inštrumentali niso ravno bučni in se razlegajo vsepovprek, Philov vokal spremljajo že kar nekoliko strašanski ženski zbor, enkrat z bolj disonantnimi, drugič z eteričnimi in lebdečimi podlagami. Prav tako inštrumentalni deli niso vedno nerazločljiva masa neštetih hrupnih plasti – Phil Elverum vedno ohrani občutek za visoko melodičnost, čeprav se ta lahko razširi v navidez nerazločljiv skupek skupine aranžmajev. Ampak Ocean Roar je primarno, kljub občasnim zen pomirjajočim trenutkom, album tesnobne, temačne in strašno melanholične glasbe – »strašno« zato, ker so vse Mount Eerie plate melanholične, ta pa nosi prav posebno konotacijo.
Tudi besedila so posledično temu primerna – manj osebnih lepih filozofskih vprašanj in več vizij krutega sveta, več pesimizma, več vsesplošne temačne tematike. Spet se Phil dotika naravnega sveta in naše ranljivosti, vendar s te strani, da nas narava lahko s svojo omnipotentnostjo vsak trenutek odstrani.
2012 je bilo zagotovo leto Mount Eerie. Clear Moon in Ocean Roar sta popolna kombinacija dveh tako čudovitih albumov, tako izpopolnjenih, a še vedno distinktivnih stilov; takšen koncept je res težko najti v glasbi. Dve strani narave, dve strani istega kovanca, svetlo in temno, optimizem in pesimizem, tiho in glasno… Albuma sta v čistem kontrastu, a hkrati nerazločljiva – yin in yang. A Ocean Roar je tudi sam zase neverjeten izdelek, izdelek, ki transcedentira neodvisno glasbeno sceno, saj je preprosto prevelik, da bi se omejeval.
na vrh