Bloodbound: Nosferatu

Ajoj, ajoj, ajoj! Ko sem prvič videl skupino na fotografiji, sem pomislil, da obstajata dve z enakim imenom in da sem pač "prisurfal" na uradno spletno stran narobne izmed obeh. Pa ni res. Ti modeli so odeti v pravo "black metalsko" nošnjo porisani s pravimi "corpse paintingsi". In kaj dela med njimi ime Fredrik Bergh (član švedskih AOR puristov Street Talk)? Postal je poreden in z Bloodbound sedaj izkazuje svojo visoko talentiranost občinstvu, ki je lačno prvinskih heavy metal atributov, kateri je bil ustoličen na evropskih tleh davno tega!

Torej izgledu navkljub je glasba vse prej karkoli drugega kot pa "black metal". Gre pač za starokopitno "eighties" šolo metalskih klasicizmov. Prvi komad Behind The Moon je mešanica udarnega ritmično odprtega galopiranja W.A.S.P. in Iron Maiden tercetno melodičnega harmoniziranja. Kot tak osupljivo vleče na Iron Maiden tudi po zvočni produkciji. Vsem, ki boste to slišali, se vam nemara utrne misel: "Oh ja, kje so danes tisti stari dobri Iron Maiden, ki so danes že davno pozabili prašiti vražje rife a la The Trooper?!?" Skratka od otvoritvene skladbe naprej je prvih pet skladb odžaganih v visoki prestavi okostenele metalske šole, ki je zmes prvin n.o.w.b.h.m.-ja, glam metala in ne boste verjeli primesi, melodičnega hard rocka, saj ne smemo pozabiti da je eden piscev materiala Fredrik Bergh.

Vokal je čist in melodičen! Njegov lastnik je Urban Breed, sicer pevec skupine Tad Morose! Odet v obleko spremljevalnih vokalnih harmonij, ki so značilne za pristope melodičnega hard rocka in AOR metala (pompozno orientirana refrena Screams In The Night ter For The King). Vokalne linije so zelo rado ukrivljene v slogu Brucea Dickinsona in tudi po barvi glasu se vokal uspešno približuje Iron Maiden vriskaču. Kar vleče na osemdeseta je primanjkljaj dvojne bas stopalke. Tako da se kdo ne bi bal, da se v primeru Bloodbound vrtimo okrog mečevanja kakih Rhapsody Of Fire. Bloodbound so produkcijsko in v dobršni meri slogovno vseskozi zapriseženim klasičnim prvinam osemdesetih. Solaže so speljane prav v tovrstnih tirnicah starega dobrega Adriana Smitha, obdane z okusnimi atmosferičnimi pasažami tercetnih harmonij. Bend vnaša tudi lepo mero pompa v skladbe skozi himničnost refrenov! Skladbe nosijo velik melodije, in nalezljivo stopnjo poslušljivosti. Vse je zloženo z lepim občutkom za kompaktno melodično udarnost skupaj ter odeto v kristalno jasno produkcijo, ki znova oživlja osemdeseta.

No in potem pridemo do sedme skladbe. Sedmi komad je kliše, ki je prvi klišejsko moteč faktor plošče. Gre za Helloweensko veselo pivsko pohajkujoči Fallen From Grace. Ali so hoteli Bloodbound z njim opozoriti, da lahko dosežejo nivo Helloween osemdesetih ali ne, niti ni važno. To jim je uspelo več kot prepričljivo, a v takem primeru se lotiš preigravanja priredb. Ni popolnoma jasno, ali zvenijjo biti Bloodbound aktualni, vendar pa je to dokaj neumna poteza. Da kloniraš nekoga tako nesramno neposredno le z namenom da dokažeš kakšne so tvoje tehnične sposobnosti. Enostavno nepotrebni kliše poln durovske saharoze, ki nesrečno odbije poslušalca od siceršnje povprečno visoke kvalitete tega izdelka! In po tej skladbi? Kot zakleto! Druga polovica albuma se nagiba v prid klišejem novodobnega power metala, ki ga je cel planet Zemlja danes prepoln, kar jemlje albumu konsistenco in resnost. Tako doživimo nov napad višje skadkorne vsebnosti v Midnight Sun, ki ga ob tem prežema soliranje tipične skandinavske šole, ki se spogleduje z "barocco" elementi samega Malmsteena, kar dokazuje tehnično izpiljenost Tomasa Olssona. Album se zaključi v visokem tempu z On The Battlefield, ki približa album znova prvi polovici oziroma prvim petim komadom, torej odprta "glam metal" jahaški ritem in "kitarski riff" ter čezenj položena "power metal" melodija.

Bloodbound preprosto le žgejo in Nosferatu je soliden prvenec, ki se je v tem času skorajda znašel popolnoma na pravem mestu in kot tak skorajda odlično prestal preizkus ponovnega oživljanja prvin "heavy metala" osemdesetih. Skupina mestoma opozori, da premore neko magijo, ki prepriča, da napravi Bloodbound prepoznavne, kljub sprehajanju po prežvečenih kalupih. In vendar ne v celoti. Moti namreč preočitno oponašanje Helloween, ki jemlje skupini možgane, tako da je na teh mestih album praktično prazen oziroma suhoparen. Fantje znajo položiti komad, ob katerem se bodo glave krepko vrtinčile okrog svojih osi. Vprašanje pa je kako dolgo bodo zdržali, kajti v takšnih primerih se nasledniki tovrstnih debutov predajo vse večji lastni repeticiji naslednikov. Glasbeniki Bloodbound dosegajo izreden kakovostni nivo. Manj kot pisci materiala, ker so podvrženi pač oponašanju izumljenega, zlasti pa prepričajo kakovostno po tehnični plati, tako da imajo vse možnosti, da prvenec v prihodnosti konsistenčno nadgradijo in ne zapadejo v povprečnost parodije na power metalstvo. Album za die-hard fane Iron Maiden in power metala (brez poudarjenega šklopotanja dvojne bas boben stopalke). Za ostale pa opozorilo, da se ne zakadite prenaglo vanj, kajti strupeno nalezljiva melodičnost, skriva marsikateri kliše, ki postane lahko že po drugem krogu poslušanja "Nosferatu" zelo moteče.