Eloy: Ocean

"Ocean", konceptualni album o vzponu in propadu mitološke Atlantide, je za legendarne nemške space rockerje Eloy predstavljal največje zmagoslavje njihove kariere, tako v artističnem kot v komercialnem smislu. Kar se slednjega tiče je dovolj zgovoren podatek, da je skupina ob izidu "Ocean" v domači Nemčiji na glasbenih lestvicah dosegla uspešnejše uvrstitve kot pa denimo tedanji izidi Genesis, Pink Floyd ali Queen. Franku Bornemannu, kitaristu in pevcu, sicer pa osrednjemu glasbeniku skupine, se še sanjalo ni, da bo njegova skupina, po izidu odličnega "Dawn" (1976), albuma ki jih je ob pomoči simfoničnega orkestra izstrelil med najboljše svetovne progresivne veljake, s svojo naslednjo izdajo dosegla tolikšen uspeh. Frankova ambiciozna vizija, da bi iz skupine naredil progresivno velesilo v svetovnem merilu je končno doživela svojo polno potrditev. Kdor želi slišati Eloy v vsem njihovem simfonično-space rockovskem veličastju naj se ne ozre drugam kot k "Ocean", najsvetlejši zvezdi v ozvezdju Eloy.

Koncept "Ocean" je kot že omenjeno zasnovan na zgodbi o vzponu in propadu legendarne civilizacije Atlantide, ki že od antičnih časov buri človeško domišljijo in dela sive lase vsem "resnim" zgodovinarjem. Zgodba o rajski, a pogubi zapisani deželi se začne potem, ko je Pozejdon iz vode ustvaril mitološko celino in na njej nastanil človeštvo. Slednje ga je potlej vrsto desetletij zvesto častilo, predvsem v zahvalo za njihov kulturni, materialni in duhovni napredek. To rajsko obdobje je trajalo vse dokler jih (kot se to ponavadi zgodi) ni prevzel napuh in so v znanju in moči želeli tekmovati z bogovi. V ta namen so začeli vse bolj zanemarjati duhovnost in vse sile vlagati v razvoj znanosti in tehnologije. Vrhunec tehnološkega razvoja in empirike so dosegli z ustanovitvijo mesta računalnikov, Logos, s katerim so želeli doseči nebeško raven svojih učiteljev. Odločili so se ustvariti novo raso bogov, ki bo nadomestila stare. Toda projekt umetne inteligence se je sesul in računalniki so začeli vse bolj obvladovati in nadzirati življenje prebivalcev, ki so postajali vse bolj prazni, pohlepni in materialistični. Razjarjeni bogovi na čelu s Pozejdonom so se odločili, da s poplavami za vekomaj uničijo nehvaležno in dekadentno človeštvo in Atlantida je skupaj s svojimi prebivalci za vedno izginila v morskih globinah. Zgodba, ki se je skozi zgodovino pojavljala v različnih verzijah (največkrat v tistih o "vesoljnem potopu") in katera bo burila duhove dokler bodo obstajale civilizacije, ki same sebe pojmujejo kot razvite, kljub temu da večina izmed njih s svojo politiko (ponovno?) s posebno vnemo peha človeštvo v globino propada. Vzdušje albuma je konceptu primerno opazno mračnejše od njihovih dotedanjih izdelkov. Ves čas je občutiti nek mrzel, oceanski hlad in futuristično vizijo kibernetične prihodnosti, kjer je umetna inteligenca prevzela primat nad človeško eksistenco, ki veje predvsem iz simfonične narave posameznih aranžmajev.

