»Now What?!«, devetnajsti studijski album legendarnih Deep Purple in hkrati njihov prvi studijski dosežek po več kot sedmih letih odkar je izšel »Rapture of the Deep« (2005), ponuja več kot dovolj prepričljivih dokazov, da se ti britanski patriarhi težkega rocka zlepa ne želijo upokojiti. Pravzaprav bi bila to velika škoda za celoten rockovski svet, saj njihov novi dosežek, kljub obilju skepticizma, ki je pred izidom prevladoval tudi s strani večine zvestih privržencev, dokazuje da so še vedno zmožni presenetiti z lepim številom osvežilno zvenečih skladb, ki v sebi nosijo dovolj klasičnih elementov, da bo pomirjena večina dolgoletnih ljubiteljev njihovega glasbe, obenem pa predstavljajo zanimive izlete na nekatera do zdaj redko raziskana zvočna področja. V primerjavi s predhodnikom je bilo ustvarjanje »Now What?!«, po besedah posameznih članov skupine, relativno tekoč proces, ki je potekal brez kakih večjih zapletov. Dve kompoziciji na albumu, »Above and Beyond« ter »Uncommon Man« sta posvečeni preminulemu nekdanjemu članu, klaviaturski legendi in geniju Jonu Lordu (1941-2012), kar je vsekakor zelo lepa poteza s strani njegovih nekdanjih soborcev.
Lordov duh je, predvsem po zaslugi njegovega zvestega naslednika Dona Aireya, sicer prisoten tudi na nekaterih drugih kompozicijah. Airey na nobenem izmed obeh preteklih dveh Deep Purple albumov ni bil tako kreativen in duhovit, sploh kar se tiče improviziranja, pa tudi fluidnega kreiranja posameznih simfoničnih aranžmajev, kar posledično vpliva na to, da je »Now What?!« po »Purpendicular« (1996) najbolj art rockovsko usmerjen Purple studijski dosežek. To bo všeč vsem tistim, ki legendarne Angleže cenijo tako v vlogi očetov težkega rocka kot ene izmed progresivno rockovskih pionirjev. Nerazdružljivi trio starih pajdašev, se pravi večni pevski duhovitež Ian Gillan, vsestranski basist Roger Glover in bobnarski imenitnež Ian Paice, zagotavljajo posameznim kompozicijam kontinuiteto klasičnih Deep Purple zvočnih manir, kar je še ena dobra novica za vse tradicionaliste, medtem ko je ameriški kitarski virtuoz Steve Morse tudi svojim največjim nasprotnikom dokončno, po skoraj 20-ih letih, dokazal, da je vendarle najboljša možna zamenjava za Ritchieja Blackmorea, katerega senca bo pač večno ležala nad njim s čimer se je sam že zdavnaj sprijaznil. Očitno je Mark VIII verzija skupine na »Now What?«! dokončno našla tudi ustrezno studijsko stabilnost, potem ko so že zdavnaj zaživeli kot prepričljiva koncertna formacija. Svoje prste pri imenitni produkciji albuma pa je imel legendarni Bob Ezrin (Pink Floyd, Alice Cooper, Kiss, Hanoi Rocks itd), katerega je potrebno posebej omeniti.
Odličnih do najmanj zelo solidnih stvaritev na »Now What?!« je v izobilju in na njih se lahko jasno občuti, da je band neizmerno užival pri njihovem snemanju. Kakovostnih nihanj je resnično zelo malo. Po tolikih letih studijskega mirovanja so 'trdo rockerski dedje' imeli res 'veliko za povedati', kar se občuti na vsakem koraku. Besedila dokazujejo, da so na stara leta postali družbeno nekoliko bolj občutljivi kot nekoč, posamezna sporočila imajo za malenkost zdaj nekoliko več smisla kot ponavadi, saj so se običajne, precej puhle teme, kot so ženske, zabava in pijančevanja, ki so nekoč vladale v Gillanovi besedni zakladnici, ponekod umaknile nekoliko globljim problemom odtujenosti posameznika sredi vseh bizarnosti globaliziranega sveta.
