"Nursery Cryme", tretja plošča Genesis, je verjetno najpomembnejša plošča v zgodovini banda sploh. Pa tudi ena najpomembnejših plošč za progresivni rock. Z njo so se Genesis končno postavili ob bok že uveljavljenim velikanom prog rocka in začeli najboljše obdobje svojega glasbenega ustvarjanja. Izoblikovala se je njihova klasična postava, ki je še danes med fani najbolj cenjena. Nova člana zasedbe sta postala kitarist Steve Hackett ter bobnar Phil Collins (ex-Flaming Youth). Oba sta bila genija na svojih področjih, Hackett s svojim klasicističnim in romantičnim stilom igranja, Collins s svojim večplastnim jazzerskim bobnanjem. Tony Banks je do takrat že razvil umetnost igranja melotrona do popolnosti kar je zlasti razvidno v epih "Seven Stones" ter "The Fountain of Salmacis". Vseeno pa je bil pevec, občasni flavtist in glasbeni vizionar Peter Gabriel tista osrednja zvezda te mojstrske zasedbe, ki je pisala zgodovino rock glasbe. Njegov odličen, melodramtičen pa tudi sarkastičen, skrivnosten in mističen vokal je bil fenomenalen in v njem so skozi glasbene kompozicije ostalih članov oživele mnoge staroangleške legende, ki so bile tako značilne za to, "zlato" obdobje skupine.
Z besedili, ki so bila navidez fantazijska, v resnici pa velika kritika angleške družbe in lažne morale je bil daleč pred časom. Po Banksovi zaslugi pa večina skladb zveni kot, da bi jih igral orkester in ne ena sama oseba. Glavna zasluga za to gre seveda melotronu, katerega je na tej plošči razvil do čiste perfekcije. Gabrielove vokalne mojstrovine, dramatičnost in vizionarstvo, Hackettova klasicistična in romantični kitara, Banksov masiven zvok hammond orgel in melotrona, Collinsovo uigrano jazz bobnanje ter Rutherfordove inteligentne in melodične ritem linije na basu so bile torej glavni recept za njihovo odlične kompozicije in uspeh, ki se je po tej plošči samo še stopnjeval. "Nursery Cryme" je izredno dinamičen album z grandijoznimi vokalnimi in instrumentalnimi harmonijami in pomeni še en korak naprej v razvoju skupine.
"The Musical Box", ki je z leti postala njihova zaščitna skladba ter ena najbolj priljubljenih Genesis skladb sploh, je v bistvu presunljiva zgodba o umirajočem angleškem aristokratu in propadu njegovega namišljenega sveta, kjer si umirajoči, moralno uničeni starec tik pred smrtjo zaželi, da bi se vsaj enkrat dotaknil mehkega, toplega dekliškega telesa svoje sobarice oziroma medicinskega sestre (od tod verjetno tudi naslov plošče). Skrivnosten in mestoma posmehljiv Gabrielov vokal odpre uvodni del, katerega spremlja Banksov sijajen aranžma na orglah in melotronu ter Hackettova akustična kitara. Temu sledijo večplastni prehodi melotrona, kjer se mešajo večglasne vokalne harmonije in pravi folk, skoraj srednjeveški motivi na kitari, ki oživijo prej omenjeno zgodbo. Hackett na akustični kitari pred osrednjim delom demonstrira eno svojih najlepših kitarskih melodij na celotni plošči. Kmalu zatem pa sledi že prav brutalna pasaža (v stilu "The Knife" s prejšnje plošče), kjer Hackett in Banks briljirata s svojima naelektrenima solažama. Gabriel tako odlično spreminja način petja oziroma tako dobro "pripoveduje" pesem, da se celoten ep zvrsti kot film pred očmi. Zlasti zadnji del pesmi, ki se konča z dramatičnimi verzi. "Why don't you touch me….touch me, touch me, touch me now, now, now…" odpoje razkačeni Gabriel in temu sledi izjemen orkestralni zaključek.
Sledi kratka in lepa balada "For Absent Friends". Ta je na pravem mestu ob pravem trenutku in ravno primerne dolžine. Odlično namreč umiri dramo po prvem epu in je predpriprava na naslednjo kolosalno kompozicijo. Skladba je pomembna tudi zato, ker na njej bobnar Phil Collins prvič demonstrira svoj pevski talent, ki bo do večjega izraza prišel predvsem na njihovih kasnejših ploščah. Čeprav tehnično slabši in manj karizmatičen ter dramatičen, je njegov vokal že v tej zgodnji fazi po barvi nekoliko spominjal na Gabrielovega, kar je bandu odlično prišlo prav pri večglasnih vokalnih harmonijah. Hackett s spremljavo na akustični kitari dokaže, da je bil že takrat eden najbolj raznovrstnih in talentiranih kitaristov.
"The Return Of The Giant Hogweed", pravi viktorijanski znanstvenofantastični triler o maščevanju orjaškega plevela, ki ga je nek viktorijanski botanik prinesel iz Rusije na angleški dvor, je čista perfekcija in ena najbolj "pojekljenjenih" skladb v njihovi zgodovini.
