Ten Years After: Now

Stvar nikakor ni rožnata, kadar se spravljaš v studio spisat album in v skupini ni kitarista in vokalista, ki bi bil oboje v enem in ki je obdarjen s to redko srečo, da poseduje na miljo prepoznaven slog igranja in petja. Po "About Time" (1989) in potem, ko TYA praktično razen tega albuma od leta 1974, niso izdali pravega studijskega albuma, "Now" naposled vrača TYA nazaj med žive. Brez Alvina Leeja. Kako je to mogoče? Kako riskantno in kako pogumno obenem.

Veliko ljudi verjame v devico Marijo, no a mnogo manj jih verjame, da se devica Marija lahko dejansko tudi prikaže. No in TYA so devico Marijo na svoja stara leta definitvno morali videti in z njo kako domačo razdreti, ko se jim je priključil leta 2002 takrat komaj 29. letni Joe Gooch. Zakaj "komaj"? Ker bi seveda lahko bili originalni trije člani TYA po starostni razliki rešitelju Goochu očetje.

"Now" je album silne svežine in na njem so TYA definitvno našli nov ustvarjalni zagon. Na mestih pristopajo kot razposajeni najstniki, ki so v studiu še vsi nabiti z brezmadežnostjo ustvarjalnega entuzijazma, ob snemanju svojega debuta. Seveda to ni debut, a idej se je nabralo preveč in izmed vseh teh so nastale tudi resnično velike, saj je preteklo morje vode od obdobja konsistentnih izdaj studijskih albumov s prve polovice sedemdesetih. Te ideje lahko prepričljivo oživiš in z njimi narediš na množico šokanten vtis skozi prizmo "blues-a" opazno in drugače dovolj le, če poseduješ v bendu posebneža kalibra Alvin Lee. Ali pač? Gooch je odgovor. Ten Years After izdajajo z Goochem novo "progressive blues rock" ploščo, z najbolj občutno izraženimi "hard rockovskimi" konicami v karieri, ki nosi "tisto". Ima tisto prepoznavno energičnost, tisti "beat" utripanja in vibriranja polnih jajc. Da se kuha nekaj v mnogo bolj našponani rock drži, opozori že otvoritveni "rocker roller", hudomušni in neverjetno fluidni When It Falls Down, ki prinaša tisto kar je Ten Years After naredilo pravzaprav tako velike. Eksplozivnost! Prepoznavna eksplozivnost. Seveda danes generacija starih 20 let dojema drugače besedo eksplozivnost v rock glasbi, a Woodstock generacija, ki je s TYA rasla navzgor, bo eksplozivnost TYA na "Now" znala prekleto dobro prepoznati. Takoj stopimo v kontakt z magijo pravega klasičnega blues rocka, ki je odet v našponan kitarski riff, ki mu kontrastno leži ob rami klena nepogrešljiva živa in debela ritem linija. Otvritvena pesem je dosegla svoj namen, poslušalca je začarala, da se je ta spremenil v eno samo veliko uho. A Hundred Miles pričara popolnoma drugo atmosfero, gre za pesem srednje hitrega tempa z več "blues obskurnosti" in pridihi misticizma, ki je mojstrsko združena z rock'n'roll udarnostjo impresivnega kitarskega riffa skozi refren. TYA nadaljujejo sofisticirano in v lepi nežni ezoterično zasanjani predstavi.

Gooch je izjemna pridobitev. TYA so z njim ohranili tisto nišo. Prepoznavno njihovo, ne bom rekel točno isto kot z Alvinom Leejem, a blizu dovolj, da lahko rečemo tisto nišo, ki jo poznajo le oni in nihče drug. In kar lahko ponovijo le oni in nihče drug. Pesmi "Time To Kill", "King Of The Blues", zaključni "Changes" in "Long Time Running" z impresivno "slide" solažo, ki pravzaprav igra integralno vlogo v pesmi, so skladbe, ki so med tehnično najbolj dovršenimi, kar so jih spravili skupaj prenovljeni Ten Years After in v kjer Gooch potrjuje vse svoje mojstrstvo in zakaj mu je bila podeljena licenca, da lahko obuje velike čevlje Alvina Leeja. Riffi so odigrani z vživetim nabrušenim pristopom in še posebej sijejo v skladni komunikaciji z Churchillovimi orglami. Eden vrhuncev na "Now" je balada I'll Make It Easy For You. Tipični blues visoko atmosferični štikl, s klavirjem v centralni vlogi, nasproti njega uravnovešenim z poudarjeno globino bas kitare, ki strastno pulzira in prežeto z sočnimi kitarskimi blues okraski. Gooch ima prepoznaven vokal in vokal, ki pravšnji za ohranjaje podobe Ten Years After, kot jo poznamo iz časov Alvina Leeja. Akcent v verzih mestoma celo spominja na bluesovski akcent Alvina Leeja

Vsekakor se TYA niso ustavili. Vendar pa je "Now" v prvi vrsti album reafirmacije zapuščine TYA z Alvinom Leejem. Reafirmacije, ki jim je absolutno uspela. Vsekakor zahvaljujoč izkušenosti, ki so si jo pridobili v vseh, teh skoraj 40, letih obstoja. Gooch ob tem vsekakor predstavlja pomembno gonilno silo, ki drži pokonci trojec modrih očakov, kateri so verjetno že popolnoma obupali, nad navidezno "fatamorgansko" nenadomestljivostjo Alvina Leeja. Fatamorgana se je naposled razblinila in "Now" vrača Ten Years After zelo, zelo nazaj med žive. Enostavno kot že rečeno! Album, ki vdihuje korenine preteklih del, ki spretno krmari znotraj svojske niše, ki so jo odkrili Ten Years Afer dolgo tega in pripada le njim oziroma je prepoznavno njihova. Zanimivo bo bilo opazovati, kaj nam imajo legende še za sporočiti v nadaljevanju prve dekade novega tisočletja. Zaenkrat lahko rečemo, da so več kot uspešno prestali težko preizkušnjo povratka. Koliko raziskovalnega poguma in mladostniškega uporništva še nosijo v sebi, pa bomo videli kmalu z naslednjim albumom. "Now" je previden album, s katero so TYA varno pristali med živimi in se lepo znašli na svojih prepoznavnih domačih tleh. Ob tem ne smem pozabiti da gre za zrel album, zrelih moških, za zrele moške. Izreden "come back" album, izdelanih skladb in blues rock impresivnih motivov, ki se jih zlepa ne naveličaš.