Neisha je še ena tistih pevk na slovenski sceni, za katero se zdi, da se je kar od nikoder pojavila in čez noč postala prava medijska atrakcija. Priznam, da me je ta pretirana medijska obsedenost nekoliko odvrnila od tistega osnovnega cilja vsakega ljubitelja glasbe – glasbe same. Seveda sem slišal hite, ki so se vrteli po televizijskih in radijskih postajah, vendar pa bi zdaj že lahko vedel, da hiti ne pričarajo tiste prave slike o talentu in zmožnostih posameznega izvajalca.
Mislil sem, da je Neisha le še ena atrakcija več, ki igra spodobno glasbo, ki pa je pri medijih vseeno hudo precenjena. To se velikokrat zgodi. Mediji prenapihnejo zadevo in me dostikrat odvrnejo, da bi kaj sploh poskusil. Na srečo pa smo v naše roke le dobili promo izvod njenega albuma Nor je ta svet. Ker sem Neishi želel dati priložnost in je nisem hotel že vnaprej odpisati, sem album vzel kar sam.
Še dobro da sem to storil, saj je Neishina glasba razblinila moje predsodke o njenem pomanjkanju talenta. Že takoj na začetku sem videl, da je na njej več kot se zdi. Spoti te distraktirajo, ker so narejeni na takšen način, da pritegnejo pozornost ljudi, ki nimajo dovolj koncentracije za več kot par minut glasbe. Zato mora imeti spot zanimivo vsebino, glasba mora biti udarna, besedila pa čim bolj preprosta. Ravno zato sem mislil, da Neisha nima ponuditi kaj več kot plehke tri minutne pop skladbice. A storil sem ji krivico.
Resda nobena pesem ne preseže petih minut, a to je stranskega pomena. V Neishini glasbi je veliko več kot le tisti šus na en, dva, tri, ki ga mnogi želijo slišati. Zna biti nežna, divja, romantična in jezna. In ti njeni občutki se poznajo v glasbi, ki diha s svojo lastno energijo in življenjem.
Neisho so na začetku njene kariere dostikrat primerjali z Norah Jones. Jonesova je nekoliko bolj v jazzu, a tudi Neisha uporablja veliko teh prvin, zato morda te primerjave niti niso tako neumesne. Kljub temu pa je Neisha nekoliko bolj raznolika. Uporablja namreč tudi elementa funka, rocka, popa in še česa, tako da glasba ni preveč statična.
Album je odigran vrhunsko. Punca je sama prvovrstna klaviaturistka in to se na končnem izdelku pozna. Na plošči sodeluje tudi kopica priznanih studijskih glasbenikov, med njimi tudi Jani Hace iz zasedbe Siddharta. Vključitev toliko priznanih glasbenikov priča o tem, da nekdo v Neisho veliko vlaga. Ali gre le za zaupanje v njene sposobnosti ali pa za kaj bolj potuhnjenega pa presodite sami.
Nor je ta svet je ljubek album, ki je sicer napolnjen s potencialnimi hiti, a tudi poln ljubezni do glasbe in domišljije. Neisha, ki je tudi avtorica večine skladb, ni le muha enodnevnica in predvidevam, da jo bomo še dolgo lahko spremljali na slovenskem prizorišču. O njeni kvaliteti priča tudi dejstvo, da z njo z veseljem nastopajo uveljavljena imena slovenske glase (na primer Vlado Kreslin). Prav zanima me, če lahko Neisha v prihodnje stori glasbeno še kaj več ali se bo zadovoljila s tem kar ima.
na vrh