Angleški art/trdorockerski mojstri Wishbone Ash so se leta 1981, tik preden so posneli album »Number the Brave«, znašli na pomembni prelomnici svoje kariere. Po albumu »Just Testing« (1980), ki je predstavljal pohvalen povratek k zvočnim koreninam, je založba MCA želela, da bi legendarni kolektiv zaplul v nekoliko bolj komercialne vode in bolj upošteval tedanje glasbene trende. Zaradi tega so začeli resno razmišljati o tem, da bi v band pripeljali glavnega pevca, medtem ko naj bi ustanovni član Martin Turner, po prvotnem načrtu, opravljal samo še naloge basista. Turner se s tem ni strinjal in je na koncu rajši zapustil Wishbone Ash kot da bi se po vseh teh letih odpovedal petju in se 'pomaknil v ozadje'.
Preostali člani banda, se pravi kitarist/pevec Andy Powell, kitarist/pevec Laurie Wisefield in bobnar Steve Upton, so na njegovo mesto privedli že v tistih časih legendarnega Johna Wettona (ex-Mogul Thrash, Family, Renaissance, King Crimson, Uriah Heep, Roxy Music, UK), kar se je prvotno zdela zares velika pridobitev in najboljša možna zamenjava za Turnerja. Ironično je Wetton na koncu pel zgolj na eni »Number the Brave« skladbi, »That's All«, čeprav jim je ponujal še veliko drugih, precej boljših skladb, katere je napisal na začetku osemdesetih, med drugim »Here Comes The Feeling«.
Powell in Wisefield se nista kaj dosti zmenila za Wettonov zavidljiv progrockovski renome in zvezdniški status ter tako zasedla večino vokalov na »Number the Brave«, medtem ko je gostujoči spremljevalni vokal vnovič pripadel pevki Claire Hamill, ki je Wishbone Ash leta 1981 spremljala na koncertni turneji kot (kratkotrajna) polnopravna članica banda. Napaka, kajti »Here Comes The Feeling« in ostali Wettonovi skladateljski predlogi so postali veliki hiti, ko je čez eno leto soustanovil prog/AOR superskupino Asia. Zanimivo, da je Wetton na »Number the Brave« prispeval tudi nekaj sintetizatorskih tekstur.
Kljub nekaterim slabim skladateljskim odločitvam in izbiram je bil »Number the Brave« kot celota še vedno soliden album. Kakovostno je bil sicer nekoliko nekonsistenten dosežek, saj vsebuje precej medel otvoritveni del, vendar se v nadaljevanju stanje občutno popravi, medtem ko naslovna, zaključna skladba in »Open Road« celo spadajo med najboljše Wishbone Ash dosežke sploh. Prekaljeni veterani pod producentsko palico Nigela Graya (najbolj znan po sodelovanju z The Police ter Godley & Creme), ki je sodeloval na vseh njihovih, nekoliko bolj trdorockerskih, albumih iz prve polovice osemdesetih, niso veliko spreminjali dolgoletne, uspešne formule uporabe dualnih kitarskih harmonij in epskih napevov, medtem ko so na posameznih »Number the Brave« stvaritvah slogovno precej variirali.
Otvoritvena skladba »Loaded«, ki je fiksirana na bluesovski kitarski frazi, medtem ko se v ozadju sliši kakovosten, vendar v tem zvočnem kontekstu neprimerno uporabljen ženski spremljevalni vokal, vsebuje precej nadležen refren. Kljub nekaterim kakovostnim kitarskim improvizacijam se skladba ambientalno nikamor ne razvije. Ta obupen poskus, da bi band zvenel moderno izpade precej posiljeno in ne napove nič dobrega za preostanek albuma. Tudi utrujeni boogie/blues rocker »Where Is The Love«, kjer se Powell in Wisefield dobro dopolnjujeta na glavnem vokalu ter pri usklajevanju kitarskih harmonij, je ritmično in ambientalno dolgočasna skladba, ki je občutno pod običajnimi Wishbone Ash skladateljskimi standardi.
Slab vtis, ki ga za seboj pustita uvodni kompoziciji, se počasi razkadi z nadvse solidno balado »Underground«, ki je prva skladba na »Number the Brave«, kjer band spet spominja na tiste 'prave' Wishbone Ash. To se jim posreči z rabo melanholičnih kitarskih harmonij in epskih, večglasnih napevov, se pravi njihovih dolgoletnih zaščitnih elementov. Powell tokrat navdušuje predvsem na glavnem vokalu, medtem ko Wisefield poskrbi za nekaj eteričnih prijemov na slide kitari. Tudi »Kicks On The Street«, kjer se uspešno združita obe značilni Wishbone Ash zvočni plati, epsko-pastoralna in bluesy-trdorockerska, še zdaleč ne izpade slabo. Odlične vokalne harmonije ohranjajo temperamentno melodijo, medtem ko epsko zveneče kitarske pasaže poskrbijo za svojevrstno ambientalno dramo. Tudi ritem sekcija tu gara s polno paro, saj Upton poskrbi za nekaj bravuroznih bobnarskih prehodov, medtem ko Wettonove kompleksne bas linije končno pridejo do polnega izraza.
