Camel: Nude

Ko so Camel izdali "Nude" se verjetno niso niti zavedali, da so po dolgem času spet ustvarili eno izmed svojih največjih mojstrovin in album, ki bo ostal zapisan kot eden najboljših albumov progresivnega rocka z začetka 80-ih, ko so ostale sorodne skupine po večini že zdavnaj presedlale k popu in AORu. "Nude" je namreč pomenil slogoven preobrat nazaj k njihovim epskim kompozicijam ter precejšen odmik od AOR vplivov, ki so prevladovali na prejšnjem albumu "I Can See Your House From Here" (1979). Prav tako gre za mnogo ambicioznejši projekt, saj gre za njihov prvi konceptualni album po legendarni "The Snow Goose" (1975), ki je nekako zakoličila kakovostne standarde skupine. "Nude" tako po dolgem času spet vsebuje obširne improvizacije, orkestralne pasaže in celo nekaj vplivov svetovne glasbe. Slednjih vplivov se je pogrešalo že od časov njihovega prvenca. Sam sem vedno menil, da v glasbeno podobo Camel izjemno sedejo tovrstni vplivi svetovne, predvsem orientalske glasbe, katere je moč začutiti tudi na "Nude", ki je bil po "The Snow Goose" njihov prvi album, ki ni vseboval kakšnega daljšega epskega dela, temveč vsebuje več krajših med seboj dobro povezanih del. Na albumu pa je zaznati tudi številne prvine new age glasbe kot tudi nekaj redkih AOR poskusov, katerim se pač niso mogli odpovedati, čeprav so tedaj že vedeli da na ta način nikoli ne bodo dosegli večjega komercialnega uspeha. Vse te prvine, ki odlikujejo te album pa so bistveno pripomogle k razvoju neo proga oziroma pomagale v 80-ih ponovno oživiti zanimanje za progresivni rock.

Camel so z izjemo ameriškega klaviaturista Kita Watkinsa, katerega je zamenjal prav tako odlični Duncan MacKay (ex-Colosseum II, The Alan Parsons Project, Budgie), ohranili glavnino zasedbe s prejšnjega albuma ter k sodelovanju privabili še vrsto zanimivih gostov med katerimi je denimo tudi nekdanji uradni član Jan Schelhaas, ki tokrat igra samo klavir. Član skupine pa je ponovno postal dolgoletni flavtist in saksofonist Mel Collins, katerega uradno članstvo ni bilo nikoli samoumevno zaradi njegovih številnih sodelovanj z ostalimi skupinami. Čeprav na albumu večinoma prevladujejo inštrumentali, ki se prelivajo drug v drugega je na njem tudi nekaj vokalnih trenutkov. Tam kjer so pa je Andy Latimer postregel z nekaj najboljšimi vokalnimi delnicami v svoji karieri. Kot že tolikokrat poprej je tudi tokrat njegova kitara tisti prepoznavni in nosilni inštrument celoten glasbene podobe skupine saj ponovno ne skopari z nekaterimi izjemno subtilnimi solažami, ki so tako značilne zanj. Ritem linija, zlasti Wardovo bobnanje, je ponovno na zavidljivi ravni in prava škoda je, da ta album predstavlja njegovo zadnje poglavje s skupino. Klaviature so prav tako ponovno pomemben element skupine in simfonični aranžmaji so po dolgem času znova na zavidljivi ravni. Camel so se torej povrnili k svojim koreninam, a s produkcijo značilno za 80-a.

