Toxine, eksperimentalna zasedba iz Kopra oziroma njegove bližnje okolice, se po dveh letih vrača s povsem novim albumom »Now O'Clock«. V tem obdobju je v celoti zamenjala ritem sekcijo. Glasbena provokacija ostaja tudi na novem albumu jedro izrazne glasbene obrti zasedbe in o tem ne gre dvomiti, že ob uvodnih nekaj taktih funkovsko zbadljive otvoritve zabavnega instrumentala Float Your Signifier. Uvodna skladba postreže z elementarno glasbeno instrumentalno kuliso, ki se pne tudi po preostanku vsebine albuma. Le ta premore kar uro materiala in dostavlja novo zahtevno kost za glodanje, ki bo pisana na kožo najzahtevnejšim glasbenim konzumentom.
Če si dovolim uvodoma nekaj poljubnega filozofiranja, glede iskanja odgovora, zakaj je novi album izšel pri italijanski založbi, leži ključ tudi v vzroku, da je bil v sedemdesetih letih progresivni rock v Italiji mnogo bolj popularen kot kdajkoli v Jugoslaviji in Sloveniji. Italijani se lahko pohvalijo s samoniklo gardo skupin, ki je v tistem času (v svetovnem oziru) utemeljila posebno vejo progresivnega rocka. Nekatere med temi skupinami, kot so npr. PFM, Le Orme in New Trolls, delujejo še danes. Skozi leta je tako v kulturi zahodne sosede zrasel močan umetniški čut in spoštljiv odnos do pojava progresivnega rocka, kot tudi RIO/avant-prog žanra. Pri tem so primerjave s Slovenijo skorajda neumestne. Pri nas je namreč simpatiziranje založb s progresivnim rockom pravzaprav bizarno nično in če grem še malo dlje, lahko naletite na anomalijo, ko želi alternativnorockovska struja v skrajnostih "intelektualnega polemiziranja" posvojiti "za svoje" celo Buldožer. Zato niti ne čudi, da so se Toxine za zaščito svoje art integritete raje znašli sami, se povezali s kolegi na italijanski strani in založbo Blue Tattoo Music, ki je poskrbela za izdajo tega, sicer odličnega novega albuma. Še ena malenkost, ki je v tujini sicer samoumevna, pri nas pa prej izjema kot pravilo je ta, da vsebuje »tray card« albuma tudi črtno kodo, tako da boste ta album, upajmo da našli tudi na sicer obubožanih slovenskih prodajnih policah trgovin z avdio nosilci.
Glasbeni karakter albuma temelji še vedno v večjem delu na spontanem jammu skozi katerega se izoblikujejo skladbe v končno podobo. Se pa čuti na »Now O'Clock« postopna racionalizacija in krčenje glasbene substance, kar prinaša več otipljive motivske kompaktnosti aranžiranja, kot je to nakazano v skladbah Toxins vs. Toxine in/ali Heyday, ki vsebujeta hitro zapomnljive vrhunce v refrenskih napevih. Temu se približa tudi razpotegnjena, a ležerno zasanjana Skin Cryin For Yin proti zaključku albuma, s tipsko muzikalično formo refrenskega napeva, ki je bila v svetu rock glasbe večkrat uporabljena v različnih glasbenih zgodbah.
Toxine se tudi na novem albumu ne obremenjujejo z žanrskim formatom, pač pa svobodoljubno in povem neobremenjeno plujejo mimo šablon in s pogumnim »izzivanjem lastnih glasbenih egotripov« še naprej učinkovito odstirajo neodkrite dimenzije novih glasbenih prostranstev s katerimi presenečajo poslušalca, ga superiorno zaposlijo, če ne občasno kar šokirajo. To (samo)odkrivanje je plod samobitne glasbene percepcije članstva skupine,ki je v resnicoljubju idejne ekspresije povsem neprikrito in zategadelj unikatno. Od tod ni težko izpeljati, da so Toxine skupina s povsem samoraslo in prepoznavno glasbeno izkaznico. Tudi »Now O'Clock« je album samonikle avtorske vsebine in iskanje vzporednic je v tem oziru kvečjemu moteče, če ne kar neokusno.
