Legendarni angleški progresivni rockerji Barclay James Harvest so ena izmed tistih nesrečnih skupin, ki so zaradi trenj med posameznimi člani banda razpadle na dve frakciji, kar je v njihovem primeru za seboj potegnilo številne usodne posledice. Leta 1998 sta se namreč kitarist/pevec John Lees in basist/pevec Les Holroyd sporekla glede nadaljnje slogovne usmeritve teh mojstrov orkestralno-pastoralnega simfoničnega rocka. Pop rocker Holroyd je želel nadaljevati bolj komercialno, 'pop' usmeritev iz osemdesetih in prve polovice devetdesetih, medtem ko se je Lees želel vrniti k simfoničnoprogresivnorockovskim koreninam iz 'zlatih' BJH časov, se pravi sedemdesetih.
Danes žal že pokojni bobnar Mel Pritchard (leta 2004 je umrl za posledicami srčnega napada) se je pridružil Holroydovi verziji BJH, medtem ko je Lees obnovil sodelovanje z nekdanjim BJH klaviaturistom Stuartom 'Woollyem' Wolstenholmeom, še enim na žalost že pokojnim članom originalne četverice (leta 2010 je storil samomor zaradi dolgoletne depresije), v njuni viziji te kultne skupine. Razlike v slogovnem in skladateljskem pristopu so se pokazale že takoj ob izidu prvih studijskih dosežkov obeh različnih BJH frakcij.
Medtem ko je Leesov prvi BJH album z naslovom »Nexus« (1999) naletel na relativno ugoden naziv in se ga lahko označi celo za do zdaj najboljši BJH dosežek po koncu sedemdesetih, je bil odziv na Holroydov BJH prvenec »Revolution Days« (2002), nekako po pričakovanju, precej medel, saj je slogovno z njim ostal na 'mrtvi točki'. Lees in Holroyd žal nista uspela zakopati bojne sekire niti po Pritchardovi in Wolstenholmeovi smrti, tako da danes še vedno delujeta dve različni verziji BJH. Dolgoletni privrženci in ljubitelji klasičnih BJH dajejo prednost Leesovi viziji banda, ki večinoma nastopa pa Veliki Britaniji in severni Evropi (v zadnjih letih ga pot občasno zanese tudi v Nemčijo in srednjo Evropo) ter igra vse največje hite iz sedemdesetih, večinoma tiste s kitaristovim skladateljskim pečatom, medtem ko se Holroydov band mudi predvsem po Nemčiji in srednji Evropi, kjer v živo predstavlja najbolj komercialne BJH stvaritve, predvsem tiste z basistovim avtorskim podpisom.
Nedolgo po Wolstenholmeovi smrti je Lees, medtem ko je spoznaval, da je časa za nove studijske podvige z vsakim letom manj, medtem ko so sivi lasje že zdavnaj dobili vojno, naposled prebudil skladateljski navdih ter začel skupaj z novim klaviaturistom Jezom Smithom ter basistom/dodatnim pevcem Craigom Fletcherjem in bobnarjem Kevinom Whiteheadom, dvema nekdanjima članoma Woollyevega solo banda Maestoso, snovati povsem nov BJH material. Pravzaprav so se določene ideje zažele oblikovati še v času, ko je bil kultni klaviaturist še živ. Te nove stvaritve so luč sveta ugledale kot nov John Lees' Barclay James Harvest album z naslovom »North«, ki v marsičem predstavlja slogovno vrnitev k simfoničnim koreninam, predvsem kar se tiče slikovitih orkestralnih aranžmajev s pomočjo katerih je Leesov band ovil melodično rockovsko okostje posameznih del.
Na »North« je veliko tudi elegantnih akustičnih aranžmajev, saj je bil Lees od nekdaj odličen akustični kitarist, medtem ko je njegov vokal presenetljivo dobro ohranjen in je hkrati zadržal prepoznavno barvo glasu. Tudi basist Fletcher je več kot spodoben pevec, kar se lahko ugotovi že na uvodni »North« skladbi »If You Were Here Now«, ki je, tako kot celoten album, posvečen spominu na oba pokojna, originalna BJH člana. Tu gre za lahkoten melodični rock s pomenljivim simfoničnim zaledjem in dinamičnimi vokalnimi harmonijami, kakršen je bil značilen za večino preteklega BJH ustvarjalnega opusa. Seveda moderna produkcija pripomore levji delež k temu, da Leesov band zveni sodobno, tako da trenutki nostalgije, ko zavlada priokus po klasičnem BJH obdobju, niso pretirano pogosti. Po besedilih, ki so polna spominov na preteklost in mlada leta, bi namreč poslušalec sklepal ravno obratno, da je album zacementiran nekam v davno preteklost.