"Nude" je kot že omenjeno konceptualen album, ki pripoveduje nenavadno in dramatično zgodbo o japonskem vojaku, ki je ostal "ujet" na samotnem pacifiškem otoku še dolgo po koncu 2. svetovne vojne ne da bi vedel, da je te že zdavnaj konec. Nude je preprost fant, ki živi nekoliko dolgočasno mestno življenje (City Life/Nude) vse dokler ga ne vpokličejo v vojsko (Drafted) ter ga skupaj z ostalimi vojaki napotijo v bližnje pristanišče (Docks), kjer se vkrcajo na ladjo, ki jih odpelje daleč proti pacifiku. Tam se izkrcajo na nekem neznanem otoku, kjer se vname nenaden spopad s sovražnikom. Nude se medtem po naključju loči od svoje skupine in zatava v bližnji gozd ne, da bi izstrelil en sam naboj proti sovražniku. Ko nenadoma po dolgih dnevih neuspešnega iskanja svoje čete spozna, da se je zgubil in da se je bitka medtem že zdavnaj končala ter da so njegovi vojni tovariši izpluli brez njega (Beached). Spozna da je ostal sam samcat na osamljenem otoku, kjer ni žive duše zato začne raziskovati okolico (Landscapes/Changing Places). V tem času se je nastanil v jami ter čez dan opravljal rutinirane pohode v polni bojni opremi. Od časa do časa se je napotil tudi na najvišji vrh otočja, kjer je obredno razvijal zastavo in prižgal signalni ogenj (Pomp & Circumstance). A možnih obiskovalcev ni bilo od nikoder med tem, ko so leta minevala v njegovem prepričanju, da vojne še vedno ni konec. Nekega dne je na nad sabo zagledal letalo, ki je začelo metati letake. Na njih je pisalo, da je vojne že konec in da ga njegovi znanci že dolgo let vneto iščejo, da bi ga privedli domov (Please Come Home). Vendar zanj vojne ni bilo nikoli konec saj se zanj pravzaprav tudi ni začela (glede na to, da ni nikoli izstrelil naboja) in v teh letih se je popolnoma vključil v svoje novo okolje, daleč od ponorele "civilizacije" (Reflections). Tako je bilo vse dokler ga nekega dne, ko je ponovno stal na vrhu gore, niso presenetili neznanci, ki so ga prisilno uspavali z injekcijo ter ga odpeljali z otoka nazaj proti Japonski (Captured). Ko se je zavedel je zagledal znane obraze, polne narejenih nasmeškov, ki so ga sprejeli kot narodnega heroja ter mu pojasnili, da mu bodo ob prihodu na domača tla priredili svečan sprevod. To se res zgodi z mastnimi naslovi v časopisih o "vrnitvi dolgo pogrešanega vojnega heroja", medtem ko mora Nude korakati v našemljenem in svetohlinskem sprevodu ob navdušenem vzklikanju drhali (The Homecoming). Kmalu zatem so ga oblasti kot vojnega veterana napotile v dom za upokojence, kjer so ga imeli nadzorovanega kot v kletki pod lažnim vtisom, da skrbijo za svojega "častnega meščana". Nude je vse bolj spoznaval hipokrizijo in izumetničenost moderne družbe in vzdihoval za svobodnimi dnevi na njegovem otoku, ko se po 30-ih letih odsotnosti nikakor ni mogel vključiti v družbeni koncept (Lies). Ko je imel rojstni dan so mu upravniki doma spekli veliko torto v obliki otoka, nekoliko da bi pomirili njegova hrepenenja, nekoliko pa tudi iz posmeha do njegove usode (The Birthday Cake). Ponoči je Nude sprejel dramatično odločitev, pobegnil iz doma ter se zjutraj vkrcal v barko v bližnjem pristanišču. Naslednjega jutra, ko so prišli upravniki oz. pazniki preverit ali je že vstal, pa "vojnega heroja" ni bilo več nikjer. V časopisih je v naslednjih dneh pisalo, da je najdeni heroj ponovno izginil neznano kam. Nude se je namreč ponovno vrnil na svoj ljubljeni otok, kjer je živel srečno in brezskrbno do konca svojih dni (Nude's Return).