»Open Road« je s svojim puščavskim vzdušjem ameriškega (srednjega)zahoda in zaprašenih kavbojskih salonov, klasika in edina skladba z »Number the Brave«, katera še dandanes rada zaide na Wishbone Ash koncertni repertoar, kar nazorno priča o njeni kvaliteti. Powell vnovič navdušuje v vlogi glavnega pevca, medtem ko je v ospredju duhovita kitarska fraza z bluesovskim priokusom, katera pripravi teren za nostalgične dualne harmonije. Od vseh del na albumu je »Open Road« najboljše prestal test časa. Poleg tega so Wishbone Ash v nadaljevanju kariere ustvarili kar nekaj skladb po podobnem zvočnem receptu. »Get Ready« je priredba ameriškega pevca Smokeya Ronbinsona, kar kaže na pomanjkanje lastnih skladateljskih idej, pa tudi na tedanji pritisk založbe, da bi zveneli čimbolj komercialno in morebiti dosegli kakšen hit. Kljub temu, da gre za kvalitetno priredbo z vsemi ključnimi Wishbone Ash zvočnimi finesami, ostane grenak priokus, še posebno ob dejstvu, da bi vse skupaj lahko izpadlo precej drugače, če bi upoštevali Wettonove skladateljske predloge.
Na trdorockersko usmerjenem »Rainstorm«, kjer tempo narekujejo naostrene kitarske pasaže, katere so že napovedale skorajda metalsko usmeritev prihodnjih dveh Wishbone Ash albumov, se na glavnem vokalu znajde Wisefield, ki uživa izdatno spremljevalno podporo preostalih dveh pevskih tovarišev. V srednjem delu zavladajo karakteristične dualne harmonije, ki dobro popestrijo udarno in brezkompromisno naravo te kompozicije. »That's That« je bila, kot že omenjeno, edina skladba z Wettonom na glavnem vokalu, ki je bil tudi njen skladatelj. Njegov osamljeni pevski in skladateljski dosežek, ki je postavljen v pospešen tempo, ni nič posebnega, še posebno če se upošteva koliko boljših skladb je napisal za istoimenski Asia prvenec. Med silovitimi kitarskimi pasažami niti ne dobi veliko prostora za svoje sicer odlične vokalne veščine, poleg tega skladba vsebuje še neizrazit refren z nikakršnim komercialnim potencialom.
Solidni »Roller Coaster« z bluesy pasažami in imenitnimi pevskimi prispevki vsebuje podobno, nekoliko zaspano in nostalgično, atmosfero kot »Open Road«, medtem ko kitarski dvojec vnovič navduši s perfektno sinhroniziranimi harmonijami, ki nikogar ne morejo pustiti ravnodušnega. Pozitivno presenečenje predstavlja zaključna, naslovna skladba, ki je epska stvaritev pod zaznavnim vplivom nekaterih klasičnih Wishbone Ash stvaritev iz sedemdesetih, čeprav vsebuje Wettonove sintetizatorske teksture, ki so popolnoma pripadale osemdesetim. Slednje v tem zvočnem kontekstu sploh ne izpadejo slabo in še povečajo mogočno atmosfero s fenomenalno odpetimi vokalnimi linijami pod Powellovim narekom, medtem ko so tercetne harmonije to pot res prava paša za ušesa. Ta odlična zaključna skladba za seboj pusti zelo dober vtis in dvigne vsesplošno oceno albuma vsaj za en nivo, zato je škoda, da se nanjo med koncertnimi nastopi ne spomnijo večkrat.
Wishbone Ash so na »Number the Brave«, ki je, kljub svoji tranzicijski naravi, nedvomno spregledan dosežek, pogumno zakorakali v novo obdobje. Album kot celota še vedno navdušuje in to kljub nekaterim manj navdahnjenim trenutkom s katerimi so neuspešno poskušali aktualizirati svoj zvok. Wetton, po pričakovanju, ni zdržal dolgo pri Wishbone Ash in je še pred začetkom »Number the Brave« turneje odšel, da bi lahko začel neverjetno uspešno zgodbo z naslovom Asia. Preostalim trem članom, ki so se pod vplivom tedanje NWOBHM scene odločili za kratkotrajno, nekoliko bolj metalsko usmeritev, ni preostalo drugega kot, da poiščejo novega basista v podobi (žal že pokojnega) Trevorja Bolderja (Uriah Heep, David Bowie, The Spiders From Mars).
na vrh