Eloy: Ocean 2: The Answer

Si predstavljate, da bi Pink Floyd izdali "Dark Side Of The Moon 2", Genesis "Selling England By The Pound 2" ali Emerson, Lake & Palmer "Brain Salad Surgery 2"? Večina izmed glasbenih sladokuscev bi verjetno izgubila razsodnost in sprva poskočila visoko v zrak ob novici, da so se njihovi ljubljenci odločili za nadaljevanja nekaterih izmed svojih najboljših stvaritev iz zlate dobe progresivnega rocka. Vendar bi že kmalu sledila streznitev in vrnitev na realna tla ob neizbežni ugotovitvi, da naštete skupine (še posebno zdaj na svoja stara leta) nikoli ne bi uspele ponoviti izvorno magijo omenjenih klasik in da bi bilo vsako nadaljevanje prej samoparodija kot pa še ena mojstrovina. V najboljšem primeru pa bi šlo za veliko razočaranje. Za razliko od metala, kjer v zadnjih letih kar dežujejo razna, bolj ali manj ponesrečena nadaljevanja klasičnih albumov nekaterih v tem žanru priljubljenih zasedb, tovrstna praksa v progresivnem rocku nikoli ni bila priljubljena. Večina skupin se je temu že po naravi izogibala, saj je bilo vsako pretirano oziranje v slavno preteklost oz. nadaljevanje neke že uporabljene ideje pogostokrat v samem konfliktu s pojmom progresivnosti. Za večino glasbenih umetnin je veliko boljše, da ostanejo brez nepotrebnih nadaljevanj in za vselej pripadajo starim dobrim časom kot pa, da poskušajo obuditi preteklo magijo iz časov, ko so bili glasbeniki, ki so jih ustvarili 20, 30 ali 40 let mlajši in so delovali na neki povsem drugi ravni.

Eno izmed sila redkih izjem v progresivnem rocku so si privoščili legendarni nemški space rockerji Eloy, ko so z "Ocean 2: The Answer" ustvarili nadaljevanje svoje največje mojstrovine "Ocean" (1977). To je bila izjemno pogumna poteza glede na to, da omenjeni album med njihovimi pristaši velja za "svetega" in zasluženo spada med klasike progresivnega rocka. Eloy so se kot resen progresivno rockovski dejavnik tudi v tretjem desetletju svojega obstoja začeli utrjevati že z odličnim predhodnim albumom "The Tides Return Forever" (1994), ki je z obuditvijo njihovega klasičnega zvoka in z veličastnimi simfoničnimi aranžmaji stvari spet postavil na "pravo mesto". Toda nadaljevati legendarni album s katerim so v domači Nemčiji ob izidu dosegli celo večje uspehe kot njihovi mednarodno precej bolj uveljavljeni glasbeni vrstniki, je bilo nekaj povsem drugega. Razlogi za veliko skepso so bili zato povsem razumljivi.

Eloy so bili ob izidu "Ocean" še relativno mlada skupina, ki je letela na krilih inovativnosti in s tem albumom premikala nekatere glasbene meje 70-ih. 21 let pozneje sta bila v skupini kot edina člana te klasične zasedbe samo še njihov šef, neuničljivi kitarist/pevec Frank Bornemann, eden najbolj slikovitih glasbenikov v povesti nemške rock glasbe, ter basist Klaus Peter-Matziol, ki se je po večletni odsotnosti v drugi polovici 80-ih s prejšnjim albumom vrnil nazaj k skupini s katero je doživel največji uspeh svoje kariere. Bornemann in Matziol sta pred začetkom tega več kot le ambicioznega projekta okoli sebe uspela oblikovati stabilno zasedbo, ki sta jo poleg njiju tvorila še dolgoletni klaviaturistični virtuoz Michael Gerlach (član skupine od albuma "Ra" (1988) naprej) ter novi bobnar Bodo Schopf, ki se je izkazal za odlično pridobitev. Frank, Matze in Michael so napisali vso glasbo, ki se nahaja na albumu medtem, ko je Frank, tokrat brez sleherne pomoči, prispeval presenetljivo posrečena besedila, ki kot ponavadi kažejo na več kot samo nekatere skupne filozofske točke z Jonom Andersonom (Yes).

Pred izidom tega albuma se je seveda postavilo najpomembnejše vprašanje; ali lahko Eloy še naprej premikajo glasbene meje tudi v 90-ih letih in uspešno nadaljujejo svoj kultni koncept o Atlantidi? Verjeli ali ne, toda Franku in njegovim glasbenim sopotnikom se je posrečilo nemogoče; z "Ocean 2: The Answer" so ustvarili več kot dostojno nadaljevanje svoje največje mojstrovine in svoj prvi album od začetka 80-ih, ki si je spet zaslužil status mojstrovine. "Ocean 2" nadaljuje znanstveno-fantastični koncept o vzponu in propadu legendarnega kontinenta Atlantida od tam, kjer je končal "prvi del". Medtem, ko je slednji opisoval vzpon in propad mitološke civilizacije/kontinenta, ki ga je povzročil človeški napuh in želja, da bi s pomočjo visoko razvite tehnologije tekmovali z "bogovi" za oblast nad svetom, se "Ocean 2" navezuje na posledice katastrofe, ki je za vedno pogoltnila kontinent in njene prebivalce. Posamezna besedila se nanašajo na razna časovna obdobja in dogodke od nastanka "naslednic" Atlantide, se pravi prvih antičnih civilizacij, ki so prišle po velikem potopu, do nadaljevanja vplivov in "dosežkov", ki segajo v današnje čase; predvsem razne civilizacijske "pridobitve", ki prek človekovega škodljivega ravnanja grozijo, da bodo povzročile podobno katastrofo kot so jo doživeli naši legendarni predniki. Album se kljub temu zaključi na optimističen način, z najbolj preprostim možnim odgovorom na vse zapreke.

