HC v najžlahtnejši obliki ne potrebuje kozmetičnih dodatkov, Sick Of It All pa tudi po četrt stoletja garanja nadaljujejo svoje izročilo na najbolj evidenten način: s koncerti, znojem, krvjo, trudom in sebi lastno upornostjo. Tudi zaradi tega je 25 letna časovnica zasedbe konstanta rasti in razvoja, glasba pa je udarnejša od Thorovega kladiva. Ker se bližnjic niso nikoli oklepali, je newyorški kvartet, ki ga sestavljata postarana, a za akcijo vedno pripravljena brata Lou in Pete Koller, bobnar Armand Majidi ter najmlajši član zasedbe, basist Craig Setari, ob okrogli četrtstoletnici raje zavihal rokave ter se po the best odpravil v danski Antfarm studio – ob spremstvu metalskega producentskega maga Tue Madsena – iz valilnice zvokov pa prinesli izdelek, ki brez problema sezuje še tako zahtevnega metalskega purista.
Nonstop je polurni izstrelek prerojene energije ter kopice starih skladb z devetih albumov, ki premorejo nov lesk, vrhunsko zvočno odevo, vedno aktualne poante, vrhunska besedila ter artikulirano jezo, ki je tokrat toliko bolj slišana in bistveno všečnejša kot prvič, ko so me pred petnajstimi leti obstrelili rafali surovega HC-ja. Ljudje se spreminjamo, Sick Of It All pa so enostavno takšni kot vrhunsko vino: starejši in boljši, izkušnje pa odseva vseh dvajset skladb, ki premorejo vsaka svojo trdno hrbtenico, skupaj pa se spletajo v peklenski venček res izjemnih plesnih standardov. Kitare so mastne, nižje uglašene in masivno orožje v rokah energičnega in vedno iskrenega Petea dobro grmi, vokali izrazitejši kot kdajkoli prej, besedila pa kot skalpel ostro razločna in kritična do sistema. Bobni so uravnoteženi in ravno prav sočni, da ne izpadejo preveč pretenciozni, bas pa ravno prav opletajoč. Tue je svoje delo torej res izjemno opravil, skladbe pa so, no, avtentično ogledalo pristnega brezkompromisnega NYHC ponosa.
Finančni primanjkljaj je plošče, kot so Blood, Sweat and Tears, Just Look Around, Scratch The Surface, pa Built To Last lahko resda oropal zvokovne dovršenosti, skupini pa ni pravega zvoka nadel niti Fat Wrack Records. Nova epoha je nastopila šele z dnem, ko je v obrt tako ali drugače posegel Century Media, seveda pa se bodo pristaši starega, rudimentiranega počela DIY produkcije postavili v bran staremu umazanemu zvoku. Ne brez razloga, saj je imel razbrazdani sesuti razštelani obraz vedno lep ten in patino, a je bilo zaradi tenke produkcije izdelke le stežka primerjati z briljanti – bolj z nebrušenimi diamanti, ki pa so v živo vedno presegli pričakovanja in nasitili še tako zategnjene ozkoritne razvajence. Nonstop je namreč odraz tega, kako bi SOIA zveneli že tedaj, če bi imeli kak fičnik več v denarnici, ne morem pa staviti, da bi v primeru, če bi imeli od nekdaj polno rit vsega, zmogli servirati toliko nehlinjene jeze in revolta, kot so ga v 25-letni zgodovini uspeli natresti v svoja besedila in glasbo.
