Kaipa so bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj čislana in prepoznavna švedska progresivnorockovska skupina. Band sta leta 1973 pod imenom Ura Kaipa ustanovila klaviaturist/pevec Hans Lundin in basist Tomas Eriksson. Kmalu po ustanovitvi se je skupini, ki je igrala simfonični progresivni rock z občasnimi folk elementi, pod zaznavnim vplivom nekaterih britanskih skupin, pridružil komaj 17-letni kitarist in pevec Roine Stolt, ki je do danes postal ključna figura švedskega progresivnorockovskega gibanja. Leta 1975, kmalu po tem, ko so iz svojega imena črtali pridevnik 'Ura' so izdali istoimenski prvenec, ki je izšel pri znani založbi Decca Records. Do konca sedemdesetih so posneli še dva studijska albuma z besedili v švedščini.
Potem, ko jih je leta 1979 zapustil Stolt, so v osemdesetih precej neopazno izdali še dva albuma ter se šele leta 1993 neuspešno poskušali vrniti na sceno z albumom »Stockholm Symphonie«. Lundin, kljub temu ni nameraval vreči puške v koruzo, zato je leta 2000, ko je k sodelovanju privabil povratnika Stolta (slednji je medtem postal vodja skupine The Flower Kings in član mednarodne superskupine Transatlantic), uspel obnoviti ta kultni švedski band v njihovi do tedaj najmočnejši postavi. Poleg originalnih članov, Lundina in Stolta, se je v vrstah prenovljenih Kaipa nahajal talentirani basist Jonas Reingold (The Flower Kings, Karmakanic), bobnar Morgan Ågren (najbolj znan po sodelovanju s Frankom Zappo), glavni pevec Patrik Lundström (Ritual) in pevka Aleena Gibson.
Ravno kvalitetne vokalne harmonije za katere sta večinoma skrbela Lundström in Gibsonova, medtem ko sta Lundin (nekoč je bil on glavni Kaipa pevec) in Stolt, prav tako kvalitetna pevca, zagotavljala izvrstne spremljevalne vokale, so postale med glavnimi odlikami te skupine. Kaipa so stopili v 'korak s časom', zato so bila besedila na njihovem 'vrnitvenem' albumu »Notes From The Past« napisana v angleščini, česar so se potem držali na vseh bodočih albumih.
Stopnja virtuoznosti na »Notes From The Past«, ki je bil klasični simfoprogrockovski dosežek 'stare šole' z moderno produkcijo, folk elementi ter s prepoznavnimi skandinavskimi ambientalnimi niansami, je bila fascinantna. Ågren je eden najboljših švedskih bobnarjev, kar ni nenavadno, saj je Frank Zappa vedno sodeloval samo z najboljšimi glasbenimi odkritji, medtem ko je bil Jonas Reingold na začetku stoletja eden najbolj čislanih evropskih baskitarskih talentov. O Lundinovih veščinah ni potrebno na široko razpravljati, saj je bil s svojimi klaviaturskimi mojstrovinami glavni 'zvezdnik' novih Kaipa, medtem ko je Stolt, kot običajno, na vsakem koraku opravičeval vlogo enega najimenitnejših švedskih kitarskih virtuozov. Lundin je od nekdaj prisegal na tradicionalne progrockovske klaviature (hammond orgle, melotron, minimoog), zato je album prepojen z nostalgičnim ambientalnim šarmom, obenem pa vsebuje dovolj zvokovnih novitet, da so se Kaipa lahko enakopravno merili s skupinami tretjega vala progresivnega rocka.
Kaipa so na »Notes From The Past« dokazali, da so bili in ostali mojstri izgradnje veličastnih, simfoničnih aranžmajev ter prelestnih klaviatursko-kitarskih harmonij, medtem ko so na vsakem koraku vzdrževali melodičnost in izrazito pozitivno atmosfero, kakršna je bila značilna za Stoltove The Flower Kings in Lundströmove Ritual. To pomeni, da kljub precejšnji kompleksnosti večine del na albumu, na vsakem koraku vlada nalezljiva melodičnost. Album se odpre s prvim delom naslovne skladbe, kjer se že ob prvi priložnosti izkaže glavni pevec Lundström, medtem ko ga v ozadju spremljajo mogočna melotronska valovanja in melanholične kitarske variacije. Inštrumental »Night-Bike-Ride (On Lilac Street)« je zanimiva simfoprog skovanka z divjimi kitarsko-klaviaturskimi improvizacijami ter norimi ritmični elementi na bazi jazz fusiona v režiji neugnane ritem sekcije Reingold-Ågren.
