Opogumljeni nad splošnim sprejemanjem in uspešnim pristankom prvenca "Id" (RockLine recenzija TUKAJ), skratka lepim uspehom, ki so ga definirali prvi koraki, so fantje še naprej kovali železo dokler je bilo vroče. "Id" je definiral s svojo večplastnostjo, tudi več potencialnih usmeritev samih razvojnih možnosti, ki jih lahko ubere skupina v prihodnje.
Za "Nord" so se odločili da bodo pilili zvok v smeri njegove večje kontrole, večji profilaciji kontrastov njegovih osnovnih gradnikov. Zvok na albumu "Nord" je precej bolj speglan in očiščen glede na "Id". Kaže se naklonjenost klasični opremljenosti zvoka in aranžmajev, ki v klaviaturah skrbijo za izpostavljenost elementa simfoničnosti. Siddharta so navili zvok kitar v distorziji, ki je pravzaprav zmetaliziran na novi plošči. Do večjega izraza prihaja tudi uporaba zvočnih zank in programiranja zvočnih vzorcev v kombiniranju s sintetizatorsko protetiko, celo petje vokala skozi efekte v refrenih (skladba "01"). Naklonjenost razvoju simfoničnih elementov odraža sama zasnova skladb, skladba B Mashina nosi celo aranžma za violino. Nemara je ta skladba pravšnji naslov, ki v štirih minutah in pol ponudi poslušalcu najbolj neposredno karakteristike albuma "Nord". Za srednjim instrumentalnim delom, ki ga vodi solo saksofona, se v prehodu pred refrenom simbolično pojavi govor preminulega slovenskega alpinista Tomaža Humarja.
V novem zvoku z več kontrole in manj organskosti, je v celokupni zvočni sliki intenzivneje, kot na "Id", izpostavljen tudi kontrast melodičnih linij bas kitare, ki jih je za "Nord" z izjemo dveh skladb prispeval takrat (še) gostujoči glasbenik Jani Hace.
Čut za kreiranje refrenskih napevov z optimalnim kombiniranjem učinkov melodije in udarnosti, ponuja na "Nord" večje število skladb, ki so "hitmakerji" glede na "Id". Nasploh v prvi polovici albuma se kar nizajo Klinik, Neon, B Mashina, Samo edini... kasneje pribije glavico na žebljico še Platina, pravzaprav skladba z ohranjenim poudarkom akustike in skladba, kjer je Siddharta, poleg skladbe Neon, najbolj učinkovito zložila relacijo kitica-refren v zmagoviti hit albuma "Nord" (hja, križ je z ženskami - še sreča, sicer Platina ne bi "zadevala" tako učinkovito). Vsi z izkoristkom svečanih refrenskih napevov, z značilno kopreno melanholije, ki se odmika v prid občutkoma patetiki (Samo edini), ali kljubovanju (Apokalipsa, B Mashina). Refreni so, kot po pravilu, vsi opremljeni z navitim pojeklenjenim riffanjem kitar, ki se mu pridružujejo simfo aranžmaji klaviatur. To daje nek pridih ledenega piša, ki se vije preko albuma.
Odkloni na albumu? Keltvek z vodilno melodijo piščali in mogočno hrumečim napevom v refrenu, kjer gromoviti možati vokali gradijo glavnino ledene atmosfere v kontrastu donečih tolkal. Eboran, zmagoviti trik, ki razbija nevarnost, da bi album zapadel monotoniji in odlično razgiba dinamični razvoj albuma, ko se skupina odloči, da skladbo posname v celoti v nasprotno smer. Nosi melos arabeske in celo verzi dobijo podznačaj, kot da prihajajo iz bližnjega vzhoda. Himnični napev v refrenu ostaja izpostavljen in maksimalno izkoriščen v melodičnem izkoristku.
Siddharta se je na albumu Nord "zapičila" torej v smelo nadgradnjo jedrnato kompaktne sporočilnosti. Svoj značilni "id" so kapitalizirali v smislu jedrnate melodične minimalizacije, ki so jo obogatili z dodajanjem zvočnih kolažev programskih vzorcev, sintetizatorjev, simfoničnih aranžmajev klaviatur, z občasnim poglabljanjem simfonične atmosfere (violina, piščal). Saksofon je potisnjen le še v srednje instrumentalne dele in ne služi več v funkciji podpore riffanju kitarskih fraz. Hkrati s tem postaja zvok leden, logičen, racionalen - povzema ga odlično turobna "totemska" naslovnica, ki ukazuje klanjanje zahodni civilizaciji simbolu "logične materije", ki je na albumu "Nord" zamenjal naravno ustvarjanje prepletov zvočnih kolažev prvenca "Id".
Genij močnih sporočil, plasiranih skozi melodični izkoristek verzov za Siddharto tipične rabe slovenskega jezika, ostaja z nami. Morda ga najbolj imenitno povzemata ravno skladbi Opice in Zoo 69, ki sta kljub močni in dorečeni zasnovi vodilnih melodij, kar nekako zakriti ob "toči" hitov albuma "Nord".
Pravzaprav ima album en sam minus. Zaključiti bi se moral z Zoo 69. Vsekakor Siddharta ni skrivala velike ambicioznosti in ustvarjalnega zagona, zato je hotela ponuditi čim več svojim glasbenim masam. Odtod album dolg več kot eno uro. Za zadnje tri skladbe, bi bilo bolje, da bi jih ločili s predpono "bonus". Orion Lady je v besedni igri skovan iz povzetkov besedil in naslovov preostalih skladb albuma "Nord". Nosi kabaretni pridih uspešnega kombiniranja Tomijeve vokalne možatosti s pianom. Sledi remiks skladbe Eboran iz katere je odrezana kitarska riffovska masovka, bobne nadomeščajo tolkala, aranžmaji dodatno poglabljajo arabski melos skladbi. Outro povzema vodilni "01" kitarski motiv, s pokrivalom solaže saksofona, katerega izkoristek resnično pogrešamo na albumu "Nord". Torej v zaključku albuma zasedba ne ponuja nič posebnega, le že povedano izpoveduje v rekapitulacijah na malo drugačen način. Tako je občutek, da se album "Nord" popolnoma umiri in tu izgublja pompoznost, ki jo skupina razvija na glavnini njegovega skeleta. To daje tisti občutek, da je bilo bistvo albuma "Nord" že povedano v prvih petdesetih minutah njegove minutaže.
Album "Nord" je ob izidu leta 2001 povzročil na slovenskem pravo "Siddhartamanijo". Z njim so se Siddharta dodobra zasidrali v vse sfere utripa rock kulture na slovenskem, podrli prodajne rekorde, dosegli z njim dvakrat platinasto naklado. Zasedba je torej podredila razvojne silnice potenciranju pompozne melodičnosti, ki jo je glede na "Id", dosegala s kompaktnejšo riffovsko ("zmetalizirano") distorzijo, opremljeno z vse bolj pogostim opremljanjem s simfoničnimi aranžmaji, poglabljanjem drama atmosfere s pomočjo izdatnejše uporabe programiranja in pretkanimi začimbami dodajanja zvočnih zank. V vsem tem ostaja izkoriščanje Tomijeve karizme, kot vokalista, dodatno optimizirano na albumu in njegov značilni pristop s še večjo lahkoto dosega dejstvo drama pompoznosti albuma!
na vrh