Ikonski status SOIA ni naključje, temveč plod trde in neizprosne evolucije, kohezivno jedro skupine pa je, z razliko z marsikaterim curakljem, ki je mislil, da za uspeh zadošča prava pričeska, malce barve pod kožo in svetobolno poziranje z odtenki črnine pod očmi. Sick Of It All so ogledalo neksusa ameriške metropole New Yorka. Del te podobe so raperji, nasilna policija, socialna neenakost in revščina, revoltirani nezadvoljneži in prostočasni revolucionarji, vse pa se najde v istem šopku kar na glasbenem podiju dvajsetih izbranih skladb ter vokalnih vinjet, ki jih je Madsen s preciznostjo izpilil do potankosti. Lou Koller ni nikoli zvenel tako dodelano, centralno in izrazito, kljub temu pa je vokal še vedno jeklen, ravno prav skurjen in nabildan.
Po besedni najavi KRS-Onea, da so veterani pripravljeni na kompaktni udar apokalipse leta 2012 z napovedjo »Fresh for 2012 you suckers!« sledi pravi izstrelek adrenalina s sklepno skladbo izjemnega prvenca Blood Sweat And Tears Injustice System. Kitica "There are those who change the laws / For gain and furthering their needs / A small group possesse the power / A minority dictating what's good for the majority / Money has the real influence / Without it what we say don't make a difference / I won't tell you to give in / But to me there's got to be a better way to fight for our rights / And to have our say / To choose for ourselves / And not be led around blindly on a short leash" tudi 23 let po tem, ko je bila prvič posneta na glasbeni nosilec ne izgublja ostrine in note aktualnosti. Po borbi in pozivu s sistemom je Sanctuary rahlo spevno zavetrje pred tem, da se preveri koliko prenese novodobna tehnologija. Nosilna skladba albuma Scratch The Surface je končno zasijala z leskom HC hita v polnem pomenu besede, nov odmerek agresije pa dokazuje, da zmore zver vedno pognati nov par ostrih zob tudi če so bili kdaj zaradi let malce majavi, mišična struktura pa pri kerlcih iz New Yorka ni bila itak nikoli vprašljiva.
Mišice so potrebovali za boj s skorumpiranim založniškim kolesjem, ki bi jih najraje sfriziralo v druge Green Day, a so ostali raje zvesti vonju asfalta, švicu in ter z dvignjenimi sredinci šli v atako s skladbo Us Vs. Them, ki je tudi v novi, pomlajeni različici morda še bolj smiselna parola novodobnega upora, ki bi se moral iz ZDA preseliti tudi na ulice naše podalpske gnojne jame. Da pa ne bi pred rudo bežali nepoklicani rešitelji pa je potrebno prisluhniti tudi besni opozicijski drži skladbe The Deal, do besede pa lahko osebno pritrdim besedilu skladbe Just Look Around, ko Lou poje "As the rich get richer, the poor goin' hungry / i've seen the toll it takes on the workingman's family / education system that's obsolete / can't hold a kid's interest or keep 'em off the street / see a father's fear, hear a mother's cry / what kind of a nation lets their children die / government's corrupt and full of red tape / then you're gonna ask me why i hate" in se vprašam, ali je Slovenija dorasla uporu z jajci. "Saj so le besedila in HC je le glasba ..." bi odvrnil kakšen modnim muham vdani idiot, a je resnica drugje in na popolnoma drugem polu. Da preživiš ter se ohraniš, moraš s ponosom stati ob boku svojim soborcem ter se znati nesebično tudi žrtvovati je poanta skladbe Ratpack z izjemne plošče Scratch The Surface, ki kot časovni stroj izjemno popelje v leto 1994. Le nekaj trenutkov kasneje sledi povratek na ničto točko velikega poka in na prvenec. World Full Of Hate, kar dokazuje, da je dobršen del najboljše municije skovan vedno v času iskrenosti, vonja garaže in krvavo resnih mosh pitov, temu pa pritegne tudi Pushed To Far. Sick Of It All so bili že leta 1989 Hatebreed, ko slednjih še na spregled ni bilo, po dilemi, ali gre za metal ali ne in glasnih obrekovanjih punkovskih puristov o tem, ali gre za njihovo skodelico čaja ali ne, je jasno, da je tudi nova, obnovljena različica skladbe ostrejša od marsičesar, kar danes producira mondena metalska srenja, da zapohanih punksov v BMWjih ter z Rollexi niti ne omenjam ...