V glasbenem pogledu gre za album, ki je na najboljši način združil kompleksne simfonične aranžmaje s space rockovskimi ambientalnimi zavesami. Orkester, ki je sodeloval na "Dawn" se je izkazal za drag špas zato se mu je morala skupina odpovedati, kar je povzročilo, da se je skupina spet nekoliko bolj nagnila k space rockovski ambientalni usmeritvi, ki jih je zvočno spet nekoliko bolj približala Pink Floyd kot pa denimo Yes. Zvok skupine je postal še bolj prefinjen in čist medtem, ko so obskurne improvizacije do tedaj že postale stvar preteklosti. Klaviaturist Detlef Schmidchten je odsotnost orkestra uspešno nadomestil z večjim številom uporabe atmosferičnih zaves, katere so na tem albumu ves čas opazno v ospredju glede na Frankovo kitaro, kar do tedaj ni bilo vedno običajno. Te mistične teksture klaviatur se pogosto lepo prepletajo s Frankovimi kitarskimi pasažami v skoraj nerazdružljivo zvočno celoto. Frankov kitarski pristop je do te faze njegove kariere postal opazno mehkejši in subtilnejši, udarnejši heavy rockerski prijemi so tu bolj kot ne naključni. Glavnino besedil je tokrat napisal nihče drug kot bobnar Jürgen Rosenthal. Slednja, kot je bilo to v tradiciji nemških prog rock skupin, ki niso posedovale liričnih genijev tipa Peter Gabriel ali Peter Hammill, niso bila preveč briljantna, a za predstavitev posameznih delov koncepta povprečnemu laiku, ki se ne poglablja v znanstveno-fantastično literaturo ali metafiziko, so bila povsem spodobna. Frankov prepoznavni, z nemškim naglasom prepojeni, vokal je tako kot na večini njihovih albumov kot ponavadi stvar osebnega okusa in po mojem v ničemer ne izbija siceršnje odličnosti tega albuma. Čeprav so na albumu samo štiri kompozicije so vse te epskih dolžin.

"Poseidon's Creation" je svojemu naslovu primeren dramatičen uvod, prepojen s tankočutnimi plastmi ambientalnih klaviatur, katerim se v nadaljevanju, po prvem prehodu ob zvokih hammond orgel pridružijo številni bobnarski prehodi, melodičen bas in ognjeviti kitarski rifi. Frankove "jokajoče" kitarske pasaže neizbežno sprožajo asociacije na nekatere prijeme Davida Gilmourja (Pink Floyd). Vzdušje je najbolj intenzivno, ko se kitara preliva z dramatičnimi teksturami hammond orgel in moog sintesizerja. Ko notri vpade Frankov vokal (v refrenih je njegov nemški naglas še posebej močno poudarjen) se v kompoziciji začnejo pretakati večdelne simfonične teksture ob stopnjujočem nareku Rosenthalovih bobnov, ki tvorijo veličastno vzdušje. Nenaden, odličen vpad moog sinta s svojstvenim zvokom, ki je kasneje pomembno gradil tudi značilno zvočno podobo neo progresivnega rocka ter tankočutno položene kitarske pasaže so pravcata simfonična pravljica za slehernega prog rockovskega gurmana.

"Incarnation Of the Logos", ki se odpre z dramatičnimi, zloveščimi zavesami melotrona in oddaljenim, skorajda šepetajočim vokalom napove trenutek v konceptu, ko Atlantida dokončno zapečati svojo usodo. To stopnjujoče, ambientalno valovanje z vmesno naracijo, ki vsebuje oglašanje računalnika, traja kar nekaj časa preden nastopi izvrsten prehod ter sanjski aranžma, ki ga tvori interakcija med večplastnimi klaviaturami, kitaro in poskakujočimi, dinamičnimi Rosenthalovimi bobni. Slednji si zaslužijo vso čast in pogosto potegnejo na prepoznavne prijeme veliko bolj znanega Neila Pearta (Rush). V določenem trenutku sredi simfoničnih aranžmajev in številnih ognjevitih prehodov na bobnih vpade še energičen vokal. Pravcato melodično simfonično zmagoslavje.

