Čeprav so Judas Priest zaradi vnetega slepiča Glenna Tiptona odpovedali "balkanski" del letošnje turneje, pa smo te dni tudi v domačih logih dočakali izid njihovega prvega konceptualnega albuma. Dvojni plošček obuja spomin na vsem poznanega preroka iz XVI. stoletja, katerega vizije se za razliko od takrat precej pogostih, predvsem z reformacijo povezanih trendov, niso opirale na kritike rimske Cerkve, zaradi česar se je Michelu de Nostredamu uspelo izogniti grmadi. Gre torej za renesančni svet apokaliptičnih prerokb, astrologije in bibličnih vizij, ki je tematsko nadvse primeren (mogoče celo preveč očiten in predvidljiv) za obskuren metal album. Seveda pa je treba takoj poudariti, da plošča ne temelji na Nostradamusovih spisih in tudi ne prinaša novih razlag popularnih vizij, saj se Priesti v interpretacijo določenih napovedi ne spuščajo, ampak gradijo svojo poetiko predvsem na življenjski zgodbi slavnega preroka.
Z Nostradamusom se Judas Priest zmagoslavno vračajo na sceno in lahko bi rekli, da je pričujoča stvaritev monumentalno in nekoliko bolj senzibilno nadaljevanje Painkillerja (dva izdelka z Ripper Owensom iz očitnih razlogov ne štejeta, album "Angel of Retribution" pa se je izkazal za dokaj šibkega in neinovativnega). Gre za mračnjaško rock opero, s katero skupina pogleduje proti povsem novim obzorjem, kjer donijo godala, akustične kitare in klasični klavirji, ki pa seveda niso glavna tema plošče, ampak so zastavljeni kot učinkovit kontrapunkt kitaram Tiptona in Downinga. Če so se Priesti na albumih, kot je bil "Turbo" in v nekoliko manjši meri tudi "Ram it Down", šele spoznavali s kitarskimi "synthesizerji", pa te sedaj primerno nadgradijo z omenjenim klasičnim inštrumentarijem, ki ga je moč slišati predvsem pri uvodih pred posameznimi poglavji.
Prvo od teh, ki nosi naslov Prophecy, na najboljši možen način odpre album in z nostalgičnimi rifi opomni na sijajno zapuščino osemdesetih, v drugem, poimenovanem Revelations, pa ta doseže svoj prvi vrhunec. V pesmi nas poleg dokaj nenavadne flamenko kitare presenetijo tudi virtuozne kitarske prvine, poznane pod imenoma "arpeggio" ali "sweep picking". S podobnimi vratolomnostmi sta se Tipton in Downing sicer že spogledovala na "Painkillerju", sedaj pa sta tovrstno znanje še utrdila in poglobila ter z vso pravico potrkala na vrata panteona največjih kitaristov. Pri refrenu četrtega poglavja Pestilence and Plague se Halford trudi z verzi v italijanščini, ki nekje proti sredini skladbe postanejo dokaj nadležni, a pesem rešita zanimiva harmonična struktura in epsko vzdušje. Tega nadaljuje počasna in zlovešča skladba Death, ki se po (že petem) uvodu prelevi v herojsko Conquest in nato v mirnejšo Lost Love, ki se verjetno nanaša na smrt Nostradamusove žene in otrok. Poglavje z naslovom Persecution je presenetljivo predvsem z besedilno-vsebinskega gledišča, saj je znano, da preroka inkvizicija ni nikoli preganjala in da njegovi spisi niso bili nikdar uvrščeni v Vatikanski "Index librorum prohibitorum". Prav nasprotno. Kot pričajo zgodovinski viri, je bil Nostradamus pobožen katolik, ki se ni vtikal v doktrino katoliške cerkve ali v izprijene navade takratnega papeškega dvora. A Halford in kompanija pač niso zgodovinarji in jim gre spodrsljaj mirne duše oprostiti. "Licentia poetica" pač.
Začetek drugega ploščka je še najšibkejši del tega mogočnega izdelka. Exiled in Alone sta preveč duhamorni in razvlečeni, da bi pritegnili večjo pozornost, in šele ob skladbi Visions, ki nekoliko spominja na fantastično Blood Red Skies, lahko poslušalec ponovno zadovoljno zastriže z ušesi. Po pretirano vzneseni New Beginnings, v kateri presenetljivo zasledimo precej Floydovskih elementov (npr. razpoloženjske linije klavirja in solo kitare z neskončnim "delayem" ter zaključek, ki je povsem podoben sklepnim akordom Any Colour You Like z "Dark Side of the Moon") sledi drugi klimaks. Najprej neizprosni Nostradamus, ki ga zaznamujeta eden najbolj srhljivih Halfordovih krikov in suha solaža v slogu Jeffa Hannemana, ter "Sabbathovski" Future of Mankind (po vsej verjetnosti najboljša skladba na albumu), ki dostojno sklene to odlično simfonično metal mojstrovino.
Kot večina konceptualnih albumov je tudi "Nostradamus" nekoliko zahtevnejše glasbeno čtivo, ki ga je treba poslušati zbrano, da bi v njem lahko zares uživali. Slaba stran izdelka je le veliko število uvodov (kar devet), zaradi katerih ta izgubi veliko svojega zagona in se na trenutke zdi mlačen ter nekoliko izgubljen, kar je za Prieste dokaj nenavadno. Podobna melanholična in odločno premočna pomirjevalna tableta poslušalca pričaka predvsem na drugem ploščku, ki se od tal odlepi šele proti koncu. A že zaradi same dolžine albuma (več kot 100 minut) ni mogoče pričakovati nenehnega kitarskega bombardiranja in terorja, kot smo ga vajeni s "Painkillerja". Ena značilnosti plošče je tudi ta, da ne vsebuje tržno orientiranih hitov, kakršne najdemo na nekaterih njenih predhodnikih, saj je od začetka do konca zastavljena kot epska celota, v kateri ima vsaka pesem natančno določeno mesto. Gre torej za popolno glasbeno in vsebinsko novost v ustvarjanju skupine, ki pa je za razliko od radovednega eksperimentiranja na albumih "Point of Entry" ali "Turbo", ki ju je pokopal plaz negativnih kritik, zrela in dobro premišljena.
Nostradamus je torej drugačen, a v pozitivnem smislu, saj v precejšnji meri ohranja tradicionalni zvok in You've Got Another Thing Comin' "vibe", a v sodobnejši preobleki, ki pa ji nikakor ne bi mogli očitati, da se preveč podreja trendom. Gre torej za Priestovski odgovor na "Operation: Mindcrime" ter "The Wall" in le čas bo pokazal ali bo "Nostradamusu" uspelo stopiti ob bok tem legendarnim stvaritvam ter se zapisati tudi v glasbeno zgodovino. Po prvem poslušanju zveni vse skupaj nadvse obetavno in če Judasom spodleti, bo to predvsem zaradi obrabljene, dokaj neizvirne ter nerodno zastavljene tematske podlage in nikakor zaradi glasbe.
na vrh