Po GI Joe Headstomp pomislim, da sem se zmotil ter v roke dobil malce pomešano različico SOIA prvorojenca in ne zbirko hitov, kot je to napovedovalo uradno naznanilo pred prihodom plošče na trg. Le dve leti mlajša skladba Never Measure Up pretrga navezanost na prvi korak ter postreže z izjemno rearanžirano eksplozivnostjo brutalne druge plošče. Spevni spekter plošče Built To Last, ki je po mojem mnenju najspevnejši album v SOIA diskografiji, ne bi bil popoln brez izjemne punkoidne sladbice Chip Away, da pa je osnova skupininega genskega zapisa predvsem divji nebrzdani tempo hardcora pa dokaže Setarijev svetli avtorski moment v obliki kratke, a polne skladbe Busted. Locomotive zveni kot udarna različica Cro-Magsov na steroidih, Lou pa v parolah poziva k uporu vse proletarce novega sveta, po njej pa je svet deležen prve skladbe, ki so jo SOIA kdajkoli spisali – My Life, po kateri ostane le stežka cela vsa steklovina v vašem stanovanju, če ste le kajkoli pri življenju. Friends Like You je obračun z vsemi zahrbtnimi samooklicanimi mamojebi, ki se izdajajo za prijatelje, nato pa v hrbte po brutovsko zabijajo nože, v hrbte. Med skladbimi novejšega datuma je skladba Relentless, ki predstavlja enega največjih presežkov plošče Life On The Ropes. Edina dejansko šibka točka tokratne kompilacijske zbirke ali bolj prvih štirih albumov z enim satelitskim dodatkom, je skladba No Labels, ki je v družbi izjemnih komadov sicer soliden NYHC punkerski štiklc, ki pa ne premore ustrezne konceptualne ostrine, zato pa je veliki finale z meni najljubšo skladbo z najljubše plošče – Built To Last – lep klasični obliž na dušo. Trša in pd izvirnika nedvomno bolj dodelano ostra različica klasike daje piko na i izjemnemu nizu ekstremnih poslušalskih trenutkov, ne da bi se kdorkoli lahko na karkoli pritožil.
Suvereno izpeljana šola NYHC standardov je "šnelkurs" za vse tiste, ki so SOIA prešpricali v času rednih albumskih predavanj in iščejo primerno skripto za poduk pred njihovim vnovičnim desantom v naših krajih. Ne, ne gre za polovičarski izdelek, a je dejstvo, da je zelo zapostavljen celoten novejši del njihove zgodovine, ki pa je vsemu navkljub izjemen in vreden vsaj omenjanja. Vrelec kreative namreč ni presahnil že leta 2003, a so SOIA v svoji naraciji neprekinjenega 25-letnega ustvarjanja gospodarji svojega časovno-prostorskega kontinuuma. Dovoljeno jim je celo kaj načrtno pozabiti, odmisliti ali pa vsaj za hip ali dva postaviti v drugi plan, saj bi, če bi želeli nasititi vse, morali izdati vsaj trojni album če ne na novo posneti vseh skladb z vseh albumov. To bi bilo sicer zanimivo, a pomislite in povejte iskreno – kdo je to že storil in zakaj bi si kdorkoli prizadeval na novo spisati svojo zgodovino? To je odlika le tistih, ki vladajo, pa niso bili za to nikdar izvoljeni. In smo spet pri politiki, do katere pa so kritični tudi SOIA. Nonstop! In prav zato jim je vedno tako sveže in lepo prisluhniti, nekoč pa bomo morda premogli tudi dovolj poguma, da besede pretvorimo v dejanja? Samo pomislek, ki se utrne vedno, ko so ušesa polna dobre glasbe in izjemnih idej ...
na vrh