"Ocean 2" je odlična kombinacija med starimi in novimi Eloy. Skupina se je na njem naposled popolnoma vrnila k space rockovskim koreninam. Tudi tokrat so nepogrešljivi veličastni simfonični aranžmaji in spremljevalne ženske vokalne harmonije na katerih pogostokrat slonijo posamezne tehnične mojstrovine vseh štirih članov zasedbe. Predvsem Frank s svojimi "vesoljskimi", včasih "jokajočimi" kitarskimi solažami posameznim kompozicijam zagotavlja tisto ezoterično Eloy energijo, ki je v preteklosti krasila njihova najboljša dela. Heavy rock elementi so tokrat potisnjeni v ozadje med tem, ko so dobili prednost veličastni simfonični aranžmaji, predvsem ezoterične zavese klaviatur, ki ustvarjajo tisto "plovečo" atmsofero, ki je ena izmed glavnih odlik kvalitetnega space rocka.

"Between Future And Past" je krajši, atmosferični uvod v album, ki se odpre s tiktakanjem ure in postopoma gradi vzdušje na mogočnih zavesah sintetizatorjev. Njegovo ezoterično vzdušje zveni zelo Floydovsko in nekoliko potegne na uvod v Floyd klasiko "Shine On You Crazy Diamond". Medtem, ko se v ozadju pretakajo mogočne zavese Gerlachovih sintetizatorjev in sintetični vzorci melanholičnih ženskih glasov, znotraj vpade nekaj preprostih kitarskih pasaž. Zatem ponovno nastopi tiktakanje ure, ki se prelije neposredno v epski "Ro Setau", ki govori o skrivnostih antične Egipčanske civilizacije ter o njihovih domnevnih povezavah z "bogovi". Gre za eno najboljših del na albumu in celo za eno izmed najbolj veličastnih stvaritev, kar so jih Eloy ustvarili v svoji karieri. V uvodu jo odlikuje marširajoča ritem linija ter skrivnostni Frankov vokal. Vzdušje se razcveti z vpadom mogočnega simfoničnega motiva, grajenega na odločnem kitarskem rifu, solidnem vokalu, masivnih plasteh sintetizatorjev in udarni ritem liniji. Naraščajoča melanholična ženska večglasja v ozadju, ki nastopijo v srednjem delu, ji vnašajo nek poseben himnični pridih, ki se odlično prilega "vesoljskemu" valovanju klaviatur. Vsi inštrumentalisti to ezoterično vzdušje samo še potencirajo z veličastni valovi Gerlachovih sintetizatorjev in izbornimi solažami na kitari in klaviaturah. Tudi Matziol ponovno dokaže, da je eden najboljših nemških basistov z nekaterimi izjemnimi prijemi na basu v zaključni sekciji.

Za status Eloy klasike se zlahka poteguje tudi izvrstna "Paralysed Civilization", ki opozarja na prebuditev in čimprejšnje spremembe v načinu organizacije naše zblojene "civilizacije" preden bo že prepozno. Slednja je skorajda klasična Eloy kompozicija (nekateri motivi celo nekoliko spomnijo na klasiko "Poseidon's Creation"), ki bi se lahko nahajala na katerem koli izmed njihovih najboljših albumov. Odprejo jo mogočne pasaže na kitari in zaščitne, visoko atmosferične linije sintetizatorjev . Poleg Frankovega petja ne manjkajo tudi spremljevalne ženske vokalne harmonije, ki še dodatno pripomorejo k izjemno ezoteričnemu vzdušju. Gerlach ponovno navdušuje z obširnimi ekspadami na klaviaturah medtem, ko je Schopf tu prav neverjeten s svojimi masivnimi večdelnimi bobnarskimi prehodi, ki več kot očitno spomnijo na Neila Pearta (Rush). Frank pa si ne more kaj, da ne bi vpletel še eno izjemno, specifično kitarsko solažo v kateri je resda (kot ponavadi) zaznaven vpliv Davida Gilmourja, a je odigrana na njegov povsem prepoznaven način. Za veličasten zaključek poskrbi kristalno nežna melodija na klaviaturah. Sledi umirjena "Serenity", katera se odpre z melanholično linijo bas kitare in bongotov. Tej se pridruži poseben, skozi efekt potisnjen, motiv na kitari in umirjeni vokali. Tudi tokrat so v ospredju mehki zvoki številnih okusnih pasaž na analognih klaviaturah, ki so bistveni pri ustvarjanju spokojnega, a skrivnostnega vzdušja.