Po vsakem vrhuncu sledi neizbežen propad. "Decay Of the Logos", ki se odpre z rožljanjem basa Klausa-Petra Matziola, zvoki mooga in izvrstnim delom činel, poslušalca popelje v dramatično zvočno potovanje skozi zapleteni sistem umetne inteligence, ki je prerasla svoj prvotni, humanitarni namen in se razvila v grožnjo človeški eksistenci. Med posamezni ritmičnimi premori se slišijo tudi zvoki vetra, ki prihajajo izpod sintov. To se stopnjuje do prvega prehoda, ki kompozicijo prestavi v opazno energičnejše vode, kjer kraljujejo ognjeviti prehodi na bobnih in mogočne pasaže na kitari, ki za trenutek obudijo heavy rockerske korenine skupine. Frankov vokal pa tudi zveni opazno prepričljivejše, kadar izraža dramatičnejša čustva. Vpad finih plasti sintesizerjev je resnično mojstrsko izpeljan in se odlično poda v izborno bobnarsko kombinatoriko. Tenkočutna kitarska melodija nekoliko umirja vso to silno dramatiko.

Temu sledi ambientalni, konceptualni in kompozicijski vrhunec albuma, "Atlantis' Agony At June 5th - 8498, 13 p.m. Gregorian Earthtime", s svojim zloveščim (točnim?) datumom katastrofe, ki je z obličja sveta za vedno izbrisala nekoč veličastno civilizacijo, katera se je potopila zaradi človeškega napuha (ne reci dvakrat, da ista usoda nekoč dočaka tudi nas, kar dela sleheren koncept o tragediji Atlantide tudi danes še toliko bolj zanimiv in dovzeten). Po dramatični naraciji, ki vsebuje epilog koncepta nastopi daljša ambientalna sekcija s številnimi zvočnimi zavesami na melotronu in mini moogu ter številnimi elektronskimi zvoki. Sčasoma se znotraj vplete tudi dramatičen zvok orgel, ki samo še povečuje mrakobno vzdušje velike katastrofe. Vmes se večkrat oglasi glas pripovedovalca. Ko nastopijo dramatični prehodi na bobnih znotraj vpletejo čudovit melodičen motiv skupaj z vokalno spremljavo. Vse skupaj zaključijo stopnjujoči, precej srhljivi zvoki klaviatur, ki se oddaljujejo nekam v daljavo. Največji ambientalni eksperiment v njihovi zgodovini se je odlično posrečil in je še danes vir navdiha številnim sodobnim space rockerskim skupinam.

"Ocean" je v mojih očeh najboljši album skupine in eden najboljših prog rock albumov iz druge polovice 70-ih, ki si zasluži samo presežnike. Mistično vzdušje se ves čas z roko v roki podaja z mitološkim konceptom in z dramatičnimi sporočili uspešno draži spiritualna čutila poslušalcev. Produkcija albuma je bila zagotovo pred časom svojega nastanka. Frank je napredoval ne samo kot kitarist, temveč tudi kot producent. Eloy morda res niso sodili med glavne inovatorje v zgodovini progresivnega rocka in v njihovi glasbi je bilo vedno moč zaslediti nekatere vplive svetovno bolj prepoznavnih progresivno rockovskih skupin vendar so tisti čas zagotovo spadali med najdrznejše in najambicioznejše. V času, ko je punk že začel stegovati svoje blatne kremplje ter napovedal vojno vsem rockovskim "dinozavrom", se niso niti za trenutek ustavljali ter enega za drugim ustvarjali ambiciozne, po večini konceptualne izdelke ne, da bi se ozirali proti radijskim lestvicam. Vse to je iz Eloy ob uspešni, postopni uporabi novih razpoložljiv snemalnih tehnologij ter zvokov naredilo eno iz najbolj trdoživih in spoštovanih skupin iz zlatih časov progresivnega rocka medtem, ko so številni njihovi vzorniki medtem zašli na rob obskurnosti, v popolno zvokovno spremembo ali preprosto potonili v zgodovino. Čez mnogo let, natančneje leta 1998, so Eloy posneli nadaljevanje te konceptualne mojstrovine, ki se je izkazala za njenega dostojnega naslednika, a to je že neka povsem druga zgodba, ki bo obelodanjena v neki drugi recenziji.