Na »Ancient Waves« klaviaturist Smith dokaže, da do potankosti obvlada grajenje mogočnih ambientalnih zaves, medtem ko se Lees prvič postavi v vlogo glavnega pevca in dokaže, da je njegov vokal tudi v 21. stoletju zelo solidno ohranjen. Artrockovsko začinjeni »In Wonderland« je zaznamovan z duhovito kitarsko frazo in igrivimi ritmi, medtem ko subtilni simfonični aranžmaji še spodbujajo vsesplošno sproščeno atmosfero. Ta kompozicija je tudi edina na albumu z besedilom, ki ni predmet neke nostalgije po preteklih časih, temveč je povezan s 'kruto' sodobnostjo, saj gre za pikro družbeno satiro na zasvojenost z moderno prenosno telefonijo. Pastoralna balada »On Leave« preseneti s svojimi bluesy kitarskimi pasažami in temu ustrezno melanholično atmosfero. Lees je bil od nekdaj mojster grajenja neutolažljive anglosaksonske oziroma keltske melanholike in ta dosežek precej spominja na nekatere njegove pretekle BJH balade.
Na »The Real Deal«, kjer se na glavnem vokalu vnovič izkaže basist Fletcher, band ravno ob pravem trenutku ubere nekoliko udarnejši pristop na čelu s krepko kitarsko frazo in šelestečo plastjo Hammod orgel. Tu najbolj navduši imeniten melodičnorockovski refren za katerega je Fletcherjev vokal kot ustvarjen, medtem ko šef banda navduši z zanimivo kitarsko solažo, ki opomni, da z leti ni izgubil svojih virtuoznih veščin. Od vseh štirih originalnih BJH članov je ravno Lees posedoval še največji smisel za občasne, sicer precej redke težko rockerske pustolovščine. Buditeljski antem »On Top of the World« skozi katerega seva patriotizem, čeprav gre v besedilu pravzaprav še za en poklon 'starim dobrim časom', preden so v originalnem bandu nastopile zdrahe, zaradi mogočnih orkestralnih aranžmajev, kjer imajo osrednjo mesto pihala, izjemno spominja na kakšno BJH klasiko iz njihovega zgodnjega obdobja.
Eden boljših dosežkov na »North« je brez dvoma »Unreservedly Yours«, še ena pastoralna, skorajda tradicionalna BJH balada, katera vsebuje sapico folka na račun prelestnih aranžmajev na akustični kitari, medtem ko se Leesov vokal tu počuti še posebno domače. Odlična naslovna stvaritev je po strukturi najbolj kompleksen, progresivnorockovski dosežek na celotnem albumu, kar velja tudi za njegovo eterično in izrazito pozitivistično atmosfero. Izmenjavanje vokalnih harmonij med obema glavnima pevcem poteka izjemno fluidno in je pravcata paša za ušesa, medtem ko veličastni simfonični aranžmaji, kjer pomembno vlogo igra predvsem melotron, zvenijo kot v najboljših BJH časih. Lees se vnovič izkaže tudi kot izvrsten kitarski improvizator, ki niti za sekundo ne izgubi občutek za pretanjeno melodičnost. Vsi skeptiki med dolgoletnimi BJH privrženci, ki niso bili prepričani, da je Lees sposoben na stara leta ustvariti kaj posebno zanimivega, bodo svojo zmoto spoznali najkasneje med poslušanjem te naslovne kompozicije. Izrazito eterični »The End of the Day« je kratka orkestralna zadušnica z Johnovo naracijo, ki obenem spomni na 'zlato' BJH ero, pa tudi na klasične The Moody Blues, čeprav Leesu gotovo ne bi bila všeč primerjava s slednjimi, saj podobne opazke posluša že večino svoje kariere.
Johnu Leesu se je z »North« posrečilo ustvariti najboljši Barclay James Harvest album po koncu sedemdesetih, kar je pri njegovih letih nedvomno spoštovanja vreden dosežek. V več kot enem desetletju sodelovanja s Fletcherjem in Whiteheadom, medtem ko je Smith v kratkem času poskrbel da se Wolstenholmea skorajda ne pogreša, je legendarni kitarist in pevec razvil odlično medsebojno kemijo s svojim bandom. Novi, Leesovi BJH, kar je najbolj pomembno, na »North« zvenijo aktualno in sveže ter obenem še vedno spominjajo na kultno skupino z mogočnim opusom, ki je svoje najboljše dosežke ustvarila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Johnov nekdanji tovariš in od leta 1998 dalje srditi tekmec, Les Holroyd, pa je medtem v tla že zapičil bojno sekiro in napovedal nov studijski album njegove BJH inkarnacije, ki naj bi izšel nekje sredi leta 2014.
na vrh