Petdeset let je minilo odkar so angleški progresivnorockovski pionirji Procol Harum leta 1967 s svojim krstnim albumom »Procol Harum« ter pesmijo »A Whiter Shade of Pale« navdušili staro in mlado ter postavili enega temeljnih kamnov novega žanra, ki je kasneje postal znan kot progresivni rock. »Novum« je prvi Procol Harum studijski album po štirinajstih letih kolikor jih je minilo od »The Well's On Fire« (2003) in njihovi prvi brez ustanovnega člana in pisca besedil Keitha Reida. Slednjega je zamenjal Pete Brown, ki je najbolj znan po svojem sodelovanju s skupino Cream in Jackom Bruceom. Pevec Gary Brooker je tako postal poslednji ustanovni član in edini glasbenik, ki je bil član vseh dosedanjih Procol Harum inkarnacij. Procol Harum, ki v svoji karieri, ki se je prekinila med letoma 1977 in 1991, niso izdali slabega album, so sedaj ena poslednjih skupin iz zlate dobe psihadeličnega in progresivnega rocka, ki je še vedno aktivna, čeprav je bilo potrebno na novi album čakati tako dolgo, da je večina privržencev postala prepričana, da so njihovi studijski dnevi minili z »The Well's On Fire«.
Seveda jih ni bilo malo, ki so bili skeptični ali lahko skupina s tako bogato kilometrino po tako dolgem studijskem odmoru sploh še izda dosežek, ki bi se po kakovosti lahko primerjal z njihovo večinoma nadvse impresivno dosedanjo diskografijo. Prva pozitivna signala sta že naslovnica z mistično žensko, ki nekoliko spominja na kultni prvenec in vrnitev originalnega, psihadelično obarvanega Procol Harum logotipa. Od tedaj je minilo že petdeset let in čas neusmiljeno teče za vse. Gary Brooker bo letos dopolnil dvainsedemdeset let in to se njegovemu vokalu na »Novum« že občutno pozna, čeprav je še vedno ohranil svojo prepoznavno, nadvse karizmatično in romantično barvo glasu. Josh Phillips, ki je leta 2004 na orglah zamenjal ustanovnega člana Matthewa Fisherja, je na »Novum« kar dobro uspel poustvariti žametni zvok orgel, ki je odlikoval nekatere pretekle Procol Harum klasike, medtem ko je kitarist Geoff Whitehorn, ki je s svojimi iskrivimi, večinoma bluesovsko usmerjenimi solažami od leta 1991 dalje nadvse posrečen naslednik Robina Trowerja, eden najbolj zaslužnih, da so žilavi progrockovski pionirji še vedno aktivni.
Otvoritveni »I Told On You« je dokaj karakteristična Procol Harum skladba, ki uspešno združuje sedanjost s preteklostjo na račun bluesovsko začinjenih kitarskih pasaž, sočnih plasti hammond orgel ter Brookerjevegaa nostalgičnega vokala. »Last Chance Motel« je romantična balada, ki nekoliko spominja na nekatere pretekle Procol Harum balade. Počasnemu začetku sledi prehod v nostalgično sekcijo s številnimi klavirskimi aranžmaji. Kljub Brookerjevemu zaznavno okrnjenemu vokalu je stara magija na večini del še vedno prisotna. Z rahlim blues utripom prepojeni »Image of the Beast« bo zaradi bolj trdorockerskih kitarskih in orglarskih pasaž všeč tudi vsem ljubiteljem Deep Purple. »Soldier«, »Don't Get Caught«, »Sunday Morning« in »The Only One« so z nostalgijočno atmosfero prepojene balade, ki vsebujejo bogate simfoničnične aranžmaje in impresivne kitarsko-orglarske pasaže, medtem ko Brooker iz svojega zaznavno utrujenega vokala izstisne največ, kar je zmožen pri svojih letih tako, da vse skupaj še vedno izpade dobro. Procol Harum dokazujejo, da so še vedno mojstri presunljivih balad.
»Neighbour« je šaljiva stavaritev z značilnim angleškim črnim humorjem in šegavo rabo harmonike, medtem ko band mimogrede notri vplete znani cirkuški motiv. Tovrstne humoreskne stvaritve enostavno ne smejo manjkati na nobenem Procol Harum albumu. V nekoliko burkaškem tonu je tudi precej bolj naviti in neobičajno udarni »Businessman«, ki s pomočjo igrivih, bluesovskih pasaž in Brookerjevega cinizma brije norce iz predstavnikov sodobnega, podivjanega kapitalizma, medtem ko je »Can't Say That« najbolj ambiciozna in kompleksna skladba na albumu z daljšo inštrumentalno sekcijo, ki se na določenih mestih spogleduje tudi s funkom in jazzom. Zaključna kompozicija »Somewhen« je še ena ganljiva balada z emocionalno skrajno angažiranim Broookerjevim petjem, ki se tokrat znajde za klavirjem brez kakršne koli spremljave njegovih pajdašev.
»Novum« je najlepše darilo kakršnega so lahko Procol Harum podarili svojim privržencem ob praznovanju petdesete obletnice nastanka legendarne skupine. 'Stari mački' so z »Novum« dokazali, da so še vedno sposobni ustvariti zelo dober album, ki je vreden njihove slovite zapuščine iz časov, ko je bil progresivni rock še mlad, čeprav se je treba sprijazniti, da Brookerjev vokal ni več to kar je bil nekoč. Nobena skladba na »Novum« sicer posebej ne izstopa, kar pomeni, da tokrat ni mogoče govoriti o nečem kar bi bilo primerljivo z zimzeleni kot so »A Whiter Shade of Pale,« »A Salty Dog«, »Conquistador« ali »Homburg«, vendar gre vseeno za nadvse konsistenten dosežek. Letos se staroste progresivnega rocka ponovno odpravljajo na ambiciozno evropsko turnejo, ki pa se bo naših krajev, pričakovano, na daleč izognila. Kdor pa vseeno ne želi zamuditi ene zadnjih priložnosti, da si Procol Harum ogleda v živo naj se pripravi za dolgo pot do nemškega Stuttgarta ali italijanskega Verunoa, ki sta nam še nabližji mesti z omenjene turneje.
na vrh