»A Simple Song« predstavlja morda celo najbolj neobičajen uvodni izbor v povesti te legendarne skupine, saj se odpre kot melanholična balada, nakar 'stari mački' preidejo k 'bistvu' šele po drugi minuti, ko začnejo v klasični maniri 'žgati' z zašiljenimi kitarskimi pasažami, masivnimi sloji hammond orgel in mogočnimi bobnarskimi krošeji. Airey, ki je sicer odlično razpoložen skozi celoten album, se že takoj na začetku izkaže z briljantnimi orglarskimi improvizacijami, kot da bi se v njega naselil duh slovitega predhodnika, medtem ko je Gillanovo zelo solidno petje ves čas nekako v skladu s pričakovanji. Tudi dodobra nabrušeni »Weirdistan«, kjer se legendarni pevec loti uporabe vokoderja, s svojo enigmatično atmosfero predstavlja dokaj neobičajen in razmeroma inovativen eksperiment. Posamezne improvizacije so vnovič zelo inteligentno integrirane v okostje kompozicije. Ne samo Airey, temveč tudi Morse že dolgo ni tako navduševal z osvežilnimi solažami, kot mu to uspeva na »Now What?!«. Tudi Gloverjeve eklektične bas linije se večkrat prebijejo v ospredje, kar se na preteklih nekaj albumih ni dogajalo ravno pogosto.
Z mračno atmosfero prežeti »Out of Hand« se po kratki orkestralni uverturi prelevi v še en udarni 'zažigač' s kopico umazanih kitarskih fraz, kar bo navdušilo vse ljubitelje trših zvokov. Gillan se to pot loti večjega pevskega improviziranja med visokimi in nizkimi legami kot običajno v zadnjih letih in treba je priznati, da je njegov vokal, ne glede na to, da v tehničnem oziru nikoli več ne bo dosegal nekdanjih visokih standardov, po vseh teh letih pijančevanj in nočnih pohajkovanj, vendarle dobro ohranjen.
»Hell to Pay«, ki je izšel tudi kot single, je še en posrečen dosežek, zastavljen po povsem klasičnem Purple receptu; polnomastne linije hammond orgel so prepredene z žgočimi kitarskimi frazami, medtem ko je 'skandirajoči' refren kot ustvarjen za požiganje koncertne evforije. Več kot očitno je bil ustvarjen v prav ta namen, da bi pri njem lahko aktivno sodelovala tudi publika. Dvojec Morse-Airey vnovič navduši s strastnimi improvizacijami ob katerih se bodo obliznili vsi ljubitelji velikih virtuozov, medtem ko Paice na bobnih gara kot 'lokomotiva na raketni pogon', kar je tudi prav. V funkovske vode speljani »Bodyline«, ki bi bil nemara všeč tudi nekdanjemu članu, legendarnemu Glennu Hughesu, saj je kot ustvarjen za njegov vokal, kar je nekako ironično, glede na to, da ta verzija Deep Purple ne izvaja nobenih klasik iz Mk III in Mk IV obdobja, je še ena sila zabavna stvaritev, kjer je v ospredju nonšalantno zabavljaški refren.
»Above and Beyond«, prva izmed dveh skladb na »Now What?!«, ki sta posvečeni Jonu Lordu, se odpre s težko kitarsko frazo, nakar, nekako po pričakovanju, vpade masivna plast hammond orgel, ki ostane v ospredju vse do konca skladbe. Intenzivna atmosfera narašča tudi s pomočjo Gillanovega energičnega petja, kar pripomore k dejstvu, da gre za enega izmed najboljših dosežkov na albumu. Aireya se resnično ne da prehvaliti in v pravo veselje je dejstvo, da so mu preostali člani to pot pustili toliko prostora za njegove klaviaturske umetnine, potem ko je bil na »Rapture of the Deep« kar nekoliko preveč 'v ozadju'. »Blood From a Stone« je še en prebrisan eksperiment, saj vsebuje neobičajno sofisticirane, jazzovsko obarvane motive s subtilnim klavirjem, v ospredju, katere vendarle sekajo posamezni poleti v težko rockerske vode, kjer zavladajo nasršene kitarske pasaže, borbene plasti 'hammondk' in divji bobnarski krošeji. Tu bi se lahko govorilo celo o sramežljivem, kratkem izletu v svet jazz rock fusiona, katerega ne samo vsestranski Morse, temveč tudi Gillan in Airey, ki sta imela z njim nazadnje opravka v drugi polovici sedemdesetih, sicer zelo dobro poznajo.
