Stone Orange so še eni slovenski rokerji, ki so povsem zadovoljni s tem, da so izumili elektriko. Gojijo predvidljiv hard rock sila preprostih vzgibov, brez zapletanja v kompleksne (recimo temu tudi potencialno progresivne) glasbene forme. Riffi so odprti in tekoče nastavljeni, a studijska prezentacija njih zasnove preprosto ne uspe pasti na ugodna tla, da bi vzklila iz njih privlačna posebnost. Ne glede na to, da je hard rock v splošnem na svetovnem glasbenem zemljevidu izčrpan in ga vodi dodobra obdelana šablona, pa danes bendi Britanskega otočja, ZDA, Skandinavije, držav Beneluksa in srednje Evrope, to znajo sanirati s sebi lastno prepoznavno esenco ali kreacijo grabežljive dramatične atmosfere. "Nori mlin" v tem ne uspe prepričati.
Zanimivo je tudi djestvo, da so se fantje odločili obdržati slovenščino na albumu. Redke so zgodovinske izjeme tovrstnih slovenskih stvaritev (Martin Krpan, Pomaranča), ki so uspele kljubovati uničujočim prijemom slovenskega jezika za spevnost in melodijo, katero išče in zahteva glasba hard rocka. In mimogrede tako Kreslin, kot Magdalenič sta razbila to zagato s preprostim dejstvom, da sta posedovala unikatni pečat prepoznavne barve lastnih vokalov, česar vokal Stone Orange še zdaleč nima. Ne da ne bi znal peti. Ne. Tehnično je povsem sprejemljiv, le manjka mu karizme in usodno privlačnega šarma, s katerima bi razbijal neprebavljivo mleto žagovino slovenskega jezika v šoli hard rock glasbe.
Otvoritev, uvod Mene Tekel Fares (instrumental) silno vleče na uvod skladbe Crusader (orig. Saxon) upajmo, da zgolj naključno. Tudi nadaljevanje v riff Na drugi strani ulice je, kot bi poslušal nadaljevanje zgodbe o Saxon, o Saxon s prve polovice devetdesetih. Kjer so doma Saxon, postanejo umestne tudi reference s klasičnimi Judas Priest in Accept. K zgradbi skladb na albumu "Nori mlin" lahko najdemo vzporednice tudi z npr. Evropejci Krokus, Vengeance, Bonfire in malo mlajšimi Mad Max ali Biss. Na albumu je skupno trinajst skladb. Od tega so kar trije instrumentali, dva povsem kratka, ki bi lahko služila kot uvod k skladbam "glav in repov", saj sta motivsko povsem nezanimiva. Da je to izredno previden album, ki mu manjka obilica domišljije potrjuje denimo naslov enega od teh dveh instrumentalov (Čarovnik iz Oza). Tretji instrumental Bad Like Jesse James nosi sapico blues southerna, z znova povsem klišejskim osnovnim riffom, tako da gre preprosto za novo polnilo minutaže albuma. Ščepec glam hard rocka je ujet v komadu Ne gledam dol, ki je eden svetlejših trenutkov, pa ne zaradi tistega "glam" trenutka, pač pa kombinacija arogance vokala, surovosti riffa in torpedirajočega momenta ritem linije v tej skladbi nadvse uspešno zaživi. Kompaktno, suvereno, z zgledno komunikacijo med refrenom in predrefrenom. To je tekoč komad od glave do repa, z uspešno skreirano drama atmosfero.
Motiv naslovnice albuma, vzete iz stare opuščene tovarne lanenega olja, katere stavba razpada sredi industrijske cone ljubljanskih Most, deluje precej punkoidno, pravzaprav preseneti, ko namesto tega, udari na ploščku iz nje hard rock sporočilo. Torej netipična hard rock/heavy metal naslovnica.
Produkcija nosi v ospredje porinjene riffe kitar, kar daje zahtevano surovo živost, tudi komunikacija prve fronte z ritem linijo, daje albumu zgledno zvočno globino in dinamiko, zelo statično pa delujejo klaviature in back vokalne harmonije, kjer ostaja še mnogo neizkoriščenega prostora v gradnji sočnosti in polnosti skupne zvočne podobe. Grleni arogantno odsekani vokal in popolno črtanje klaviatur, pa dobiš slečeno osnovno formo rock 'n' roll hopa cupa galopiranja, je ena od potencialnih opcij nadaljnega razvoja skupine. In vendar ni težko razbrati tendenc skupine po plasiranju inteligentnejšega hard rocka, tudi AORa, česar ne skriva kopica harmonij melodije albuma. Zato je mnogokrat pogrešati odločnejši zvok klaviatur in lepše aranžirano ogrinjalo, ki bi ga ponudile večdelne vokalne harmonije, saj je surova produkcija albuma "Nori mlin" v splošnem pisana na kožo albumom polpretekle zgodovine tipa skupin, kot so denimo AC/DC.
Stone Orange se s prvencem še malo lovijo. Kakorkoli si zaslužijo sleherno vzpodbudo, ker preprosto so. In Slovenija nima kdove koliko oprijemljivih hard rock referenc, katere bi bile vzgajane in hranjene v njenih nedrjih. Minil pa je čas, da bi bili slovenski poslušalci zadovoljeni le s tem, mar ne? Preprosto potrebujejo fantje nekaj več izkušenj, kar pa prinaša čas in zorenje skupine skozi taisti čas, veliko koncertiranja, medsebojnega spoznavanja, ki bi rezultiralo v ustvarjanju kemije, katera bi prinesla nadgradnjo. To pa je poudarjeno izražen duh in esenca skupine, katero Stone Orange zaenkrat še iščejo. Torej "Nori mlin" je na površno poslušanje in za nezahtevno uho povsem okej album, a pod binokularjem analize kaj hitro ugotoviš, da je skritih še mnogo rezerv. Fantje nosijo potencial. Držimo pesti, da ga bogato dokapitalizirajo!
na vrh