Otvoritvena "City Life" je v osnovi odlična AOR skladba, ki ima celo prvine hita in katero odlikuje izjemno spontana melodika. Za Camel je to razmeroma netipična skladba in edina na albumu, ki je narejena na ta način in nakazuje na to, da so imeli še vedno nekaj ambicij po radijskem predvajanju. Zanimivi so zlasti solistični vložki na saksofonu kot tudi Latimerjeva ultra melodična barva vokala in njegove razdrobljene kitarske solaže. Vmes sledi kratek inštrumental "Nude", ki povezuje naslednjo skladbo. Balada "Drafted" je kljub sprva navidezni preprostosti zastavljena izjemno ambiciozno. Latimer namreč ponovno jemlje dih s svojimi melanholičnimi kitarskimi solažami kot tudi vokalom, ki se prepletajo s klavirjem in stopnjujočo ritem linijo. Po tem se Camel za nekaj časa prepustijo simfoničnemu progresivnemu rocku v njegovi najboljši obliki. Nakar sledi "Docks", ki dobro zdramatizira vzdušje z izjemnimi orkestralnimi aranžmaji, prvovrstnimi solažami na kitari in marširajočim ritmom. Atmosfera ob poslušanju je res razburkana in vsebuje tudi krajšo jazzovsko improvizacijo. Dramatika se še poveča z ultra dramatično "Beached", ko izredno hitra ritem linija Bass/Ward in hitroprste Latimerjeve kitarske solaže ustvarjajo pravo bitko inštrumentov, ki tudi pripomorejo k delu koncepta, ko se začne bitka na obali. Sledi ezoterična, new ageovsko obarvana "Landscapes", ki prijetno umirja vzdušje s sijajnimi aranžmaji na klaviaturah, flavti in Andyevim igranjem avtentičnega japonskega strunskega inštrumenta kota. Z vnosom orientalskih motivov daje občutek pravega otoško-pacifiškega vzdušje. To posebno vzdušje se še poglobi na "Changing Places", ki ima resničen pacifiški etno pridih prek Wardovih tolkal ter Latimerjeve flavte. Camel se z new age elementi uspešno poigravajo tudi na "Pomp & Circumstance", ki poraja prava tropska idila. "Please Come Home" je grajen na klavirju in melanholičnim, a nalašč tudi nekoliko posmehljivim Andyevim vokalom. To je edino besedilo na albumu, ki ga je napisal sam, saj je ostale napisala njegova žena. "Reflections" je še en ezoteričen trenutek, kjer prevladujejo pomirjujoči soundscapi, ki poslušalca zlahka dvignejo na višjo stopnjo njegovih občutij. Vzdušje pa spet sunkovito zavre s "Captured", ki ponudi celo paleto sapo jemajočih inštrumentalnih delnic na klaviaturah, pihalih in kitari. "The Homecoming", ki vsebuje zvoke pihalne koračnice, kakršna je ponavadi dočakala vojne zmagovalce na uličnem mimohodu, se odlično vpleta v koncept albuma, ko se Nude vrne nazaj domov. "Lies" je brez dvoma eden izmed vrhuncev albuma, kjer Camel ponovno odlično združijo svoje klasične simfonižno-vesoljske motive s prvovrstnim jazz fusionom. Latimer je tu v vrhunski formi tako vokalno kot inštrumentalno in njegove jokajoče solaže na slide kitari preprosto parajo srce. Z izjemno emocionalnim vokalom pa potrjuje tudi to, da je bil kot pevec vedno nekoliko spregledan in ostajal v senci svojih kitarskih zmogljivosti. Sledi suita "The Last Farewell", ki je sestavljena iz dveh delov. "The Birthday Cake" je ponovno kratek inštrumental, ki povezuje zaključni, po vzdušju zmagoslavni ep "Nude's Return", ko se Nude vrne nazaj na svoj ljubljeni otok. Zanimivo, ta odlična stvaritev vsebuje mnoge elemente, katere bi danes označili kot neo prog rock prek izjemnega prepleta sinthesizerjev, jokajočih kitarskih pasaž in marširajoče ritem linije. To je izjemen zaključek, ki poslušalca zlahka pusti v želji po vnovičnem poslušanju tega odličnega albuma.

"Nude" je eden največjih biserov skupine, ki brez dvoma spada med njihove najboljše stvaritve in je po mojem mnenju tudi nekoliko spregledan s strani večine ljubiteljev skupine. Sam bi ga brez dvoma postavil ob bok mojstrovinam kot so njihove prve štiri plošče "Camel" (1973) "Mirage" (1974), "The Snow Goose" (1975) in "Moonmadness" (1976). "Nude" sicer ne dosega simfonično epskih razsežnosti naštetih albumov, vseeno pa ni nič manj atmosferičen in popolnoma unikaten album, ki z nadvse prepričljivo zgodbo, ki z lahkoto oživi preko same glasbe, navdušuje od začetka do konca. Camel so lahko resnično ponosni, da so bili s tem albumom ena redkih legendarnih prog rockovskih skupin 70-ih, ki jim je uspelo ponoviti raven njihovih klasik in hkrati ustvariti enega izmed najpomembnejših albumov, ki so ključno pripomogli k ponovnemu vstajenju progresivnega rocka. Ta nenaden preobrat nazaj k koreninam sicer ni trajal dolgo in za skupino so že kmalu sledili težji časi (med njimi denimo odhod originalnega bobnarja Andya Warda in vrnitev h komercializaciji), a tistega leta so bili nedvomno v samem vrhu tedanjega progresivnega rocka.