Simfonična umetnina »Uncommon Man«, še ena skladba posvečena liku in delu Jona Lorda, je eden najboljših Purple dosežkov, ne samo v zadnjih dvajsetih letih, temveč celo v njihovi celotni karieri. Veličastni orkestralni uvod vsebuje subtilne kitarske variacije in tenkočutne sintetizatorske zavese. Mogočno vzdušje iz sekunde v sekundo narašča v intenzivnosti in stopnja simfonične pompoznosti občasno celo spominja na zlate čase legendarnih Emerson, Lake & Palmer. Airey ni nikoli skrival tega, da je poleg Lorda nanj kot klaviaturista najbolj vplival Keith Emerson in tokrat je to najbolj očitno na celotnem albumu. Gillanov karizmatični slog petja, ki vpade šele na polovici skladbe, se vnovič zelo dobro prilagodi osrednji melodiji in pompoznemu simfoničnemu aranžmaju. »Apres Vous«, kar v angleškem prevodu pomeni »After You«, pa je še ena posrečena stvaritev, ki bi lahko bila ustvarjena v prvi polovici sedemdesetih, saj je zgrajena po popolnoma klasičnih Purple manirah. Tudi besedilo je tokrat, po dolgem času, spet nekoliko bolj klasično 'Gillanovsko', saj govori o popivanju in oziranju za ženskimi krili. Nekje na sredini skladbe sledi nepričakovan preobrat v eksperimentalno, skorajda fusionistično sekcijo, ki predstavlja pravcati 'vesoljski' odklop od siceršnje trdo rockerske narave te kompozicije. »All the Time in the World«, ki je izšel kot prvi single z »Now What?!«, je več kot očitno najbolj komercialno usmerjen dosežek na albumu, saj ga odlikuje relativno preprosta ritmična zabela in hitro nalezljiv, poudarjeno melodičen refren. V primerjavi s preostalimi deli na albumu je skorajda pop rocker, vendar je obenem lep dokaz, da imajo Deep Purple še vedno smisel za ustvarjanje tudi nekoliko bolj kompaktnih skladb z dobrim komercialnim potencialom.
Zadnje delo na regularni verziji albuma je »Vincent Price«, tretji single z albuma in še en imeniten dosežek, ki je posvečen istoimenskemu ameriškemu filmskemu igralcu, najbolj znanemu po vlogah v številnih grozljivkah. Temu primerno na tej kompoziciji vlada precej mračno in srhljivo vzdušje s kopico 'zastrašujočih' efektov na klaviaturah. Ne manjkajo tudi orkestralno podprte zborovske vokalizacije. Udarne kitarske pasaže v navezi s fantazmagorično obarvanimi plastmi hammond orgel dajejo izvrstno podporo Gillanovi teatralno obarvani vokalni predstavi. Čeprav gre za stvaritev, ki bi po karakterju in besedilu prej ustrezala kakšnim Black Sabbath, je po svojih zvočnih prvinah vseeno povsem prepoznavna Purple klasika. Na koncu se v obliki bonus skladbe nahaja še precej zabavna priredba rock and roll standarda »It'll Be Me«, katerega originalni avtor je Jack Clement, medtem ko ga je leta 1957 prvič izvedel legendarni Jerry Lee Lewis, eden izmed Gillanovih glasbenih herojev in pevskih navdihovalcev.
Kaj zdaj? Nič, naprej v nove studijske in koncertne zmage! »Now What?!« je v vseh ozirih najboljši Deep Purple album po »Purpendicular«, kar je zares lepa novica za vse tiste, ki so legendarne očake težkega rocka po tihem že odpisali, saj so mislili, da ti kot studijska formacija nimajo več za ponuditi ničesar osvežilnega. Stari mački so torej, po dolgem studijskem odmoru, z »Now What?! dali vetra vsem skeptikom in dokazali, da so dandanes ena sila redkih skupin z več kot štiridesetimi leti delovnega staža, ki je še sposobna ustvarjati navdušujoče studijske albume, čeprav jim nihče ne bi niti pretirano zameril, če bi sedeli samo še na preteklih lovorikah, saj so v svoji karieri kot glasbeniki dosegli praktično vse kar se da doseči, pa čeprav jih ameriški podložniki velikih založniških korporacij še vedno niso uvrstili v t.i. 'Hišo slavnih rocka'.
na vrh