Kultni britanski neoprogresivci Pendragon so potrebovali skoraj pet let, kolikor jih je minilo od prejšnjega studijskega albuma, odličnega »The Masquerade Overture« (1996), preden so izdali »Not Of This World«, dosežek, ki je bil v marsičem slogovno nadaljevanje med večino ljubiteljev prog rocka bolj znamenitega predhodnika. V tem času se je v glavi poglavarja banda, kitarista in pevca Nicka Barretta nabrala polna malha novih skladateljskih idej, katere je ob pomoči dolgoletnega pajdaša, klaviaturskega čarodeja Clivea Nolana, bas kitarskega spretneža Petra Geeja in starega bobnarskega mačka Fudgea Smitha uspešno realiziral na še enem zelo dobrem studijskem dosežku. »Not Of This World« je v marsičem, lahko bi se reklo že nekoliko pretirano, sledil preizkušeni formuli prejšnjih treh Pendragon albumov, s tem da so še nadgradili večino simfoničnih aranžmajev in še poglobili vsebnost spremljevalnih ženskih vokalov.
Nekatere Barrettove skladateljske ideje na tem albumu predstavljajo celo vrhunec njegove kariere s Pendragon, po drugi strani se določeni, že slišani motivi, celo s prejšnjega albuma, pogosto ponovijo, kar bo vse tiste, ki prisegajo na inovativnost, precej zmotilo. To je tudi edini resni očitek albumu in glavni razlog zakaj »Not Of This World« ni boljši dosežek od svojega predhodnika. Večina besedil na albumu je, kot ponavadi, precej 'filozofskih' ter se ubada z usodo sveta, človekovo krhkostjo in koncem sveta. Vsekakor niso ravno med močnejšimi platmi »Not Of This World«, vseeno pa se še kar dobro prilegajo posameznim motivom.
»If I Were the Wind (And You Were the Rain)«« predstavlja mogočno otvoritev albuma v pristnem, epskem Pendragon slogu z razkošnimi simfoničnimi aranžmaji in z 'jokajočo' solažo na slide kitari, kot se spodobi za 'pridnega učenca' legendarnega Davea Gilmourja (Pink Floyd). Melanholično-mistična atmosfera poslušalca v trenutku preplavi s svojo intenzivnostjo. Pendragon se že na začetku albuma posreči združiti neutolažljivo melanholijo in subtilnost, ki so ju svoje dni izsevali legendarni Pink Floyd ter ju združiti s svojimi klasičnimi neoprogrockovskimi triki, predvsem kar se tiče slojevitih sintetizatorskih variacij. Barrettovo energično petje je podkrepljeno z dramatičnimi ženskimi harmonijami, kar še poglobi intenzivno atmosfero, ki zlepa ne pojenja skozi celoten album. Na klavirju podprti, baladno usmerjeni zadnji del je pravzaprav rearanžiran motiv z »The Masquerade Overture« klasike »As Good As Gold«. To ni edini primer, ko se na albumu slišijo isti ali sorodni motivi s predhodnih plošč, kar vsekakor ni znak inovativnosti, a glede na to, da »Not Of This World« nekako zaokrožuje opus Pendragon plošč iz devetdesetih, jim je, recimo, polovico oproščenega.
»Dance of the Seven Weils« je epska suita, razdeljena v dva dela. To je ustaljena praksa, katero so ponovili tudi pri večini ostalih skladb na »Not Of This World«. »Faithless« je power balada s še eno melanholično kitarsko variacijo, umetelno položenimi sintetizatorskimi teksturami in neutolažljivim refrenom, medtem ko je dramatični »All Over Now« mogočen antem z izvrstno, prekleto nalezljivo melodijo, prav gotovo eno najboljših v povesti te kultne skupine. Barrettova solaža v zaključnem delu je za vse prste oblizat, medtem ko zmagoslavni finale predstavlja enega izmed vrhuncev albuma.