Nekateri deli skladbe znajo zato šokirati tudi fane kakšnih Black Sabbath. Zlasti osrednji ter zaključni del. Hackettove solaže so v tem epu včasih prav peklenske in njegova uporaba "tappinga" in "sweep pickinga" je bila za tiste čase revolucionarna. V zadnjem delu skladba dobesedno "eksplodira", ko si človek med "spopadom" inštrumentov prav predstavlja kako raste in se bohoti orjaški plevel ter melje vse pred seboj. Gabrielov vokal tu zveni posmehljivo, že prav zlobno (nekako na račun človeške neumnosti in lahkomiselnosti do narave), velikokrat pa zaide tudi v visoke lege. Razločno je slišati tudi Rutherfordovo "nagruvano" in melodično bas kitaro ter Collinsove sijajne jazzerske prehode na bobnih. Kdor ne razume otvoritvenega, "žagajočega" dela te izvrstne skladbe pač nikoli ne bo razumel progresivnega rocka.
"The Seven Stones" je še en sijajen romantični ep, ki pripoveduje zgodbo o starem in revnem mornarju kateremu je ostalo samo sedem magičnih kamnov s katerimi se na koncu uspe preporoditi. Meni vsakič ob predrefrenu, ko Gabriel zapoje verz "and the changes of no consequence will pick up the reins from nowhere…" požene mravljince po hrbtu. Njegov dramatični vokal je tu manj sarkastičen zato pa toliko bolj mističen. Končni, "melotronski" solo, ki naredi pravo orkestralno vzdušje bi se dal primerjati samo še z epskimi mojstrovinami kakšnih zgodnjih King Crimson (ta melotron, imenovan "Mark II" so naročili prav od njih). Vendar medtem, ko so slednji v tem času že počasi začeli opuščati njegovo rabo je Banks ta inštrument izpilil do popolnosti.
S satiro "Harold the Barrel" je band pokazal tudi svoj smisel za črni humor. Ta šegava, pozibavajoča in zabavna skladba spet nekoliko razbremeni dramatično vzdušje plošče, čeprav je njen zaključek "črn". Pesem namreč govori o vaškem peku, ki se od razočaranja nad ljudskim posmehom in nerazumevanjem na koncu vrže skozi okno. V besedilu se Gabriel med drugim norčuje tudi iz angleškega programa BBC.
"Harlequin" je prelepa, umirjena, romantična balada in je tudi najbolj "vesela" skladba celotne plošče z epskim, optimističnim refrenom. Tu prevladuje Gabrielovo nežno petje in melodične večglasne harmonije ter odlična Hackettova spremljava na akustični kitari. Ne vem zakaj, verjetno zaradi njegovih tedanjih odrskih nastopov, meni ta skladba in njen naslov deluje kot sijajna personifikacija Petra Gabriela kot harlekina (žalostnega klovna). Nedvomno ena najlepših krajših skladb v zgodovini skupine.
Sam vrhunec plošče pa je prav gotovo zaključna epska mitološka skladba "The Fountain of Salmacis", ki pripoveduje starogrško legendo o Hermafroditu oziroma o njegovem nastanku (kako je Hermos zalezoval neko prelepo nimfo vendar se mu ta ni pustila ujeti ter se je zato spremenila v izvir. Ko se je Hermos obupan vrgel vanj sta se združila in kdor se je okopal v tej vodi oz. vodnjaku je nato postal obojespolnik). V osrednjem delu skladbe ponovno blestijo vsi člani skupine in tu bi prav težko posebej izpostavil koga izmed njih. Gabrielov vokal je seveda ponovno do konca dramatičen in vživet. Banskov melotron pa je tokrat tako fenomenalno odigran (v skladbi je ena najboljših melotronskih solaž kar sem jih kdaj slišal), da mi vselej, ko ga slišim jemlje sapo. Tako simfoničen je njegov zvok, da človek resnično pozabi, da banda ne spremlja orkester. Vrhunec je končni klimaks, ko se prelivajo večglasne visoke vokalne harmonije, melotron, razbeljena kitara in stopnjujoča ritem linija. Meni so, moram priznati, ob prvem poslušanju te skladbe in ob vsej njeni veličastnosti skoraj privrele solze na oči.
"Nursery Cryme" je prva izmed klasik, ki jih je band ustvaril in prva plošča s katero so končno postali znani tudi med širšim občinstvom, ne samo med svojimi fani. S prihodom Stevea Hacketta na mesto kitarista in Phila Collinsa na mesto bobnarja so Genesis naposled dobili tisto, zlato postavo. Odhoda originalnega kitarista Anthonya Phillipsa recimo sploh ni zaznati, ker je Hackettov slog igranja tako nenavadno podoben. Collinsov slog bobnanja pa je čisto jazzovski in ravno to je tisto kar je band najbolj pridobil v novi zasedbi. Če je "Trespass" (1970) pomenil popoln slogovni in zrelostni preobrat in prvo "ta pravo", progresivno, ploščo skupine je "Nursery Cryme" njegova nadgradnja in njihova prva res velika mojstrovina, ki je danes klasika progresivnega rocka in eno od del brez katerega nebi smel biti noben pravi poslušalec tega žanra.
na vrh