Zelo zanimiva stvaritev je tudi "Awakening Of Consciousness", ki je izjemno kontrastna skladba, saj po eni strani vsebuje umirjen tempo, a vmesne energične pasaže na kitari, klaviaturi in ritem liniji. Spremljajo jih melodični vokali, ki povezujejo Frankovo filozofsko besedilo, nabito z raznovrstno eksistencialistično simboliko. Ponovne gre občudovati nekatere prikaze izjemnih tehničnih sposobnosti posameznih inštrumentalistov z odličnima solažama na klaviaturah in kitari. Skoraj 13- minutni ep "Reflections From The Spheres Beyond" je brez dvoma osrednje delo albuma. Melanholični uvod z obširnimi in raznovrstnimi pasažami na klaviaturah in nežni akordi na kitari, katerim se pridruži rožljajoča bas linija ter skorajda šepetajoči vokal, potegnejo na kakšno keltsko žalostinko. Tega je konec z vpadom udarnega kitarskega rifa in donečih pasaž na sintetizatorjih in tedaj kompozicija popolnoma spremeni svojo naravo. Nenadoma vpadejo še dramatične ženske vokalne harmonije, kar v prepletu z osrednjim motivom na sintetizatorjih in kitarskem rifu, ustvari nepopisno magijo in s tem zlahka sproža mravljince po celem telesu. Odličen refren tu nekoliko potegne na tistega s klasike "Time To Turn". "Jokajoča" Frankova kitarska solaža jo v srednji sekciji ponese v neko "drugo galaksijo". Ne manjka tudi sekcija s številnimi efekti na sintetizatorjih, ki proizvajajo futuristične, "robotske" glasove. Eloy so ustvarili še eno epsko klasiko, ki se lahko postavi ob bok preteklim mojstrovinam.

Ezoterična pravljica "Waves Of Intuition" je ena najlepših stvaritev v zgodovini skupine ter prava poslastica za vse ljubitelje Frankovih kitarskih mojstrovin. Izjemno krhko, melanholično melodijo tu gradijo predvsem Frankove čudovite slide solaže na kitari in mogočne zavese klaviatur. K intenzivnosti kompozicije pa svoje dodajo tudi dramatične vokalne harmonije. Tiktakanje ure privede album v zaključni, optimistično obarvani, ep "The Answer", katerega besedilo ponudi tisti (samoumevni) odgovor na smisel človeške eksistence (ljubezen) pred katerim se žal še vedno vse prepogosto beži ali se ga poskuša zanikati. To odlično kompozicijo, ki večinoma leži v srednjem tempu, odlikuje mogočen, marširajoč ritem, udaren kitarski rifing (ki zveni še najbolj težko rockovsko na celotnem albumu), skrivnostni vokal in poplava raznolikih motivov na klaviaturah. Skupina ponovno ni pozabila uporabljati spremljevalnih ženskih vokalnih harmonij, ki so njihov zaščitni element, kadar je treba do konca spotencirati prvovrstno epsko vzdušje. V drugem delu Frank splete še eno orgazmično kitarsko solažo (na žalost precej verjetno tudi svojo zadnjo v karieri). Stopnjevanje zborovskih večglasij in marširajoči ritem pripeljeta himnično vzdušje do njegovega vrhunca ter do veličastnega zaključka tega izvrstnega albuma.

Z "Ocean 2" so Eloy po dolgem času ustvarili še eno mojstrovino, ki obenem predstavlja veličastno vrnitev te legendarne skupine v vrh prog rockovske elite potem, ko jih je veliko progoljubcev že večkrat odpisalo kot opazne dejavnike kreativnosti. Krog je bil sklenjen na najboljši možni način. Po obsežni turneji se je zdelo, da bodo Eloy eden izmed pomembnih prog rock dejavnikov tudi v novem stoletju, a se je Frank na žalost popolnoma preusmeril v producentske posle ter prekinil z vsemi opaznimi dejavnostmi povezanimi z imenom skupine. Nazadnje je leta 2003 sporočil, da je skupina za vselej prenehala z delovanjem kot koncertni kolektiv medtem, ko glede prihodnosti studijskih aktivnosti ni bilo do zdaj še ničesar izrečenega. Zato skromno upanje med njihovimi privrženci, da se bodo Eloy kdaj ponovno vrnili na sceno, še vedno ni ugasnilo. Vendar pa v primeru, da "Ocean 2: The Answer" res predstavlja zadnje poglavje Eloy sage, ti nimajo pretiranih razlogov za žalovanje, saj se je skupina poslovila na skorajda idealen način – z mojstrovino, ki je ujela esenco vsega tistega zaradi, česar so jih imeli radi. Le malo skupin se odloči zaključiti takrat, ko so na vrhuncu ali (v primeru Eloy), ko obnovijo magijo svojih najboljših dni. Za njihovo glasbo bo nedvomno vselej veljalo tisto, kar je Frank zapisal v uvodu knjižice tega albuma: "Človek je ujetnik časa, vendar čas živi v večnosti".