Švedi Astral Doors so ena tistih srečnih ali nesrečnih skupin (kakor za koga), ki naravnost srhljivo spominjajo na pretekle stvaritve v rock glasbi. Celo na rock ikone. Tudi na sedmem studijskem album se zgodba ne spreminja. Vokal še naprej prav »okrutno« vleče na Ronine James Dia, skupina pa skozi 11. novih skladb z nič manj usmiljenja jezdi v kompozicijah povsem brezbrižno navdahnjeno nad likom in delom skupin Rainbow, (Dio/Martin era) Black Sabbath in Dio. Replik je bilo v eri rocka kar nekaj, vendar pa če bi iskali pravo repliko Ronnie James Dia, bi to zagotovo bil Nils Patrik Johansson. Tu je le še en pevec, ki se tako strupeno približa Ronnijeu. Jorn Lande seveda, s to razliko, da slednji tega ne počne vselej namerno.
Kakorkoli, fantazijsko obarvana sporočilnost poezije, ki ji dodajaš okult in čarovništvo, prav tako sliši vkup s tistim kar je utemeljevala poezija Ronnie James Dia bodisi v časih Ranbow, Black Sabbath ali kasneje v njegovi zasedbi Dio. Pri Astral Doors gre sicer za tipsko formatiranje skladb, kot jih predobro pozna vsebina žanra power metal, konkretno obteženega z elementom bombastično grabežljivih vzdušij, občasno zasoljenega s komponento simfoničnosti (Confessions). Posamezne kompozicije so v osnovi glede zgradbe primerljive tudi s Sabaton, prav tako pa to velja za produkcijo. Vendar pa je vokal tisti, ki oddaljuje Astral Dooers daleč stran od slehernega iskanja vzporednic v power metalu.
Astral Doors ostajajo celo tako »nesramni«, da si denimo v akustičnem uvodu skladbe Shadowchaser sposodijo glavni motiv Rainbow skladbe Man on a Silver Mountain, ki se podaljša potem v glavno kitarsko frazo skladbe, na kateri »leži« kitica. Ni čudno, da vokal v tej s skladbi še intenzivneje oživlja vokalno podobo Ronnieja James Dia. Tej skladbi se približa vsebinsko in atmosferično kasneje tudi Walker the Stalker. Srednje hitra mračnjaška Die Alone je kot kompozicija zelo smelo postavljena, sz okusnimi preklopi v tempih in vzdušjih. Vse lepo in prav v kolikor ne bi ta skladba tako pregrešno vlekla na Black Sabbath.
Skupina, ki je mimogrede nastopial davnega oktobra 2006 tudi v ljubljanski Cvetličarni, kot predskupina Blind Guardian, ki so takrat predstavljali svoj album »A Twist in the Myth«, trpi za pomanjkanjem domišljije tudi po drugi plati. Ozreš se na naslovnico in lik, ki spominja na imperatorja Palpathina iz Vojne zvezd, medtem ko sam izbrani motiv asociira na naslovnico albuma »Forgotten Tales« zasedbe Blind Guardian, ali na eno izmed stvaritev Dereka Riggsa za Iron Maiden album »Seventh Son of a Seventh Son« (1988).
Kot omenjeno znajo Astral Doors postavljati zgledne kompozicije. Te po vrsti učinkovito grabijo v dramatičnem stopnjevanju vzdušij do krešenda v refrenskih napevih. Rifi kitar, zavesa klaviatur in topovsko ritmični marš, z vokalom a la Dio v središču dogajanja. Vse je združeno v izjemno živahno dinamično celoto, ki učinkovito kreira občutja mistike v fantazijski tematiki. Vse to bi bil perfektno, če Astral Dooers tudi tokrat ne bi vlekli tako jedro na naštete skupine in vokalno izpoved Ronnie James Dia. Po tem albumu bodo znova segli l vsi, ki niso obremenjeni nad dejstvom dobre replike, neukročeni ljubitelji power metala, medtem ko bodo ostali še naprej raje poslušali izvirnike nastale zlasti v osemdesetih letih. Kakorkoli obračam je najbolje, da to skupino sami osebno preverite. Če vam je Dio všeč in vas privlači vse kar spominja nanj, potem so Astral Doors zagotovo bend, ki vam bo pisan na kožo.
na vrh