Leta 1970 so Jethro Tull soustvarjali zgodovino rock glasbe kot ena izmed tistih elitnih skupin, ki so nastopile na legendarnem Isle Of Wight festivalu, ki dandanes velja za britansko različico Woodstocka. Kar se tiče števila udeležencev je Isle Of Wight slednjega celo presegel in je do leta 1973 veljal za največji festivalni dogodek tistega časa. Ian Anderson in njegova tovarišija, ki so imel ravno tedaj za seboj svojo drugo ameriško turnejo in si še utrjevali svoj sloves svetovne folk prog rockovske atrakcije, so sicer prejeli vabilo tudi na "originalni" Woodstock vendar ga je Ian v svoji tipični, anti-hipijevski maniri zavrnil. Namesto tega so Jethro Tull raje nastopili na domačih tleh ter se na tem festivalu pridružili legendarnim glasbenim imenom kot so bili denimo Miles Davis, Emerson, Lake & Palmer, The Moody Blues, Jimi Hendrix, The Who, Procol Harum, Family, Hawkwind, Supertramp, itd. Jethro Tull so nastopili na zadnji, peti dan festivala in imeli svoj nastop "stisnjen" med progresivno rockovske rojake The Moody Blues ter kitarsko legendo Jimija Hendrixa.
Tedanja Tull zasedba, katero so poleg poglavarja Iana, ki je v tistem obdobju še vedno veljal za nekakšnega razmršenega potepuha v znošenem plašču in z nekoliko norim pogledom, kateri je imel nenavadno navado, da je med igranjem flavte rad skakal po eni nogi, sestavljali še mladi (kako čudno se to danes sliši) kitarist Martin "Lancelot" Barre (poleg Iana edini, ki je še danes član skupine), tedaj še novopečeni klaviaturist John Evans (v skupini je ostal vse do konca 70ih in med privrženci še danes velja za njihovega najbolj priljubljenega klaviaturista), originalni bobnar Clive Bunker, eden najboljših rock bobnarjev tistega časa in originalni basist Glenn Cornick. Slednji je moral kmalu po koncu poletne turneje zaradi pretiranega žurerstva pobrati šila in kopita, da bi se ponovno vrnil na sceno s svojo lastno skupino Wild Turkey. Ta zasedba je posnela heavy rockovsko usmerjeni tretji album "Benefit" (1970), še danes prezrto mojstrovino njihovih zgodnjih progresivno rockovskih eksperimentov. V času tega festivala pa je Ian že začel dobivati tudi prve koščke "sestavljanke" za njihovo prvo nesmrtno mojstrovino "Aqualung" (1971), kar dokazuje ena prvih izvedb anti-cerkvene klasike "My God".
Tull so svoj nastop odprli z energičnim blues rockerjem "My Sunday Felling", prvo skladbo s prvenca "This Was" (1968), katerega so ustvarili še z originalnim kitaristom Mickom Abrahamsom. Slednjo Ian v napovedi nalašč pospremi s starčevskim glasom, ki cilja tako na naslovnico tega albuma kot na starost te skladbe. Medtem, ko se to danes, po tolikih letih sliši samoumevno, se je takrat precej čudno slišalo, ko jo je Ian napovedal kot "zelo staro" skladbo. Ta verzija je bila že polna raznih dodatnih improvizacij na flavti, katere je Ian vnesel po Abrahamsovem odnosu in kaže opazen odmik v folk rock. Sledi ena prvih verzij "Aqualung" klasike "My God" z zaščitnimi, odlično izvedenimi uvodnimi pasažami na akustični kitari in klavirju, katere spremlja Ianov posmehljivi vokal. Tudi njegovo nadaljevanje z žgočim kitarskim rifom in Ianovimi skorajda tragikomičnimi improvizacijami na flavti je za pomlaskat. Možakar je že od nekdaj oboževal to skladbo v kateri si je lahko odmeril pošten prostor za svoje umetnije na flavti. Ta verzija je ena boljših in se ne razlikuje kaj dosti od tiste na "Aqualung".
Nasledi jo odlična verzija dramatične "Benefit" klasike "With You There To Help Me", ki ima v uvodu nekoliko več aranžmajev na Evansovem klavirju kot na studijski verziji, kar nekoliko umiri njeno potentno heavy rockovsko naravo, katero zaznamuje Martinov burni kitarski rif in Ianove temperamentne vragolije na flavti. V drugem delu prvič dejavneje demonstrirajo svojo nepredvidljivo, eksperimentalno plat in vnesejo obširne improvizacije na flavti in klavirju. Sledi eksplozivni hard rockerski rušilec "To Cry You A Song", ki je bila vedno ena njihovih najtrših stvaritev. Tako je bilo tudi tokrat s poplavo razbeljenih kitarskih rifov in odlično Ianovo vokalno predstavo. Med izvedbami ni smel izostati že tedaj izjemno priljubljeni "Bourée" s katerim so premoščali mostove med rockom, klasiko in jazzom. Na njej se tudi tokrat z odlično solažo izkaže basist Glenn Cornick.
Z izvrstno izvedbo "This Was" klasike "Dharma For One" nastopi redki "zvezdniški" trenutek za bobnarja Clivea Bunkerja, ki si tu privošči obširen solo nastop. Ta prikaz neverjetne dinamike in moči, nastopi po slikovitem Evansovem orglarskem uvodu, dramatični in improvizirani Ianovi vokalni predstavi ter po odličnih improvizacijah ter solažah na basu, kitari, flavti in klaviaturah. Seveda pa nastop ne bi bil popoln, če na njem ne bi bilo tudi "Stand Up" (1969) klasike, poskočnega heavy rockerja "Nothing Is Easy", ki še danes ne sme manjkati na njihovih nastopih in po katerem je ta izdaja dobila svoje ime. Za zaključek sledi še venček sestavljen iz dveh "Stand Up" standardov, atmosferične folk rock balade "We Used To Know" ter do konca navitega rockerja "For A Thousand Mothers", znotraj katerega si ponovno privoščijo obširne improvizacije ter solaže na posameznih inštrumentih.
Ta odlični koncertni posnetek skozi svoje celotno trajanje izžareva izjemen zanos dokazovanja željne skupine pod vodstvom njenega karizmatičnega flavtista in pevca, ki je bila ravno pred svojimi najboljšimi leti in pred izidom prve mojstrovine svetovnih razsežnosti ("Aqualung"). Na posnetku je moč zaznati tudi to, da so bili Jethro Tull ob tako prestižni druščini še dodatno motivirani za tako odlične izvedbe skladb, ki so večinoma izvirale iz njihovih prvih treh albumov. O tem, da gre za posnetek iz zgodnjih let nazorno priča tudi to, da je Ian takrat šele začel razvijati svoj specifični črni humor, katerega je tu ob vsaki priložnosti še vljudno nadomeščal z obširnimi zahvalami publiki. Vsekakor zlata vreden koncertni dokument za vse zveste privržence skupine in ena njihovih najboljših koncertnih izdaj. Upajmo, da bo prihodnost prinesla še več uradnih izdaj različnih koncertnih posnetkov iz zlatih časov te legendarne skupine.
na vrh