Naslovna skladba je razdeljena na tri med seboj povezane dele. Prvi del, »Not Of This World«, vsebuje hiperdramatični inštrumentalni uvodni del, kjer poteka pravcati epski spopad med Nolanovimi klaviaturskimi orgijami in Barrettovimi nabritimi kitarskimi pasažami. Sčasoma se izoblikuje nadvse prijetna in pozitivistična, izrazito veseljaška melodija, kakršne so bile značilne za Pendragon v tem obdobju njihove kariere. Približno na polovici se vključi še Barrettov vokal, nakar ob strastni spremljavi ženskih vokalov vnovič nastopi nosilni motiv celotnega albuma. Drugi del, »Give It To Me«, kjer pobudo prevzamejo Nolanove gostoleče sintetizatorske teksture, se po ambientalni plati giblje nekje vmes med prešerno razposajenostjo in resnobnostjo, medtem ko se Barrett v besedilu jezi 'na cel svet' in pri tem precej spominja na kakšnega jeznega gozdnega možička. Še dobro, da so mu pri petju to pot v obilno podporo odlične ženske vokalne harmonije, tako da v trenutkih, ko izraža jezo, ne izpade smešno. Tretji del, »Green Eyed Angel«, je ena najlepših power balad v povesti skupine, ki poslušalca v trenutku prevzame s svojo nalezljivo ambientalno magijo. Pendragon se tu vnovič izkažejo kot tehnično osupljivo profilirani mojstri subtilnosti in prefinjenosti, medtem ko so vokalne harmonije, še posebno v refrenu, tako nalezljive, da je to že skorajda nesramno.
Z enigmatično atmosfero prepojeni ep »A Man of Nomadic Traits« predstavlja zaznaven slogovni kontrast glede na večino ostalih del na albumu, saj vsebuje zanimiv pastoralen uvod, s pomočjo katerega Pendragon hitro oblikujejo subtilno in hipnotično melodijo. Tu se Nick in tovarišija vnovič izkažejo kot izjemno spretni tvorci čudovitih ambientalnih mostov med izjemno tehnično podkovanostjo in aranžersko prefinjenostjo. Mogočen refren je vnovič izjemno lepo postavljen sredi veličastnih simfonični aranžmajev in presunljivih kitarskih pasaž, kar v kombinaciji ustvarja resnično magično vzdušje in poslušalca ponese v srčiko besedila o nomadih in beduinskih sestrah.
Tudi epska zaključna mojstrovina, »World's End«, je razdeljena v dva dela. »The Lost Children« je še ena obsežna, a vseeno niti za trenutek dolgočasna kompozicija, ki se odpre z dobro znanim, melanholičnim »If I Were The Wind (And You Were The Rain)« motivom, kar pomeni, da gre za še eno balado s presunljivimi kitarskimi variacijami. Slednje sčasoma oddajo prostor epskemu ambientalnemu 'razodetju', katerega predstavlja monumentalna inštrumentalna sekcija s številnimi melodično usmerjenimi kitarskimi improvizacijami, podprtimi na pretakajočih se zavesah melotrona. Zaključni del suite z naslovom »And Finally…« vsebuje po 'queenovsko' reanžiran osrednji motiv celotnega albuma, kar pomeni, da se vse skupaj še enkrat ponovi, pa čeprav ni nobene omembe, da bi šlo pri »Not Of This World« za konceptualni projekt. Za veliki finale se med mogočnimi simfoničnimi aranžmaji še enkrat vključijo ženske vokalne harmonije in vnovič dosežejo veličasten, čeprav že tudi nekoliko predvidljiv efekt.
»Not Of This World« je bil logično nadaljevanje slogovnih smernic z »The Masquerade Overture«, katerega v marsikaterih segmentih in po zvokovni globini celo prekaša, medtem ko inovativnost in raznolikost posameznih motivov ni ravno ena njegovih močnih plati. Ravno ti dve pomanjkljivosti mu preprečujeta, da bi dosegel prvo mesto v dosedanji Pendragon diskografiji, pa čeprav v marsičem predstavlja njihov vrhunec, kar se tiče 'pečanja' z melodično-simfoničnim prog rockom skozi celotna devetdeseta in čez. Tudi člani skupine so po »Not Of This World« ugotovili, da obstaja nevarnost, da postanejo ujetniki neke zvočne rutine, zato so že na naslednjem studijskem albumu, »Believe« (2005), naredili precej radikalen slogovni prelom. Žal ta prvi poskus preizkušanja 'nečesa novega' ni predstavljal spremembe na boljše.
na vrh