Skupina je zanimiv derivat lucidno-temačne mešanice mnogoterih obrazov glasbenega ekspresionizma, po katerih se suče povsem spontano in nepredvidljivo povečini tudi na novem albumu .Kar se ekspresivnega iztržka instrumentalnega dela ekipe tiče, je moč Toxine okarakterizirati, kot vrsto progresivnega rocka, tudi jazz rock fuzije, kjer najdejo pot do aranžmajev tudi odtenki žanrov bluesa, funka, alternativnega rocka in popa. Težje mu je pripenjati oznake avantgardnosti in rocka v opoziciji (RIO/Avantagarde), čeprav fantje neprenehoma »izzivajo« in »dražijo«poslušalca s svojim nebrzdanim eksperimentiranjem.
Tomi Toth ostaja s svojim prepoznavnim in markantnim vokalnim vložkom jeziček na tehtnici, ki odloča o tem ali boste Toxine ljubili, ali sovražili. Ob vsej »večplastni raztresenosti« aranžiranja (fragmentiranosti), bi namreč za Toxine, brez težav izpeljali recepturo glasbenega značaja, ki ne potrebuje vokala. Impresivno delo nenehnega raziskovanja instrumentov popolnoma zaposluje še tako zahtevnega glasbenega gurmana. Je pa Toth posebnež s svojo izdelano vokalno karizmo in sam svoja štorija. Zaključena štorija. V podajanju poezije, si skoraj bolj primernega vokala za Toxine ne moreš predstavljati. Je nadležen, luciden, zajedljiv, zbadljiv, porogljiv, prodorno zadirčen, lahko tudi skrajno ciničen, pa tudi subtilno zazrt in mehak, kadar sporočilo skladbe to od njega zahteva. Mož mnogih obrazov torej. Že pri RockLine recenziji albuma »Ever Wordless« (2013) pa je bilo tudi ugotovljeno, da bi Tomi vžigal s tovrstnim pristopom in barvo glasu najlažje pri post punkovskih zasedbah, kot sta The Cure in Dexys Midnight Runners, ne bom pa pretiraval če navržem poleg tudi kakšnega »2 Tone SKA punk« predstavnika, recimo The Madness.
Skladba Metatune je vrsta posvetila liku in delu neminljivega in edinstvenega genija Franka Zappe. Naklonjenost Zappi niti ne preseneča glede na siceršnje sodelovanje kitarista Sama Turka z zasedbo Ya Hozna, ki je (izvedbeno več, kot kredibilna) slovenska tribute to Frank Zappa zasedba. Prav ta skladba, kot tudi Good News For A Lost Generation v nadaljevanju, predstavljata glede na posebej razširjeno in kompleksno zastavljeno aranžiranje, izvedbeno trša oreha, ki zahtevata od Toxine še posebej poglobljeno in filigransko izvedbo polno premišljenosti in konciznosti. Fantje to opravijo z veliko odliko izredne uigranosti, od tod pa ni moč izpeljati, da se Toxine obvezno konzumira na koncertnih nastopih. V briljantni uigranosti polni spontanih in nepredvidljivih obratov, preprosto očarajo.
V občem seštevku novega albuma, Toxine še naprej nadvse spretno kolobarijo s substanco teže otipljivih melodij, ki raziskujejo večkrat v atonalnih formah, a nikdar ne zapadejo kaotičnosti. Zato zahteva album »Now O'Clock« več zaporednih rotacij. In seveda debelo kožo visoke vzdržljivosti poljudnega ušesnega polža in bobniča. Instrumenti vseskozi svobodno dihajo skozi odlično medsebojno zaznavanje (simbiozo), si v motivih nenehno puščajo odprt prostor za implantacijo duhovitih improvizacij in avantur glasbenega ekshibicionizma, ki jih krona prav Tothov vokalni eksces. »Now O'Clock« zadržuje lesk eksperimentalno-progresivnega rockovskega unikata, Toxine pa zadržujejo tudi z novim albumom pedigre absolutnega glasbenega posebneža v slovenskem glasbenem prostoru.
na vrh