»Mirrors Of Yesterday« vsebuje nadvse duhovit klaviaturski motiv, medtem ko Lundström s svojo specifično pevsko predstavo pomaga sooblikovati pozitivistično atmosfero. Lundström je eden izmed tistih pevcev s specifično barvo glasu, ki je primeren za različne žanre in katerega ima poslušalec lahko le rad ali pa mu gre na živce. Vmesne poti preprosto ni. Lundin briljira s polaganjem harmoničnih klaviaturskih tekstur s katerimi učinkovito vzdržuje vsesplošno simfonično veličastje, medtem ko Stolt vse skupaj začini še s prešerno kitarsko improvizacijo. »Leaving The Horizon« je prvi izmed treh več kot desetminutnih epov na »Notes From The Past«. Že pompozen, simfoničen uvod z elementi skandinavske folk glasbe, znotraj katerega ne zmanjka različnih virtuoznih trenutkov, ki poskrbi za oblikovanje skrivnostne, vendar svetle atmosfere, je prava poslastica za vse prog gurmane, medtem ko v nadaljevanju sledi nekaj nadvse zanimivih časovnih prehodov.
»In The Space Of A Twinkle« na račun melanholičnih melotronskih zaves, subtilnega klavirja in naracije zveni kot žalostinka ali glasbena podlaga za kakšen (animiran) fantazijski film, medtem ko vpad električne kitare priredi zanimiv ambientalen kontrast. »Folke's Final Decision« je še ena krajša stvaritev (krajša v primerjavi z večino del na albumu), kjer sredi raznobarvnih simfoničnih aranžmajev v Lundinovi režiji vladajo trdorockerski kitarski prijemi, kakršnih se verjetno ne bi sramovali niti Deep Purple. Poleg duhovitih baročnih okraskov ne manjkajo tudi folk elementi, ki dodatno popestrijo živahno ambientalno naravo te kompozicije. Skorajda štirinajstminutni ep »The Name Belongs To You« se odpre s pompoznim uvodom z Lundstromövim vokalom v glavni vlogi, čemur sledi prehod v razburkano inštrumentalno sekcijo z nepredvidljivimi ritmičnimi meandri, divjimi improvizacijskimi poleti in kraljevskimi valovanji melotrona.
»Second Journey Inside The Green Glass« vsebuje popolno zmagoslavje melotronskih valovanj, ki so Lundina že od nekdaj vznemirjala, medtem ko njegov kamerad Stolt poskrbi za nekaj fascinantnih kitarskih variacij, Ågren pa se v tem času razživi na elektronskih tolkalih. Lundin v nadaljevanju improvizira na različnih inštrumentih svojega klaviaturskega kraljestva, pri čemer ga Stolt nenehno dohiteva s svojimi solističnimi mojstrovinami na električni kitari, kar še poglobi dramatično atmosfero.
Na »A Road In My Mind«, kjer v drugem delu navdušijo epske kitarsko-klaviaturske harmonije, se na glavnem vokalu preizkusi Aleena Gibson, še ena vokalistka s specifično barvo glasu, ki v svoje petje vselej vloži ogromno število emocij. Desetminutni inštrumental »Morganism« se odpre z divjo klaviatursko improvizacijo, čemur sledi prehod v fantazmagorično, izrazito kompleksno sekcijo z elementi jazz rock fusiona in funka, sredi katerega nastopijo čudovite improvizatorske 'primopredaje'. Glavni 'zvezdnik' je tokrat Morgan Ågren po katerem je skladba dobila svoje ime, saj uprizori nepozaben bobnarski solo. Dramatični zaključek z drugim delom naslovne skladbe vsebuje epske vokalne harmonije, podkrepljene z veličastnimi valovi melotrona in raznovrstnimi kitarskimi pasažami, tako da vnovič ne manjka virtuoznega sladostrastja.
»Notes From The Past« je bil nazoren dokaz, da je bila ustvarjalna magija med Lundinom in Stoltom, kljub več kot dvajsetletni prekinitvi sodelovanja, na višji ravni kot kadarkoli poprej v dotedanji Kaipa zgodovini. Kultna skupina je s tem albumom, ki je predstavljal enega izmed ključnih trenutkov njihove kariere, uspela prepričljivo vstopiti v 21. stoletje in se enakopravno kosati z mlajšimi progrockovskimi nadobudneži. Poleg skupin The Flower Kings, Ritual in Karmakanic so v novem stoletju začeli tvoriti nadvse uspešno švedsko progrockovsko falango pri založbi Inside Out.
na vrh